Kaj ruski poslovnež, ki že osem let živi v Sloveniji, pravi o naši državi?

Obiskali smo ga kmalu po končanem obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina. Seveda je obisk spremljal. Vtis smo imeli, da ga bolj kot politika zanimajo posel, proizvodnja in selfieji s kuharji. V Sloveniji je že od leta 2008 in se je naučil tudi slovensko. V Ljubljani se počuti domače, zato zdaj pravi, da ima dva predsednika, slovenskega in ruskega.

Ali ste v soboto spremljali obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina? Ste zadovoljni odšli domov?

Seveda sem bil zraven. Sprašujete me o oceni obiska. Po spletu kroži šala, da je bila enkrat za državljane odprta neposredna linija do ruskega predsednika, na kateri so ga lahko vprašali, karkoli so hoteli. Poklical je moški in se hotel prepričati, ali je to res: "Bom lahko res vprašal vse, kar bom želel?" Dobil je odgovor: "Ivan Ivanovič Ivanov, rojen tega in tega leta, poročen z itd., vse lahko vprašate." Moški je odvrnil: "Če je tako, potem je vse super, hotel sem se vam samo zahvaliti." Ampak če pustimo šalo ob strani, lahko rečem, da je bilo dobro. Sicer se je čutilo nekaj težav s protokolom, kar je logično ob pomembnem obisku tako za Slovenijo kot za Rusijo. Govorilo se je tudi težavah s terorizmom, zato je bilo čutiti nekaj nervoze. Ko sta prišla oba predsednika, pa je bilo vse super.

Kako ste vi gledali na obisk Putina v Sloveniji? Med Slovenci so bila deljenja mnenja, ali je zdaj pravi čas za obisk.

To ni toliko vprašanje za Slovenijo, ampak bolj za odnose med EU in Rusijo. Osebno imam svoj pogled na trenutno dogajanje. Menim, da to, kar se zdaj dogaja, ni pametno. Po mojem mnenju morata EU in Rusija delovati skupaj. Skupaj bomo dobili več kot vsak posamezno. V Rusiji vidimo, da rasteta kmetijski sektor in cela proizvodnja hrane. Trgovinska menjava med EU in Rusijo pa se je v zadnjih letih zmanjšala, kar je neposredna posledica sankcij. Glede na odzive Berlina, Pariza in Rima lahko pričakujemo, da bodo sankcije umaknjene. S poslovnega vidika te sankcije niso dobre. 

O Putinovem obisku Slovenije: Lahko rečem, da je bilo dobro. Sicer se je čutilo nekaj težav s protokolom, kar je logično ob pomembnem obisku tako za Slovenijo kot za Rusijo. Govorilo se je tudi o težavah s terorizmom, zato je bilo čutiti nekaj nervoze. Ko sta prišla oba predsednika, pa je bilo vse super. Foto: Matej Leskovšek

Kakšni so časi za jeklarstvo, predvsem slovensko jeklarstvo? Ali v SIJ lahko rečete, da je konec krize?

Jeklarstvo nikdar ni bilo lahek posel. Na začetku je bilo težko kopati vse te potrebne materiale. Zdaj je težko s finančne plati. Ampak mi smo v primerjavi z našimi konkurenti v zelo dobrem položaju, poslujemo stabilno in dobičkonosno. Drugače je pri številnih naših konkurentih, ki niso v tako dobrem položaju predvsem zaradi kitajske konkurence. Mi imamo nekaj prednosti, najpomembneje pa je, da jih tudi uporabljamo. Vsak ima neko prednost, povsod lahko vidiš kakšen plus. Če se pošalim, tudi električni tok, ki te lahko ubije, ima pluse in seveda minuse. V naši panogi je težko, ampak stvari so se malo umirile. Za nas se položaj izboljšuje.

Kaj za vas pomeni prihod Kitajcev v Srbijo in napovedan umik Tata Steela iz Velike Britanije? 

