Domačija Belica: pri briških mojstrih pršuta

Skoraj mehiško oblikovana vila na vrhu griča z bazenom in razglednim stolpom si lasti vse najboljše rezultate v vasi, pa naj gre za razmeroma dostopno ponudbo sob ali pa za hrano in pijačo, kjer kljub velikemu prostoru, okoliški konkurenci in pregovorno kriznim časom ne morete vedno najti proste mize. Tudi tistega poznopoletnega večera zunaj ni bilo več prostora ali pa bi bilo mogoče celo kaj najti, a naša odprava ni bila dovolj elitno predstavljena v predprostoru, kjer se je javila. Škoda, v notranjosti je bilo kar malo zatohlo in morda kakšen profesionalni natakar premalo za množico, ki se je zgrnila z obeh koncev meje.

Sicer to ni bil naš prvi obisk v zadnjem času, bili smo že lani konec novembra in takrat je bila večerja boljša. Morda zaradi ponudbe sestavin, ki naredijo Brda v hladnih dneh toplejša, morda zaradi veliko bolj osebnega pristopa natakarice, ki je niso najeli, kot se je zdelo poleti, prek kakega študentskega servisa. Natakar je, vse tako kaže, preprosto premalo upoštevan poklic, dobra strežba pa neprecenljiva vrlina, ki bi jo kazalo bolj ceniti.

Kakorkoli, stalna ponudba sta v Belici dva menija, ki pa sta sestavinsko prilagojena sezoni. Lansko jesen sta temeljila na bučnih jedeh, recimo bučnih štrukljih, vmes so se znašli zvitki s porom in skuto, mineštra z mesom, pretežki fuži s pršutom in za konec konkreten telečji florentinec. Predigro je seveda odigral hišni pršut, ki velja za enega od najboljših v bližnji in daljni okolici.

Tako približno je bilo novembra, letos poleti pa je bilo drugače. Pozdrav iz kuhinje so bile kar bruskete s paradižnikom, čebulo in mocarelo. In potem smo se v hudi gneči in občasno popolni zmedi odločili za dražjega od dveh menijev (slabih 30 evrov) in za nekaj rezin že kar sladkega domačega pršuta, za katerega se je pozneje izkazalo (pa ne prvič v tej hiši), da je bil zmagovalec večera.

In potem so začeli deliti tisto, kar je bilo najavljeno v menijih. Recimo nepretresljive njoke s pestom. In potem veliko zanimivejši in mnogo okusnejši ješprenj s papriko in ovčjim sirom. Ob tem smo pili Izbrano belo, njihovo zvrst, ki je že davno prestopila meje domače občine, le škoda, da jo je tisti večer poletje tako otoplilo. Pozneje, ob mesu, smo spili tudi kozarec Izbranega rdečega, ki pa ni doseglo naših pričakovanj, čeprav je imelo nalogo opraviti z izvrstno taljato, ki so jo postregli – tole bo za aplavz – ne na precenjeni rukoli, ampak na berivki.

Za sladico so ponujali figove in borovničeve pite, breskvin millefoglie in še nekaj bolj standardnih reči. Borovničeva pita je bila izjemna in breskev v tisočih listih nekaj posebnega. Popestritev sladkih zgodb, hišni muškat, pa… S tem vinom se bodo morali še ukvarjati. Imajo pa zato na mizi v jedilnici bataljon ali dva raznih žganic, nekaj je bilo sicer presladkih, sicer pa so razporejene od gorskega maka do methane, od žajblja do pelinkovca …

Povzete

Gostilna z odlično lokacijo in dobro hrano, ki pa že kaže prve zametke utrujenosti in varčevanja pri gostih. Vseeno je sijajen hišni pršut, ki ga morate ne samo poskusiti, ampak jesti v neomejenih količinah. Vedno solidne so tudi mesne glavne jedi, pri predjedeh pa je mogoče včasih dobiti več in bolje, včasih pa tudi obratno.

Lastna vina: nekatera med njimi se počasi razvijajo med boljše v Brdih.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.