Gostilna Za Gradom: obilno in kreativno morje

Moram priznati, da smo bili kar malce razočarani ob prvih vtisih, ki smo jih dobili ob obisku najboljše koprske gostilne, ki je dolga leta slovela kot standardno slow food oporišče obalnih jedcev. Pa ne govorimo o hrani, za katero se je pozneje izkazalo, da kljub preobilnosti opravičuje svoje poslanstvo, beseda teče o zunanjosti in še posebej notranjosti gostišča, ki kar kliče po osvežitvi. Ne bi se čudil, če jih je ravno zanemarjanje počutja gostov stalo omembe v prestižnem L'Esspressovem vodiču, kamor od naših v zadnji izdaji uvrščajo Zemono, Franko, Pikol in Ruj. Pravzaprav bi potrebovali zelo malo, da bi vse skupaj uredili. Rodica ima namreč veliko idej, ki jih Za gradom znajo dobro pripraviti. Ko bodo uredili bivalno okolje in gostu pomagali z jedilnimi listi, cenami (da je vsak dan ponudba drugačna, v času ekspresnih tiskalnikov ni opravičilo) in vinsko karto (češ, saj lahko pogledamo v hladilnik), se bodo vrnili na vrh slovenske gostilniške ponudbe.

Ker nimajo vinske karte, so ponudili nekaj slovenskih penin in odločili smo se za vipavsko klet in njihov zelen ter Saksidov rose. Hkrati je na mizi pristala košarica kruha z ježki, sipinimi bombicami in belim kruhom. Vse skupaj je pospremila juhica iz čičerike, kot nekakšen pozdrav iz kuhinje skupaj z zagotovilom, da je videla ribe. Ni dvoma, šlo je za gosto zadevo, ki pa je odpirala poti in napovedovala nastop gospodarja, ki je počasi, sestavino za sestavino, kot bi zraven še malce kuhal, razlagal, kaj je mogoče jesti.

Menda so vse stvari sveže in večine jedi že naslednji dan ne bi mogli več dobiti. Recimo morskega pajka, ki je skuhan in vrnjen v lastno lupino. Ali pa gamberov z burrato ali pa gamberov z akacijevim medom, ingverjem, mangom in kuskusom, da o istrskem trisu z bakalarjem na polenti, mariniranem brancinu in (pravi) konzervi s hobotnico niti ne govorimo. Čeprav strežejo še marsikaj, tudi kapesante na kamnu, ki so ga prinesli iz morja, ali pač množico različnih ribjih karpačev …

Spremljava je bila po nasvetu gostitelja malvazija iz Brtonigle, tamkajšnji združeni mojstri so jo zapakirali v steklenico z neverjetnim napisom: Dajla Land Of Winemaking. Kaj hitro smo jo pospravili, poskušali smo še nekaj požirkov nekih drugih napitkov, a na žalost ni šlo, na koncu je še najbolj prijal Saksidov beli cuvee, ki je vztrajal pri toplih in glavnih jedeh. Izjemno nasitni in zelo okusni so veliki njoki – pravzaprav žepi, v katerih se skrivajo tartufi, oblili pa so jih z rdečkasto omako iz kanastrel, malih paradižnikov in še nekaj skrivnosti. Drugi del omizja se je odločil za morske pajke s šparglji in beluši (ja, Za gradom pri gospodu Rodici to ločijo). A bistveno je, da so šle tudi tople predjedi skozi z visokimi ocenami. Zato smo mirno čakali na ribe. Mojster je ponujal marsikaj in skoraj vse ribe lahko dobite pripravljene na različne kreativne načine. Med naštevanjem jedi in rib nas je gospod Rodica najbolj prepričal s tuno Woodstock, ki naj bi bila eden najboljših kosov ribe, ki jih lahko dobite pri nas. Zakaj pa takšno ime? Mojster pravi, da je bil (nekoč) hipi (kot 90 odstotkov ljudi na Obali) in zdelo se je, da se bo iz ribe zato kadilo. Ampak indijske konoplje ni bilo. Je bila pa zadeva hudo dimljena in malo sladkasta, spremljal jo je krompirček in omaka, v kateri so bile pinjole. Tuna zna biti komu tudi presuha, mečarica na drugi strani je bila bolj klasično obdelana, za vegetarijanski občutek pa so poskrbeli šparglji, ohrovt, špinača, krompir in pinjole.

Še vedno drži, da porcije niso ravno majhne, čeprav je bilo jasno, da bo ob muškatu Vina Koper hišni gospodar ponudil še nekaj sladic. Recimo čokoladno torto brez biskvita s hruško. Potem dva štruklja, v katerih so se dogajale češnje, hruške in jabolka, da o marelicah z rumom ne govorimo. Potem ponujajo kremo katalana. Tiramisu brez piškotov, ki v ustih poka. Izjemne jagode iz pečice z zeleno pistacijo. Pa fouš panakoto, ki je namesto smetane dobila belo čokolado … Vse porcije so hudo konkretne in če imate majhne želodčke, se je bolj ozreti za velikim številom sorbetov. Na koncu so nam ponudili sladke borovničke in čvrsto grapico iz refoška. Cene so zmerne, še posebej, če gledate na količino in če vemo, da so morski prebivalci še vedno nekaj najdražjega na mizah: približno 45 evrov na osebo, kakopak brez vštetega alkohola in vode.

Povzetek

Ena najboljših restavracij na Obali, ki pa potrebuje določeno modernizacijo zgodbe. Jedi so obilne, največkrat kreativno pripravljene. Gospodar je mojster ne samo priprave hrane, ampak tudi retorike.

Vinske karte nimajo in jih niti ne zanima preveč. Imajo pa vina po zmernih cenah, nekaj je lokalnih, veliko Vipave in Brd.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.