Torek, 6. 11. 2012, 10.42
8 let, 10 mesecev
Martinovanje brez gosi?

Recimo le, da je bil v zadnjih letih, v dobi supermarketov, zavoljo obveznih potrošniških navad in trgovskega dobička malo porinjen v ospredje, tako da na policah lepo zapolni vrzel med svečami za grobove in tistimi za novoletne jelke.
Skratka: martinova gos mora 11. 11. ali najbližjo nedeljo v vsako slovensko kuhinjo. To je tradicija. Pravzaprav je simpatično, da svetnika, ki je gosi sovražil, slavimo prav s pečeno gosko. Gosi so ga namreč izdale s svojim gaganjem, ko se je skril med njih, ker ni hotel postati škof. Na dan njegove smrti mora torej vsako leto ena gos v pečico. Skorajda pogansko žrtvovanje živali za dobro vino.
Toda gosi so dandanes eksotične živali. Nič več se ne podijo po dvoriščih. Njihovo perje je le še v najdražjih pernicah in bundah. Njihova mast ni več v loncih v shrambi. Njihova jetra jedo samo še Francozi, drugi jih želijo prepovedati. In gosi so na slovenskih mizah res samo še enkrat na leto, za martinovo.
Od tu tudi velika dilema: ali je lahko martinovo brez gosi? Tradicija nastane s ponavljanjem. Če je torej neka hrana popolnoma izginila z našega jedilnika in se pripravi le še enkrat na leto za praznik, je prav, da se držimo tradicije. Ampak – ali bi res pekli gos, čeprav vemo, da nam niti ni tako všeč njen okus? Da bomo raje kot gosje meso pojedli jabolka in kostanj iz njenega trebuha ter zmazali rdeče zelje, pomešano z ajdovo kašo? Da bo edini, ki se bo res veselil gosi, domači maček ali pes, ki bo lahko glodal velike kosti perjadi?
No, če na martinovo gledamo kot na praznik dobre hrane, potem si lahko dovolimo, da tradicijo pečene gosi zanemarimo. Kljub temu lahko ostanemo zvesti okusom, sladkim in toplim okusom pozne jeseni, ne da bi nas skrbelo, kaj bomo z ostanki pečene gosi. Zato lahko letos pripravite le račje prsi. Hitro, dobro, sodobno martinovo.
Za ohrovt: polovica gomolja zelene 85 gramov slanine polovica ohrovta 50 ml smetane za kuhanje 100 gramov kuhanega kostanja
Kožo na račjih prsih rahlo zarežite in dobro začinite s soljo. V ponvi segrejte olivno olje in prsi najprej popecite na strani s kožo. Ko se iz mesa začne cediti mast, dodajte strt česen in vejice timijana. Zmanjšajte ogenj in pecite petnajst minut, dokler koža ne postane hrustljava. Sproti lahko odlivate maščobo. Nato prsi obrnite in jih pet minut pecite še na drugi strani. Tako bodo ostale rahlo rožnate, če želite dobro pečeno meso, pa jih pecite dlje.
Na dveh žlicah račje masti popražite na kocke narezan gomolj zelene in slanino, dokler se zelena ne zmehča in slanina ne postane hrustljava. Dodajte narezan ohrovt in zalijte s približno decilitrom vode. Dušite približno pet minut, nato dodajte smetano in kuhan kostanj. Kuhajte še pet minut. Tudi ob tej kombinaciji lahko postrežete ajdovo kašo ali mlince in seveda mlado vino.