Prihod Kitajcev za nas pomeni toliko kot za vas ali pa prodajalca sladoleda. Mi nismo na istem trgu. Oni proizvajajo navadno jeklo, gre za masovne proizvode. Z investicijami in preobrazbo se je naša skupina usmerila v proizvodnjo specialnega jekla. Še pred nekaj leti smo proizvedli 28 odstotkov specialnega jekla, danes ga proizvedemo že več kot 50 odstotkov. In gremo v smer nadaljnjega povečanja tega deleža. V prihodnjih nekaj letih bomo s celotno proizvodno kapaciteto proizvajali zgolj specialna jekla z visoko dodano vrednostjo. To, kar delajo v Smederevu, ni naša konkurenca. Mi smo se odločili za specializacijo, nerjavno debelo pločevino, specialna jekla za najzahtevnejše aplikacije: naftno-plinski sektor, energetiko, strojegradnjo, ladjedelništvo ipd.

"Podpiramo hokej in trenutno vsako leto delež za jeseniški hokej nekoliko povečamo. Za naprej bo vse odvisno od naših rezultatov, pa tudi od rezultatov jeseniških hokejistov." Foto: Matej Leskovšek Kitajci vas torej ne ogrožajo tako kot preostale evropske proizvajalce, ki se pritožujejo, da poceni kitajski proizvodi preplavljajo evropski trg, ker na Kitajskem ni več toliko povpraševanja?

Ne. Mogoče zgolj v manjšem deležu našega proizvodnega portfelja. Ampak tudi tam, kjer delno tekmujemo, je nemogoče primerjati kakovost naših proizvodov s kitajskimi. Naši kupci niso zadovoljni s kitajskimi in indijskimi izdelki. Našo kakovost lahko dosegajo samo pri najpreprostejših proizvodih. Medtem številni kupci zahtevajo zgolj evropsko kakovost. Tudi na Bližnjem vzhodu zahtevajo evropsko kakovost. Pri višjekakovostnih izdelkih mi celo dobavljamo materiale na kitajski trg.

Razumeti je, da je v jeklarski industriji konec krize. Ali to pomeni tudi konec krize v jeseniškem hokeju?

Najprej moram komentirati vaš sklep o tem, da je konec krize. Kot je rekel dalajlama, vse je v gibanju. Vsak rezultat je posledica daljših procesov, s katerimi smo postajali boljši in močnejši. Zato bom zelo previden pri sklepu, da se je kriza končala. Ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Kar zadeva jeseniški hokej, lahko povem, da sem obiskal nekaj tekem. Moja hči je zelo navdušena. Kot podjetje to podpiramo, a imamo neke omejitve. Moramo biti racionalni. V tem smislu so včasih pričakovanja velika, ampak delamo samo to, kar smo sposobni. Zame sta najpomembnejša stanje v podjetju in okolje, v katerem delajo naši sodelavci. Če bo na razpolago več denarja, ker bomo dobro delali, bom sprva več denarja namenil obnovi garderob ali kantine, ker je to neposredno povezano z našim poslom. Ampak podpiramo hokej in trenutno vsako leto nekoliko povečamo vložek v jeseniški hokej. Za naprej bo vse odvisno od naših rezultatov, pa tudi od rezultatov jeseniških hokejistov.

Za KHL je torej še malo prezgodaj?

Vsekakor še prezgodaj.

Eden izmed argumentov proti tujim lastnikom slovenskih podjetij je tudi ta, da tujci manj vlagajo oziroma vračajo v lokalno okolje, skozi šport, kulturo, humanitarno dejavnost. Koliko SIJ in njegove hčerinske družbe namenijo za spodbujanje lokalnega okolja, športa in kulture? 

