Sale e Pepe: sol in poper ob odprtem ognju

Sol in poper je verjetno najbolj znana slovenska gostilna v Benečiji, ki so jo naši sladokusci odkrili že pred leti, širšemu krogu ljudi pa je še vedno manj znana kot (naše) gostilne v Brdih in okolici Nove Gorice. Gre za destinacijo v hribih, kakih 20 minut iz Čedada proti severovzhodu. Gre za gostilno, kjer še vedno govorijo tudi slovensko, gre za lokal, v katerem ponujajo lokalno hrano s kančkom kreativnega pridiha. V nasprotju z gostilno Alla Posta v sosednji dolini rečice Kozce je bil notranji oblikovalec prostora v Srednjah natančnejši, jedi pa so manj zapletene. Ob določenih etno vzorcih je glavna uspešnica prostora v zimskem času simpatična odprta peč, ki gori in greje goste v eni od treh majhnih jedilnic.

Sale e Pepe

Via Capoluogo 19 33040 Stregna (Srednje), Italija

Telefon: +39 0432 724118

Sale e Pepe je ena tistih gostiln, ki se ne more pohvaliti z Michelinovo zvezdico, po drugi strani pa je v italijanski različici najbolj cenjenega kulinaričnega vodnika že nekaj let vedno omenjena in pohvaljena. Morda bi bilo še več pohval, če bi imeli tudi klasičen cenik jedi in če bi se v toaletah počasi odločili za evropsko zgodbo, a zdi se, da jih ocenjevalci sploh ne zanimajo. Konec koncev, če vam razmeroma težka lokalna hrana ni všeč, še vedno lahko spijete kozarec dobrega vina.

Imajo namreč solidno in zelo poceni vinsko karto, ki se veže (razen šampanjcev) predvsem na italijanski del Brd. Vinska karta je tudi prva stvar, ki jo gostje dobijo na mizo. Steklenica najdražjega šampanjca je 48 evrov (Franck Pascal), Taittingerja dobite za 40 evrov. Sauvignon Ronco delle Mele iz kleti Venica & Venica stane 33 evrov, bela Castellada bratov Bensa iz leta 2006 26 evrov, sicer pa so bela vina, dražja od 20 evrov, že kar redkost. Pri rdečih vinih se stvari prodajajo za evro ali dva dražje. Naše omizje je tisti večer pilo vse bolj priljubljeno Picechovo belo Jelko, zvrst, v kateri se rebula druži s tokajem in malvazijo. Polno vino naj bi bilo kos prvim jedem, na koncu pa je podprlo tudi meso.

Začeli smo z zanimivo bučno kremo, morda bi ji v naših krajih rekli kar juha, z orehi in zdrobljenimi mandljevimi piškotki. Sladki uvod je napovedoval prve hladne jedi, med katerimi so ponudili dimljeno postrv, sufle z jurčki in sirom ter lokalno slanino, omizje pa se je navezalo na pršut, natančneje culatello, katerega suh karakter popravljajo z naribanim sirom, jabolki in hruškami, ter polsuho salamo divjega prašiča z vloženimi jurčki. Nobenih izumov, lahko bi rekli kar korekten, ne pa konkreten narezek.

Pri toplih jedeh smo se srečali še z eno juho ali mineštro. Gre za ne pregosto fižolovo juho, ki ji dodajo krompir, pa nekaj hruškovih in jabolčnih suhih krhljev in rozin, da tekočina ne bi bila preveč sladka, pa zraven ponudijo še Sirkov kis. Še nekaj toplih predjedi je bilo na voljo, zato smo poskusili tudi "ričoto", ješprenjevo rižoto, z zelenjavo in karnijskim frantom, pa še špecle oziroma vlivance iz kostanjeve moke z divjim prašičkom. Tople predjedi, še posebej špecli, so brez dvoma najboljši del ponudbe hišne kuharice in morda bi se jih dalo še bolj poudariti in prinesti več v nizu.

Tako pa se zgodba kar prehitro konča pri glavnih oziroma mesnih jedeh. Pet jih imajo: račko, jagenjčka, goveje ličnice, pujsa in zajca. Na eni strani so se pečeni prašičkovi medaljoni srečali z belo polento in ribezom, na drugi strani so zajčkove ražnjiče prelili s konkretnejšo omako s kostanjem in suhim sadjem ter dodali prilogo v obliki koromača in bele polente.

Pri sladicah smo hoteli poskusiti tisto, kar je v teh krajih najbolj tradicionalno, in dobili smo kos gubane oziroma "gubance", ki jo pripeljejo iz doline: bogato nadevana, bolj sladka in manj alkoholna kot običajno. Gospodar, sommelier in hišni razlagalec jedilnika je predlagal še sneg v kozarcu, za čimer se skriva kozarec s plastmi jabolčne čežane, mlečnega sladoleda in kakijeve kreme.

Pri sladicah smo pili ne presladek ekološki verduc Villa Rubini, ob čokoladnih pralinah in torroneju pa Domenisovo grappo iz schioppettina oziroma tako imenovane rdeče rebule. In bi spili še kaj – imeli so tudi žganice s 60 odstotki alkohola –, a kaj, ko je treba priti živ in zdrav v dolino. Ja, ne bi bilo slabo, če bi imeli kako sobo, v kateri bi se utrujen potnik lahko za nekaj ur utaboril, še posebej v časih, ko sove zlovešče hukajo v sosednjih gozdovih.

Povzetek

Za kakšnih 30 ali 35 evrov boste pojedli pet jedi, ki naj bi imele, razen drobnih ustvarjalnih korektur, lokalen priokus. Jedi niso preveč težke, kuharica pa rada meša sladke in slane sestavine. In čeprav so glavne jedi mesne, je seznam zelenjave in sadja, ki je na voljo, veliko obširnejši kot v klasičnih gostilnah.

Vinska karta je poceni in predvsem popolno spremlja dogajanje na italijanski strani Brd.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.