#dopustujdoma
Četrtek, 6. 7. 2017, 4.04
4 leta, 7 mesecev
Eko kmetija Robidišče: pojedina na koncu Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,30
V najbolj zahodni slovenski vasi, edini na desnem bregu Nadiže, se skriva turistična kmetija, ki je zagotovo ena od najzanimivejših v deželi.
Če se odpravite na pot proti Kobaridu, imate vse manj možnosti, da bi jedli pri Ani Roš v Hiši Franko. Menda imajo razprodano za nekaj mesecev vnaprej, se pa v teh krajih vseeno odpira še nekaj drugih možnosti. Čez mejo v Italiji sta v Benečiji izvrstni slovenski gostilni Sale e Pepe in Alla Posta, na naši strani je na mejnem prehodu Robič tudi preprosta ribja restavracija Pri konfinu, v samem Kobaridu sta še Kotlar in Topli val.
Ob zadnjem obisku Kobarida smo se odločili zaviti proti hribom mimo Starega sela proti Nadiži, po cesti, ki se pri Borjani loči od tiste, ki pelje v Breginj. Slišali smo namreč, da v majhni vasi Robidišče na meji z Italijo dobro kuhajo. In da imajo domačo hrano.
Edina težava naj bi bila v tem, da so gostinski del turistične kmetije prevzeli Italijani … Pozneje se je izkazalo, da Italijanov ni in da ves posel vodi možakar, ki ima ob gostišču še majhen penzion in nekaj živali, predvsem drobnico, ta pa se v številnih oblikah rada znajde tudi na krožniku. Drugače povedano: tako dobrega jagenjčka, kot smo ga snedli za kosilo v gostišču z imenom Eko kmetija Robidišče, že dolgo nismo jedli.
Ekološka kmetija Robidišče
Robidišče 3, 5223 Breginj
Telefon: 05 384 98 58
Robidišče, najbolj zahodna vas v Sloveniji, ima manj kot deset prebivalcev.
Naj se vrnemo na začetek. Ko smo se po dolgi ovinkasti cesti pripeljali v Robidišče, ki ima zaradi čudnih povojnih odločitev glede meje, potresa in drugih nevšečnosti komaj kaj prebivalcev - trenutno jih je manj kot deset -, smo ugotovili, da je tam pravzaprav veliko turistov. Če drugega ne, so za mizami na palačinke čakali francoski skavti, v kuhinji so pripravljali ribe za 25 nemških motoristov, ki so se napovedali, čaj in kobariške štruklje pa sta malicala nemško govoreča, starejša, a očitno telesno dobro pripravljena kolesarja.
Vse je mogoče dobiti, so nam povedali. Vse je domače, samo vino, sauvignon in merlot, je iz Čedada. Morda so to še stare zaloge nepriljubljenega italijanskega najemnika, ki so ga odslovili, a vino, tako belo kot rdeče, je bilo dobro. Če bi povsod po Sloveniji stregli takšen odprt merlot, bi lahko ustavili prodajo buteljk. A Robidišče ni Slovenija. Vas, obdana z zdaj že dolgo prijazno italijansko mejo in v kateri se čas vsaj malo ustavi, je kraj na koncu Slovenije.
Pršut, vratovina in ovčji sir. "Da boste lažje počakali."
Kaj boste jedli? Samo da povem, da je vse domače, nam je namignil gospodar, kot da so vajeni gostov, ki bi želeli, da je hrana iz supermarketa. Bomo preživeli, pa čeprav je domače. Domač narezek za eno osebo lahko nasiti več lačnih ust, osnova je ovčji sir, ki ga delajo sami, pomagala sta še pršut in vratovina, ki jo je menda prav tako pripravil gospodar. Lastnoročno.
Človek se ob takšnem narezku tako dobro podpre, da bi lahko kar malce zadremal ob pogledu na zelene hribe, a dolžnost kaj hitro pokliče k toplim predjedem. Njoki z golažem so bili sijajni, kosi mesa so bili veliki in okusni, a še boljša je bila frika. Malce bolj zapečena in hrustljava, kot je v navadi, zraven pa odrežejo še kos polente, da človek ne bi ostal lačen, ko spije dva "glaža" belega vina iz Čedada ali, kot tam pravijo, z območja Colli Orientali del Friuli.
Njoki z golažem ...
... in frika, popečena zmes krompirja in sira, tradicionalna jed teh krajev.
Potem smo se lotili velike sklede zelene solate, ki je napovedala glavno jed. Že omenjeni jagenjček z bogatim praženim krompirjem je imel dve obliki. Večji kos je bil bogato mesnat, manjši kosi so bili za obiranje. Na terasi je tako dišalo, da so se približale tudi previdne domače mačke - kar se jim je vsekakor obrestovalo. Mi pa smo dokončali še nekaj požirkov sadnega in zelo pitnega merlota.
Izjemen jagenjček z zdravo dozo praženega krompirja
Na Robidišču je mogoče dobiti tudi postrvi, njoke s skuto, pa s čemažem, slane palačinke … Mi pa smo si zaželeli česa sladkega. Naročili smo vse, kar je bilo tisti dan na voljo, med drugim domač jogurt s svežimi borovnicami in ščepcem kristalnega sladkorja. Jed, ki je ne dobite ravno v vsaki gostilni.
Domač jogurt s svežimi borovnicami in sladkorjem ter skutni in jabolčni zavitek
Bolj običajni za te kraje so štruklji, s skupnim imenom kobariški, ki jih ne samo vsaka gostilna, ampak celo vsaka gospodinja iz teh krajev pripravi drugače. V našem primeru so bili sladki, z bogatim nadevom in sveže preliti s prepraženimi drobtinami, ki so še cvrčale. Nič nista zaostajala niti jabolčni in skutni zavitek, s katerima smo končali svoj obisk in se prek meje, ki je le nekaj metrov stran, odpeljali globoko v dolino proti Čedadu. Če pot ne bi bila tako vijugasta ali če bi prespali v vasi, bi na koncu gotovo poskusili še nekaj žganic.
Vzorna primerka kobariških štrukljev
Povzetek
Malce neobičajna turistična kmetija v osamljenih hribih nad Nadižo. Ponujajo njoke s številnimi omakami, friko, postrvi, jagenjčka, suhe mesnine, sire in jogurte, v veliki meri lastne pridelave in izdelave, predvsem pa znajo res dobro kuhati.
Vinska ponudba ne dosega pisane ponudbe hrane, a vina z območja sosednjega Čedada niso bila slaba.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