Ta trditev ne drži. Naši lastniki zelo podpirajo vlaganje v šport. Odprli smo že tri športne poligone, narejene iz naših materialov (na Jesenicah, Ravnah na Koroškem in Prevaljah), četrtega bomo kmalu odprli v Ljubljani. Imamo zelo dobre odnose z lokalnim okoljem. Na letošnjem Dnevu metalurga je bilo na Koroškem 2.800 ljudi. Tak dogodek ni poceni in od njega so imeli veliko tudi lokalni dobavitelji, od dobaviteljev hrane naprej. Jasno pa je, da vseh prošenj ne moremo uslišati. Naša prioriteta je pomoč otrokom in športu, čeprav vlagamo tudi v izobraževanje in kulturo predvsem na lokalni ravni. Podpiramo URI Soča, njihov otroški oddelek, in sicer z vsakoletnimi donacijami za nakup opreme. Imamo pa tudi nekaj skupnih idej, kako bi to sodelovanje še nadgradili s skupnim razvojem opreme. Pri športu podpiramo Olimpijski komite Slovenije, jeseniški hokej, biatlon, plavanje … Podpiramo deset različnih panog na lokalni ravni. Mogoče nismo najboljši v Sloveniji, ampak dajemo po svojih zmožnostih in če bo naš poslovni rezultat boljši, bomo še bolj podpirali šport v Sloveniji. 

Letos ste kot sponzor sodelovali pri izboru mis športa. Kako je prišlo do tega?

Sij se je odločil tudi za širjenje v prehransko panogo, ko ste kupili Perutnino Ptuj. Ali razmišljate še o kakšnem nakupu?

Na začetku so bili vsi malo prestrašeni, da se ne ponavlja tipična slovenska zgodba s holdingi, ki so zdaj spet malo zadihali in so takoj začeli gledati okoli po drugih panogah. Mi nismo in ne bomo finančni holding, aktivno upravljamo podjetja, in to v proizvodni dejavnosti. Gledamo samo tista podjetja, za katera smo prepričani, da nam bodo povrnila vložen denar in da imamo idejo, kako bomo to podjetje razvijali naprej, da bo boljše, kot je bilo. Analizirali smo stanje v prehrambni industriji  in se odločili za diverzifikacijo. Po zdravilih in hrani bodo ljudje vedno posegali, ne glede na to, ali je kriza ali je ni.

Kakšne gospodarske naložbe v Sloveniji po vašem mnenju bi še lahko zanimale Ruse? Kaj pa slovenski izvozniki? Kje vidite nadaljnje možnosti za povečanje gospodarskega sodelovanja med Rusijo in Slovenijo?

Veliko smo govorili o tej tematiki z različnimi ljudmi in tudi raznimi ministri. Največji minus v Sloveniji so zelo visoki davki. Davek pa je del cene izdelka, ki ga prodajate. V Rusijo, kjer je davek 13 odstotkov (enotna dohodninska lestvica), pa še plače so nižje, je težko prodati izdelek iz Slovenije, ki ima vgrajen davek 50 odstotkov. Recimo božičnica je v Sloveniji dvakrat bolj obdavčena kot v Avstriji. Če bomo hoteli več investitorjev, bomo morali poskrbeti, da bo naša država dovolj konkurenčna in privlačna za investitorje. Zdaj vidimo, da investitorji odhajajo iz Slovenije. Če se to ne bo spremenilo, bo težko prišel novi investitor, pa tudi obstoječa podjetja bodo težko konkurenčna na izvoznem trgu. Izvoznikom bo težko tudi v Nemčiji in Italiji, ne samo v Rusiji. 

Kaj ste o Sloveniji vedeli, preden ste se preselili sem?

V Sloveniji ponavadi slišimo samo o velikih ruskih podjetjih, kot je Gazprom, in ruskih milijarderjih. Kako pa je v velikem ruskem gospodarstvu z družinskimi podjetji? 

Zaradi sankcij je ta del ruskega gospodarstva zrasel. Kot sem govoril že na začetku, se zlasti vsa prehranska industrija v Rusiji dviguje. To je po eni strani dobro tudi za Evropo, ker kupujejo opremo, ki prihaja iz Nemčije, Italije. Poslovneži vedno najdejo pot. Tukaj se vidi, kako sankcije škodujejo evropskemu izvozu, saj se na podlagi tega rojevajo mala in srednja podjetja v Rusiji, ki bodo zapolnila marsikatero vrzel.  

Pokojni šef Krke Miloš Kovačič je rad govoril, da Rusi nikoli niso pozabili, da jim je pomagal ob finančni krizi in se ni umaknil z ruskega trga. Ali so novodobni ruski poslovneži še vedno tako hvaležni? Ali bi lahko slovenski gospodarstveniki pozneje unovčili morebitne zdajšnje stike, ko je rusko gospodarstvo v težkem položaju?

