Galerija okusov: novi zvezdniki v Novem Celju

Galerija okusov

Novo Celje 9, 3301 Petrovče

Telefon: +386 (0)31 657 605

Malce je škoda, da graščine, ki stoji nekaj korakov pred restavracijo, ne prenovijo, ampak saj smo navajeni, več denarja gre v teh krajih v nakupovalna središča in trgovine multinacionalnih lastnikov. Ob sami restavraciji je okolica malo bolj urejena, park je bil ob našem obisku še lepo zelen, število tistih, ki so sprehajali svoje najboljše prijatelje, pa presenetljivo veliko.

Njihove radovedne poglede v notranjost jedilnice bi morda v prihodnje lahko malce omejili z zavesami in vhod malce bolj natančno označili. V tujini imajo restavracije, ki silijo proti eni zvezdici, običajno tudi osebo, ki goste od vrat odpelje do mize. Ampak časa je še dovolj, "galerija" je še sveža, počasi, ko si bodo omislili še kakšno preprogo in manj odštekane prte, utegne postati prav prijetna destinacija. Po drugi strani že imajo solidne kozarce in serijo različnih posodic lokalnega Ema, ki popestrijo dogajanje na mizi. Najmanjši lonček je za vodo, večje posode uporabijo za jedi.

Začeli smo ob razmeroma dragem Medotovem penečem, ki z radgonskimi peninami tvori dve možnosti za začetek večerje in pokriva trio slastnih malih pozdravčkov iz kuhinje: s kljukicami so na veje pripete rezine budjole, na krompirjevi pogači je pašteta v družbi timijana in sladke rdeče čebule, v žlici pa so na majonezi grozdnih pešk račje prsi, kutinova marmelada in zdrobljen brioš. Vinska karta je v izdelavi, bolje v predelavi, na tisti, ki smo jo (še lahko) videli, pa je, logično, nekaj več štajerskih kot primorskih vinarjev.

Kljub nekaterim pripombam širše strokovne javnosti se zdi izbor korekten: Dveri Pax, Frešer, Protner, Doppler, Verus, Gaube, MonteMoro, Prinčič, Klinec, Marjan Simčič, Edi Simčič, Batič, Tilia, Vina Kras, Šturm, Istenič, Medot in Radgonska klet, po novem pa tudi Movia. Ne preobilna, ampak kar dobro izbrana in ne predraga karta, ki jo bodo zdaj dopolnili še s tujci. Naš načrt je bil, da naročimo meni s petimi jedmi (44 evrov) in se prepustimo vinski spremljavi. Vzeli bi tistega s štirimi jedmi (32 evrov), a smo si ob najavljenih postrvi, satarašu, goveji ličnici in sladici zaželeli še kaj. Pozneje se je izkazalo, da so za 12 evrov dodali juho.

Prvo jed so napovedali z rdečo posodo Emo, v kateri so se drenjali kosi krompirjeve pogače, bagete in neslanega belega kruha. Kot rečeno, dobra ideja, kozarec Gaubejevega aktualnega sauvignona pa je spremljal tudi (spet Emov) pločevinasti krožnik, na katerem je bilo nekaj rezinic marinirane postrvi z rdečimi in črnimi ikrami, jabolčno solato, koprom, prahom zelišč in jogurtom s kapljico drobnjakovega olja. Sliši se veliko, bilo je okusno, lahko bi pojedli veliko več. Sledila je že omenjena juha. Šlo je za požirek bučne jedi z burbonsko vaniljo, ki jo prelijejo na kombinacijo hrušk in kostanja. Spet izvrstna kombinacija okusov.

Po krajšem premoru, ki so ga sosednja omizja izkoristila za opoj s tobakom, so prinesli tretjo jed, imitacijo sataraša. Gre za kremo iz paradižnika, paprike in feferonov, na kateri počiva jajček, kuhan na 65 stopinjah Celzija, dodajo pa še tri mini koščke brioša. Zanimiv recept in tudi likovno zanimiva ideja, ki so ji namenili renski rizling Dveri Pax 2009. Sledil in sladil je, samo za umiritev čutil, sladoled iz pečene marelice.

Glavna jed, spet postrežena v ponvi lokalnega proizvajalca, je bila mehka goveja ličnica v družbi bele polente, gomoljne zelenjave, čipsa in želeja iz kisa. Morda bi si lahko izbrali tudi drugačno družbo, a pri vinu se gotovo niso zmotili – modri pinot Verus iz leta 2011 je dokaz, da tudi na severovzhodu države lahko naredijo dobro rdeče vino (če se seveda strinjamo, da je modri pinot rdeče vino). Do konca našega obiska so sledili samo še sladki grehi. Recimo žele z okusom mojita, rumeni muškat MonteMoro, lešnikov drobljenec in mousse, domač čokoladni sladoled, pena bele čokolade in popečena sladka hruška, za konec pa so na mizo prinesli še malinove piškote, čokolatine s sečuanskim poprom in vaniljeve rogljičke. Za žganice skrbijo pri Voduškovih, naše omizje je poskusilo dišečo, a ne premočno viljamovko.

Povzetek

Ustvarjalna kuhinja mladih mojstrov, ki po eni strani še iščejo potrditev v našem prostoru, po drugi strani pa jih že štejejo med najboljše pri nas. Meniji so določeni vnaprej, jedi so izvrstno pripravljene in povezane, le porcije so nekoliko premajhne.

Tudi povezava z vini je dobra in čeprav ni jasno, kako je z vinsko karto, je bila pa tista, ki smo jo lahko prebrali, zelo korektna, dovolj široka in ne predraga.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.