Aleks Klinec: festival oranžnega vina, gosi in klobas

Aleks Klinec se je kot otrok videl v umetniških vodah, nameraval se je celo vpisati na oblikovno šolo in pozneje na likovno akademijo, a se je njegova zgodba odpeljala v drugo smer. Ko je zaključeval osnovno šolo, si je namreč njegov oče pri padcu poškodoval hrbet in Aleks je kot starejši sin prevzel vodenje kmetije. Z vinarstvom se je njegova družina ukvarjala že od leta 1918, zato ta posel ni bil neznanka, vendar pa je bil le postranska dejavnost na kmetiji. Ko je delo prevzel Aleks, pa se je odločil v vinarstvo usmeriti bolj profesionalno in predvsem ekološko. "Pomembno je, da poskrbimo za naravo, da se zemlja ohrani, pa tudi, da se ohranja neka tradicionalna filozofija. Sicer bi se zgubili v morju vin, narejenih po istem kopitu, ki jih je po svetu ogromno. Moji vzorniki so bili že od nekdaj Oslavci, recimo Gravner, Radikon in drugi s tem pristopom do narave in vina."

Vinogradi, oljke in jezne gosi

Če povzamemo na kratko, je njegova filozofija vinogradništva in vinarstva majhna obremenitev trt ter čim manj posegov v vinogradu in kleti. Na posamezni trti pridela manj kot kilogram grozdja, ker želi, da se v tistih nekaj grozdih skoncentrira najboljše, kar lahko narava da. V vinogradih so prepovedana umetna gnojila, pa herbicidi in pesticidi. "Za zaščito uporabljamo le naravne pripravke iz ekstraktov zelišč, kisle gline, silikate, fermentiran kruh s preslico …" Le če so slabe vremenske razmere, preveč vlage, uporabijo tudi modro galico, a tudi pri njej s količino ostanejo daleč pod mejo, ki jo postavljajo pravila ekološkega kmetovanja. Njegova kmetija je prava biodinamična kmetija, kjer ob vinogradih ne manjka niti oljk, sadja in, seveda, živali. Kot biodinamik mora namreč delati tudi sam svoj kompost in živali s svojimi končnimi produkti pridejo še kako prav. V ogradi pri kmetiji se tako družijo koze, osli, kokoši, prašiči in gosi – te zadnje so prav "žleht" in so nas, tujce, hitro pregnale za ograjo. "Gosi so zelo teritorialne, so boljši čuvaji kot psi," se nam je smejal Aleks.

Kalater, gholber, štrtin in baton

V svojih vinogradih, kjer ima okoli 23 tisoč trt, letno pridela okoli 19 ali 20 tisoč steklenic vina. Bela vina so sortna, rebula, malvazija, tokaj, sivi pinot in verduc, rdeči pa sta dve zvrsti, Mora in Quela. Vina prideluje po tradicionalni metodi, po trgatvi razpecljano grozdje počiva v kadeh, da se iz tropin izlužijo tanini, ki vino ščitijo, belim sortam pa dajejo značilno zlatorumeno ali celo oranžno barvo. Maceracija ne traja vedno enako dolgo, odvisna je od sorte in od letine. Razlikujejo pa se tudi sodi, v katerih vino zori. "Tudi pri tem smo se hoteli vrniti k tradiciji in uvesti sode, kakršni so se uporabljali skozi zgodovino. Za bela vina imamo les akacije in murve, za rdeča pa hrast in češnjo. Murva in akacija imata bolj nežen les in tudi če je sod nov, se ga v vinu ne zazna, češnja in hrast pa sta močnejša in primernejša za rdeča vina." Dimenzije so različne, kot včasih, uporabljajo tudi njihova stara imena. Kalater drži do 300 litrov, gholber od 300 do 500, štrtin od 700 do 1000, baton pa več kot 1000 litrov.

Nerazumljena oranžna vina

Medtem ko gre predvsem pri belih sortah trend v smer svežih vin, Aleks ostaja pri bogatih, maceriranih vinih, kakršna delajo vinarji, po katerih se zgleduje. "Vinarji na tem območju smo imeli pravzaprav srečo, da smo ostali 'zadaj'. Gravner in drugi so ugotovili, da se ne splača iti v to novo smer, ki so jo v svetu množično ubrali, in so raje ostali tradicionalni, kar je prineslo novo vejo vin." Nefiltrirana, oranžna vina – ime so sicer skovali Američani – so v teh krajih tradicija, ne novost, a so na uradnih ocenjevanjih še vedno nezaželena. "Naša zakonodaja ne dovoljuje, da so vina motna, kar je skregano z zdravo pametjo. A je torej boljše, da vino vsebuje ogromno žvepla in čistil? Nikogar ne motijo recimo pesticidi, tega nihče ne preverja, če ima vino usedlino, pa je problem." Prav usedlina je po Aleksovih besedah tisto najboljše, kar te lahko doleti iz steklenice. "Priporočljivo je, da se steklenico pred odpiranjem obrne, da se ta usedlina razprši po celotni prostornini. Bolje, da je cela steklenica malo motna, kot da tisto najboljše dobi samo eden," se je pošalil.