Povsod po svetu so pomembni odnosi med ljudmi. Če imaš dobre in dolge odnose in postaneš celo prijatelj, je to prednost. Vedno moraš gledati naprej, ne samo na današnji dan. Ne moreš človeka dati v kot ali ga zapreti v predal in ga potem spet uporabiti, ko ga boš potreboval. Vedno moraš iskati win-win situacijo. Če bo prišel nekdo nov, boš ti imel prednost, seveda pa moraš imeti primerljivo ponudbo, ker posel je posel. S slabo ponudbo ne boš sklepal poslov, ne glede na prijateljstvo.

Kovačič je tudi rad povedal, da se brez vodke težko sklene posel. Kako se danes sklepajo posli v Rusiji?

V Sloveniji se posli pogosto sklepajo za mizo – ne pisarniško, ampak gostilniško. Imate tudi vi takšne izkušnje?

Bom odgovoril s primerom: nedavno sem bil na splavitvi največjega ledolomilca na svetu, za katerega smo dobavili material. V tovarno, kjer so ga zgradili, sem prvič stopil po tem, ko je bila ladja že v morju. Večino posla namreč danes opravimo prek interneta, tako prodajo kot nakup, tudi prijavljanje na razpise poteka prek spleta.

Pri vašem poslu vam pravzaprav ne bi bilo treba znati slovenščine, pa ste se jo vendarle naučili.

To je res, poslujemo mednarodno in smo med največjimi slovenskimi izvozniki. A tu gre za prodajo. Proizvodnjo pa imamo v Sloveniji in če ne poznaš jezika ljudi, ki so v tovarni, boš težko komuniciral z njimi. Brez znanja jezika boš težko razumel njihova pričakovanja, prav tako jim boš težko pojasnil svoje ideje.

Sam sem prva tri, štiri leta v Sloveniji z ljudmi govoril le angleško. S tem ni bilo težav, razumejo te povsod od trgovine in lekarne do gledališča. V Sloveniji večina ljudi razume ali angleško ali nemško, kar je po mojem mnenju prednost te države.

Težav s komunikacijo torej nisem imel, a kot sem rekel, je za pogovore z delavci v tovarni vsekakor dobro, da obvladaš njihov jezik.

Je bilo učenje slovenščine težavno?

S sabo ste v Slovenijo pripeljali tudi svojo družino. Nameravate ostati tukaj?

Težko rečem, to ni odvisno od mene, ampak od posla. Če bo družba širila proizvodnjo in poslovanje tudi zunaj Slovenije, se lahko zgodi karkoli. Selili smo se že velikokrat in moja žena mi je nekoč dejala, da je kot žena vojaka, ki nekaj mesecev živi v enem, nekaj mesecev v drugem mestu in mora biti vedno pripravljena, da spakira kovčke.

Sem pa zadovoljen z življenjem tukaj, Slovenija mi je všeč, vse od hribov in čistega zraka do vremena. Če bo možnost, bomo ostali tukaj. Ne nazadnje je moja hči že bolj Slovenka oziroma bolj Ljubljančanka kot Rusinja. Ko smo se priselili sem, je imela pet let, zdaj je stara 14 let in slovensko govori brez naglasa. No, govori z ljubljanskim naglasom.

Katera je najbolj opazna razlika med življenjem v Rusiji in Sloveniji?

Kje počitnikujete?

Kot večina ljudi v Sloveniji gremo na Hrvaško ali v Italijo, nekajkrat smo bili v Franciji. Ne maram destinacij, do katerih je treba dolgo leteti, čeprav žena kdaj pritiska, da bi šli v kakšen bolj oddaljen kraj. A sam veliko letim že zaradi službe in mi ni do tega, da bi letel tudi na dopust.

Smučate?

Seveda. Ne bom rekel, da dobro, Slovenci pač začnejo smučati že kot otroci, medtem ko sem jaz na smuči prvič stopil pri 27 letih. Govorim o alpskem smučanju, je pa bilo v Rusiji seveda veliko nordijskega smučanja, kot je tek na smučeh.

Zdaj vsako zimo obvezno smučam in sem navdušen nad tem.

