Restavracija Kotlar: novi časi v centru Kobarida

Restavracijo po mnogo peripetijah zdaj že nekaj časa vodi Debora von Kastelmur, ki je leta 2003 dobila nagrado za kuharico leta, sicer pod bolj konvencionalnim imenom Liljana Gašparin Kavčič. V zadnjih dveh letih smo jo obiskali trikrat in treba je reči, da se ponudba ni izboljševala. Morda je krivo zdaj že kronično pomanjkanje nekoč standardnih italijanskih gostov, morda si obiskovalci zgolj želijo bolj preproste ponudbe, morda se je ob spremembi imena lastnica odločila za prilagoditev ponudbe.

Če so bili pri Kotlarju še leta 2004 lastniki naziva za najboljšo vinsko ponudbo leta v Sloveniji, lahko rečemo, da zdaj nimajo niti vinske karte, tisto, kar ponujajo, pokažejo, a na koncu so v glavnem vezani na ponudbo nepretresljivih briških vin. Ko smo se v teh krajih sukali pred kakšnim letom, so recimo ponujali chardonnay Bagueri po 40 evrov za steklenico. Ja, drago. Tudi natakarji se v zadnjih časih hitro menjajo, kot smo lahko videli, in vprašanje je, kaj lahko na nekoč elitni lokaciji v samem središču Kobarida še ponudijo.

Ko smo se pred dnevi spet odločili za kratek obisk, so nam natočili soliden briški tokaj, o buteljkah sploh niso več razpravljali. Vino je pokrilo vse naše jedi, na začetku več kot običajen strojno narezan pršut s popečenimi jurčki in na drugi strani mešano morsko jed, ki je imela manj posameznih jedi kot nekoč. Sipa, pedoči, hobotnica, brancinov namaz in brancinov karpačo. Pa ne gre zgolj za količino (večje zalogaje očitno hranijo za ribje plošče), temveč za okuse. Niti ena od jedi ni imela okusa, kot bi si ga želeli – brancinov karpačo je bil recimo prekisel. Škoda, pred leti so sloveli po majhnih, pisanih in bogatih kombinacijah morja.

Še ena takšna jed je bila kombinacija toplih predjedi. Črni sipini njoki z lososom, testenine z jastogom, testenine Alpe Adria (gobice, tartufi, škampi) in testenine z morskimi sadeži. Človek ne more verjeti, kako je lahko nastala takšna razlika – testenine so bile gumijaste, omake preslane … So pa zato majhni kalamari povsem klasični, takšni kot v Ljubljani ali Mariboru (ne pa takšni kot na Jadranu), krompirček in špinača sta prava in v tem predelu nismo imeli večjih pripomb. Tako kot nas ni motilo, da je bil ocvrt kruh v obliki majhnih njokov, včasih njihov zaščitni znak, tako trd, da bi si človek lahko polomil zobe.

Ob tem seveda ne gre prezreti tega, da cene (podobno kot pri pijači) niti pri hrani niso nizke. Biftek v teh krajih stane 25 evrov, med mesnini jedmi pa je mogoče dobiti tudi dunajski zrezek in še nekaj klasičnih mesnih jedi. Kotlar ni več zgolj ribja restavracija, čeprav dokaj glasno vrtijo dalmatinske šlagerje. Zato pa imajo mešan krožnik morskih jedi, a za vsak primer ponujajo tudi mešan krožnik mesnih jedi. Tako to gre v sodobnem času in kobariški štruklji ter "hiša časti" likerji na koncu ne morejo popraviti mešanih vtisov, ki jih človek dobi, ko se po zaviti cesti ob Soči vrača daleč proti Novi Gorici in naprej v notranjost domovine.

Povzetek

Nekoč pomembna severnoprimorska ribja restavracija, ki je v zadnjem času marsikaj izgubila. Ponujajo nekaj hladnih morskih solat, ribje in mesne plošče ter kobariške štruklje.

Vinske karte nimajo, natakarji pa iz glave ponujajo briška vina.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.