Gostilna Čubr: konkretna degustacija

Na videz značilna slovenska gradnja daje slutiti, da je bila še pred kratkim na tem mestu bolj značilna gostilna, ki jo je novi rod preuredil in začel ponujati sodobnejše jedi. Je pa dejstvo, da se je tudi filozofija "slow food" v teh krajih v zadnjih dveh letih spremenila in goste kljub mnogo majhnim kreacijam poskušajo vzburjati z manj pompa in več vsebine. Ampak tako je tudi v bližnjih delih Italije, tako je v večjih mestih domovine. Morda je več kreacij in (iz)umetničenosti v Avstriji, ki pa je na žalost v tem letu ni v najprestižnejših svetovnih gurmanskih vodičih. Skratka – nazaj h koreninam je rek, ki se ga po tihem držijo tudi pri Čubru, in lahko rečemo, da jih v redakciji podpiramo.

Usodnega popoldneva nas je kuhar pozdravil z buhteljni, ki jih je pripravil z malo sira. Recept, ki ga vsi poznamo, v veliko bolj sladki obliki. Padel je predlog in strinjali smo se, da zraven poskusimo tradicionalno radgonsko penino, ki jo menda pripravljajo po nekem ekološkem receptu in, če drugega ne, je bila tokrat manj sladkobna kot v izvirni obliki. Mimogrede, iz kuhinje prihaja več kot soliden kruh, in to kakih pet morda šest vrst (s čebulo, pisan, bel, črn ...), največkrat pa je mogoče dobiti tudi nekakšen sezamov grisin, ki ga prav tako uvrščamo v kategorijo kruha.

Po uvodnem nagovoru imajo pri Čubru navado vprašati, kako bi želeli nadaljevati. Ribe ali meso? Naročili smo obe zgodbi in se dali povabiti v sodobno klet, kjer se skriva vse, kar si želite popiti. Najdražja je arhivska štajerska steklenička, ki jo cenijo na 7.500 evrov, a je ne priporočajo preveč, saj proizvod daje krhek in nezanesljiv videz. Še pred časom so imeli v tem delu hiše tudi Krugovo mehurčkasto zadovoljstvo za 3.100 evrov, pa so menda obe steklenici prodali. Kaže, da nekateri še imajo denar, mi smo se šalili ceneje.

Vzeli smo (že kar preveč) komercialen Jermannov Capo Martino, ki je v naši družbi poskrbel za malo, a učinkovito porcijo ješprenja v kozarčku z gobicami, sirom in tartufi, ki so bili zraven bolj za vonj kot okus. Potem je na eni strani briljirala hobotnica, ki so ji dodali sladkovodni namaz iz postrvi, na drugi strani pa so listi prekajene račke prekrivali hrenov namaz in zelje. Kot sem omenil na začetku, vračanje k temeljem, a še vedno veliko zamisli za popestritev standardnih receptov. Tudi pri jušnem poglavju. Na eni strani klasična goveja juha z vraničnim žličnikom, na drugi strani muškatna bučna juha.

Jermanna je počasi zamenjal njegov tekmec z naše strani Brd, Movia, saj si je družba zaželela rahlo trpkega, pa zato gostega in zelo ekološkega Lunarja. Moral je pospremiti še nekaj jedi. Recimo očiščene kozice na pireju iz bučk. V zadnjem času je postal klasika v hiši pleten brancin s krompirjem in blitvo, a pravi moški mora v finalu pojesti kos mesa in to je bila v tem primeru (značilna) teletina s popečenim sirčkom. Delu družbe se je zelo mudilo, zato smo zadnje jedi zajeli zelo na hitro. Na dušek smo spili domač sorbet z meliso, meto in limono.

Potem pa smo pozobali še kombinacijo sladic: jagode s panakoto, čokoladno tortico in sezonsko kostanjevo sladico. Tokrat smo pač preskočili hennessy paradiso, ki ga strežejo ledeno hladnega in je (tako kot neumorni cerkveni zvon) postal nekakšen zaščitni znak hiše. Je bil pa zato račun gotovo nekaj zmernejši − z vsemi vini in šilcem domačega manj kot 70 evrov na osebo.

Povzetek

Pri Čubru se razvijajo v skladu s sodobnimi gostinskimi smernicami in zdi se, da jim ležijo jesenske dobrote. Poskusiti velja vse iz standardne ponudb, le malce je treba paziti pri kruhu, ki je pač tako dober, da lahko premaga pomembnejšo hrano.

Vinske karte sicer nimajo, sprehod po kleti, ki jo nadomešča, pa je dovolj, da vidite, da imajo vse, kar se nujno dogaja v Sloveniji. Ponujajo tudi nekaj buteljk iz tujih logov, še največ je zamejcev iz Italije.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.