Nekatere turistične destinacije v Sloveniji so pri Rusih že zelo priljubljene, na primer Rogaška Slatina. Kje v Sloveniji še vidite tovrsten potencial?

Oh, potenciala je v Sloveniji veliko, manjkajo pa natančno določeni cilji, kaj bi radi dosegli. Če poznaš cilj, je to že 50 odstotkov rešitve.

Slovenija ima ogromno prednosti, na eni strani imaš hribe, le eno uro stran pa je že obala. Pravzaprav je kot Švica, le da je tu še morje. A turistom je treba tudi kaj ponuditi, kaj razviti.

"Poglejte Portorož – mesto je sicer lepo, a plaža bi lahko bila bolje urejena, vse restavracije imajo isto ponudbo, nobene izbire ni. Ruski turisti pa želijo vse, lepo obalo, pestro ponudbo hrane in veliko možnosti za nakupovanje. Ljubljana je pravzaprav edina, ki jim lahko vse to ponudi." Foto: Matej Leskovšek

Priložnost za Slovenijo vidim tudi v konferenčnem in sejemskem turizmu. V Maastrichtu na Nizozemskem, ki je mesto s kakšnimi sto tisoč prebivalci, so s sejmi naredil velik posel. Bi se pa tudi v tem primeru morali v Sloveniji še razviti – pred kratkim smo se v Bruslju v okviru Svetovne jeklarske organizacije pogovarjali, da bi v Ljubljano pripeljali vsakoletno mednarodno konferenco največjih proizvajalcev nerjavnega jekla. Pa se je izkazalo, da nimamo dovolj petzvezdičnih hotelov, da bi pokrili njihove zahteve.

Ste ljubitelj dobre hrane?

Seveda, uživam v dobri, to je kakovostni hrani.

Sami kuhate?

Da, čeprav imam zdaj manj časa za to, kot sem ga imel nekoč. Zdaj je primat v kuhinji že prevzela hči, ki rada pripravlja sladice. Če pa imam čas, z veseljem pripravim meso na žaru.

Kam pa v Ljubljani peljete na kosilo poslovnega partnerja?

Tukaj v neposredni bližini našega sedeža je dober Separe, zelo sta mi všeč Maxim, tudi Strelec … Upam, da ne bo kdo užaljen, ker ga nisem omenil. Je pa tako, da so najboljše gostilne v Sloveniji zunaj Ljubljane, na Bledu mi je zelo všeč Triglav 1906 ali pa na primer Skaručna, ki jo poznajo praktično vsi Slovenci.

Kaj je največji luksuz, ki si ga privoščite?

Zagovarjam stališče, da je treba pri vseh stvareh v življenju najti neko zlato sredino. Nisem pa človek, ki bi vse življenje samo zbiral in kopičil premoženje. Uživam v svojem delu, želim pa tudi uživati v prostem času, zato raje dam za potovanje, za dovolj veliko hotelsko sobo, ne nazadnje me je kar nekaj čez ramena in potrebujem prostor.

"Dobre obleke potrebujem zaradi službe, tukaj pač ne morem biti v supergah in raztrganih kavbojkah. Tako se lahko oblačiš šele, ko si uspešen kot Bill Gates." Foto: Matej Leskovšek

Nimate pa na primer hobija, kot je zbiranje ročnih ur, arhivskih vin ali umetniških del?

Pravzaprav imam zelo zanimiv hobi. Pred nekaj leti sem bil v Indiji, kjer smo obiskali neko restavracijo, ki so nam jo priporočili. Jedilnica je bila grozno umazana, po tleh so bili ostanki rib, mize so bile lepljive in seveda me je zaskrbelo, kako bo s hrano. V gostilni moraš obvezno preveriti okolico, zato sem vprašal, ali lahko pogledam še v kuhinjo. Ta je bila kot operacijska soba, vse je bilo čisto in sijoče, res neverjetno. No, takrat sem kuharja prosil, ali se lahko fotografirava v tej kuhinji, in začela se je ta moja navada, da v restavracijah, ki jih obiščem in so mi všeč, v kuhinji naredim selfie z glavnim kuharjem.