Četrtek, 8. 11. 2018, 4.03
5 let, 12 mesecev
La Subida: najboljša slovenska gostilna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,96
V zamejski gostilni v Brdih se, resnici na ljubo, veliko ne spreminja. Še dobro. Topla, okusno opremljena hiša s kaminom in veliko lovsko sobo nas namreč še nikoli ni razočarala.
La Subida s šefom Joškom Sirkom, ki je tudi v Sloveniji mnoge kuharje učil umetnosti gostinstva, je po eni strani domača, kot so domače turistične kmetije, in po drugi strani ustvarjalna, kot sta restavraciji na Zemonu ali v Kobaridu. La Subida je Ana in hkrati Ančka, obenem pa je svojimi počitniškimi hiškami, konji, mopedi, tenisom, kisom in preprostejšo oštarijo še veliko več.
La Subida - gostilna Pri lovcu
Via Subida 52, 34071 Cormons (Krmin), Italija
Telefon: +39 0481 60531
Joško Sirk je verjetno prvi, ki je dojel širino Goriških brd oziroma Collia, in medtem ko na slovenski strani vinarjem ne uspe odpreti niti skupne vinoteke, ki bi predstavljala vsa lokalna vina, ima Sirk vinsko karto, na kateri so vsi slovenski mojstri z italijanske strani pa seveda tudi tisti s slovenske, vsa boljša furlanska vina ter ob množici vin iz preostalih delov Italije tudi francoski prestiž.
Bil je petek in v kronično razprodanih jedilnicah so po tradiciji najprej postregli sirove lizike in peneče vino soseda Buzzinellija. Na vinski karti je tudi kak ducat manj znanih in ne predragih šampanjcev, ki jih sicer ne poudarjajo, zato se boste morali za takšne pijače pozanimati sami.
La Subida ima eno Michelinovo zvezdico in za to raven zelo znosne cene, krajši meni s petimi jedmi stane 55 evrov, daljši, ki ima dve jedi več in smo ga to pot naročili, je ocenjen na 65 evrov.
Krožniki, na katerih rib praktično ni, so na videz preprosti, le malo ustvarjalni, sestavine so skoraj razkošne, gostom z revno kuhinjo ne utrujajo. Podobno je z vini, imajo vse, kar narekuje oranžna/biodinamična moda, hkrati pa cenijo tudi komercialnejša vina. Če jih vprašate, navijajo po eni strani za Gravnerja, Podveršiča ali Radikona, po drugi strani za Mianija, Venico ali Ronco Severo ...
Mi smo naročili steklenico Mianjevega chardonnaya 2002. Vino, sveže kot prvi dan, chardonnay, kakršnih na naši strani Brd ni veliko. Vino mojstra iz Buttria, ki ga marsikje po Italiji in Avstriji cenijo prek 100 evrov, pri Sirku ponudijo za znosnih 75 evrov. In potem že nosijo prve jedi, na primer slastno divjačinsko pašteto s polento in karpačo jelena s hrenom ter malinami, borovnicami in robidami.
Jelenov karpačo s hrenom in gozdnim sadjem
Jedi niso obilne, zato jih je mogoče pojesti več. Tudi njihove že tradicionalne ocvrte mošnjičke iz listnatega testa, ki jih napolnijo s sirom, orehi in hruškami. Izjemna sladko-slana kombinacija, ki ji priložijo ocvrte čebulne kolobarčke in sladko bezgovo omako.
Ocvrti mošnjički s sirom, orehi in hruškami ter čebulni obročki
Predvsem testeninske tople predjedi so tiste, ki so v La Subidi očitne predstavnice letnega časa. Osnove – njoki, špecli, mlinci – ostajajo enake, medtem ko so sestavine, s katerimi jih zabelijo, vedno popolnoma sezonske. Njoki so bili tako pomešani s svinjino in ohrovtom in priznamo, da smo krožnik do čistega pomazali s kruhom.
Njoki s svinjino in ohrovtom
Nato so prispeli še mlinci, seveda pripravljeni po vzoru martinovega, vanje so pomešali gosko, rdečo čebulo in rozine. Pričakovano, a vseeno izredno.
Mlinci z gosko
Sledili sta dve glavni jedi, ob katerih je hišni sommelier predlagal kozarec lokalne rdeče zvrsti merlota, cabernet sauvignona in pikolita iz kleti Renata Kebra, ki naj bi se odzval na pegatko z malinovo omako. Majhna jed, tako rekoč malo večji grižljaj, za katerim tradicionalno ponudijo verjetno najboljši sorbet v teh krajih (in širše) iz znamenitega Sirkovega kisa.
Pegatka z malinovo omako
Finalni izziv je bil jelen, ne nazadnje je gostilna Pri lovcu, le da ji praviloma rečemo kar La Subida, kot se imenuje vse posestvo. V kuhinji se ne bojijo mesa kombinirati s sladkimi okusi, ob klasični brusnični omaki, ki je oblila le rahlo popečen file jelena, sta bili na krožniku tudi tepka in sladka repa.
Jelen z brusnicami, tepko in sladko repo
Nato pa so na vrsti resno sladke skrbi. Izbor sladic je vedno pester, nekaj je stalnic, kot je jabolčni zavitek, nekaj je sezonskih sladic, kot je kostanjeva krema, nekaj pa je bolj ustvarjalnih. Takšna je bila naša izbira, na seznamu sladic nam je v oči padlo ime Soški kamni, ki so se izkazali za v kamne preoblečeno kremo bele čokolade, potreseno s kakavom in pospremljeno z gozdnimi sadeži.
"Soški kamni"
Podobno kot ponudba vin je tudi izbor zelo slovenski. Med drugim na krožnik položijo vse popularnejši sir Valterja Kramarja iz Hiše Franko, svoj delež je ponudila tudi mlekarna Planika iz Kobarida. V lastni kleti starajo sir, pridelan pri Palmanovi, med najboljšimi pa je bil, jasno tudi Jamar, najslavnejši kravji sir z zamejske kmetije Zidarič.
Za tiste, ki jim hrane ni dovolj tudi po takšni degustaciji, prinesejo še nekaj piškotov. Tokrat so sicer umanjkale njihove slovite lunice, čas je namreč za kakijeve piškote in pito s borovnicami.
Izbor sirov
Povzetek
Najboljše, kar je slovenskega v Italiji, je lokalna in tradicionalna, a nikoli dolgočasna hrana, ki jo ponuja ekipa pod vodstvom Joška Sirka, človeka, ki je prenovil ne samo briške, ampak tudi velik del slovenske ter furlanske kuhinje. V glavnih vlogah so mlinci, polenta, divjačina, sezonsko sadje in zelenjava.
Na vinski karti prednjačijo vina slovenskih vinarjev v Italiji, tako zamejci s Krasa kot iz Brd. V kleti je tudi vsa Furlanija in vsa pomembnejša italijanska vinska območja, pa veliko steklenic iz Slovenije, nekaj francozov, veliko nemških in avstrijskih vin. Cene so dostopne.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