Stroga pravila združenja Simbiosa

Ljudi, ki oranžna vina razumejo in so jim všeč, ni veliko, a vendarle obstajajo. Da bi se jim približali in bili prepoznavnejši, so se štirje vinarji iz Brd, Krasa in Vipavske doline, ob Aleksu še Franco Terpin, Valter Mlečnik in Vasja Čotar, povezali v zadrugo Simbiosa. "Začel sem razmišljati, da se moramo vinarji, ki se ukvarjamo z naravno pridelavo vin, nekako povezati. Na tujem smo prisotni skozi različne organizacije in zdelo se mi je nujno, da se na podoben način predstavimo tudi slovenskemu občinstvu. Pa sem rekel, zakaj se ne bi združili, naredili neko jedro, pozneje pa se lahko pridruži še kdo, če bo hotel oziroma bo dovolj zrel." Seveda si želijo, da bi jih bilo več, hkrati pa so postavili stroga merila za članstvo. Obvezna je ekološko certificirana kmetija, pa tudi v kleti mora biti vinifikacija opravljena naravno, brez dodatkov. Edino, kar so dovolili, je uporaba žvepla, pa tudi ta je močno omejena. "Marsikdo ima certifikat za ekološko kmetovanje, pa je potem vino v kleti narejeno z dodajanjem kvasovk, encimov in filtracijo. To nas ne zanima. Mi želimo peljati naprej tisto pristno, tradicionalno 'štorijo'." Imajo za svojega petega člana že koga v mislih? "Želimo si, da bi se nam pridružil kdo z Obale, in tam je najbolj blizu našim pogojem Marinko Rodica." Aleks sicer velik del svojih vin proda v tujino, v Italijo skoraj 30 odstotkov, medtem ko jih v Sloveniji ostane le okoli 15 odstotkov.

Prvovrstne mesnine iz mesa krškopoljskih prašičev

V delo na domačiji Klinec je vpeta cela družina – oče, mama, stric ter brata Aleks in Uroš s svojima družinama. "Živimo vsak po svoje, delamo pa skupaj." Aleks je zadolžen za "zemeljsko" delo, vinograde, poljščine, živali in pridelavo vina, brat Uroš pa se ukvarja s predelavo mesnin, kuhinjo in turizmom. Domačija Klinec namreč ni le kmetija, ampak kmečki turizem oziroma gostilna, kjer se v loncu in na krožniku znajde marsikaj od tega, kar pridelajo na kmetiji. Domače je seveda vino, pa oljčno olje, še posebej pa Urošev domači pršut in salame, ki bodo v prihodnosti naprodaj tudi zunaj kmetije. Vzgajajo namreč čredo avtohtonih slovenskih, krškopoljskih prašičev in ko bo mesa dovolj, bodo izdelke poslali na slovenski trg. "Zdi se mi pomembno, da imamo avtohtono pasmo, pa tudi meso teh prašičev je fenomenalno, veliko boljše od običajnih prašičev." Tudi sicer poudarja pristno domačo hrano, "to 'nouvelle cuisine' sem že prerasel", a v Ljubljani vendarle rad zaide v Sushimamo. "Suši pač obožujem."

Majhna soba z velikimi idejami

Gostilna pri Klinčevih sicer ni nastala kar naenkrat. Sprva je bila le ena sobica, kjer so se domačini, pa tudi kakšen "padalec", zbirali ob vinu in domačih prigrizkih. A sčasoma je prostor postal pretesen za vse, ki so se hoteli pogostiti pri Klincu, in leta 2001 je svoja vrata odprla gostilna, kot jo poznamo danes. A tista majhna sobica ni pozabljena – v njej se je namreč Aleksu in Saši Jovanoviću porodila zamisel za Festival poezije in vina, ki so ga pozneje preveliki finančni apetiti izselili na Ptuj, nadomestil pa ga je Festival Sanje. Aleks je seveda eden izmed njegovih podpornikov, dvakrat na leto pa gosti tudi likovne kolonije.