Gostilna Skaručna: domača pojedina ob gramofonu

Govorimo o tem, da so cene natančneje določene, da je hrana nekoliko lažja in da je predvsem manj hladnih začetnih jedi kot nekoč. Ostala je malce samosvoja glasbena podlaga s starega gramofona, ostalo je veliko število juh in glavnih mesnin, po katerih je gostilna znana.

Na začetku smo dobili liter Veljkovega medenega piva, pelinkovec in malinov liker, da se ogrejemo, pa še popečen kruh z maslom, opremljen s svinjsko ribico in drobnjakom. Nazdravili smo Jovu in se odpravili za mizo.

Na gramofonu so igrali evergreene Johanna Straussa, od Radetzky marša do modre Donave, miza pa je počasi dobila dobro staro podobo z Brandulinovo zvrstjo tokaja in rebule, s sokom bazilike, z jezikom z naribanim sirom, z žolco z bučnim oljem, jajcem in čebulo, z močno začinjenim liptaverjem ter s skuto z zelišči in gorčičnimi semeni.

Mladi Slavc, ki je na čelu obrata zamenjal legendarnega starega, se zadnje čase v prvi fazi obeda odloča za manj mesnin: klasičnih salam, paštet in slanine tokrat ni bilo na razpolago. Vse hladne jedi pa je spremljal izjemen topel kruh z debelo zapečeno rjavo skorjo, ki ga moramo na tem mestu posebej pohvaliti.

Na gramofonu je zažvrgolel Luciano Pavarotti, Slavc je poznavalsko odprl Blažičevo macerirano rebulo iz leta 2008 in prispela je juha, pravzaprav juhe. Recimo goveja s poudarjenim korenjem, pa gosta, prava špinačna juha in tudi legendarna specialiteta hiše, prežganka, ki ji rečejo kar zaporniška in ki jo seveda bogati jajce, pa tudi veliko čebule in kumine. Četrta v vrsti je bila še čorba iz repe, koriandra in klobase, ostra oz. žleht, kot ji rečejo.

Morda bi pri juhah lahko pili tudi kakšno lažje vino, a pri Skaručni so vse bolj zavezani oranžnim vinom in tehnikam, ki jih uporabljajo vinarji iz ekološko-biodinamično-oranžnega kroga. In tako je bilo tudi v naslednji etapi, ko je v ozadju Alvaro Amici prepeval rimske šlagerje, na mizo pa so postavili rožnat Terpinov sivi pinot 2011. Amici in Terpin sta se srečala še z eno večno hišno specialiteto, zapečeno polento s skuto in kajmakom.

Ko govorimo o predjedeh, seveda ne moremo niti mimo zlatovščice, ki je prav tako del rednega progama Skaručne. Menda postrvi dobijo iz Bohinjske Bele in jih potem pripravijo po svojih receptih, dimljene, ki jih za potrebe spektakla režejo v posebnih rokavicah. Podlaga? Ob smetanovi omaki s hrenom? Blažičev tokaj 2012 in The Vadnals, simpatični slovenski narodno-zabavni kantrijaši iz Clevelanda.

Pri Skaručni je težko določiti, kdaj se začnejo dogajati glavne jedi. Ocena našega omizja je, da se priprave začnejo v trenutku, ko na mizo prispejo koščki junečjih jeter s čebulo, kuhanim krompirjem in smetano v spremstvu Blažičeve rebule 2013, ki je podprla tudi koščke telečjega hrbta.

In če so bili to obrisi glavne jedi, je v nadaljevanju sledila cela svinjska krača, ki jo je naš kvartet komaj zmogel. Morda zato, ker smo ostali pri belem, oprostite, oranžnem vinu, ali pa zato, ker je bila priloga (repa, pire, ocvirki) slastna, a nasitna. Mimogrede, na kuhano svinjsko kračo Slavc po pravilu energično nareže dvojno porcijo velike hrenove korenine, med našo večerjo pa smo imeli v ozadju še Andyja Williamsa, ki je prepeval Speak Softly, Love.

Nadaljevanje je sledilo v obliki treh preprostih, a ogromnih listnatih solat, ena z narezanimi jajci, druga z naribanimi jajci in tretja brez jajc. Tem sta sledila dva izjemna, dobro uležana bifteka, ki naj bi zadovoljila štiri že nekaj časa ne več lačne osebe. Meso je gospodar s spretnimi gestami razrezal in jih vešče popral ter posolil. Mi pa smo si pomagali še z zelenjavo, ki so jo dostavili za vsak primer.

Finale je razumljivo minil ob rahlo utrujenih pogovorih, Blažičevem chardonnayu (ja, za Blažičeva macerirana dela smo v enem večeru postali pravi strokovnjaki) in ob Herpu Alpertu, mojstru lahke plesne orkestrske glasbe. Jasno, čakali smo sladice. Tokrat so se odločili za klasične, razmeroma težke skutne in oljčne štruklje v drobtinah, ki jih bogato potresejo s sladkorjem. Da bi bila mera polna, so nam pred odhodom nalili še žganje, domače, z ingverjem, za zdravje. Cena verjetno najdaljšega menija v Sloveniji je, kot pravijo, od 50 do 60 evrov, posebej pa boste plačali vino, pivo, sok in vodo, medtem ko gre žganje menda iz Slavčevega žepa.

Povzetek

Gostilna s tradicijo mnogo jedi in velikih porcij se je malce prilagodila trendom in umirila napade na gosta, čeprav je treba priznati, da v Sloveniji za 60 evrov ne boste nikjer pojedli več kakovostne hrane na enem mestu. Predvsem mesnine so izjemno pripravljene, spektakel, ki ga pripravlja gospodar, pa je tako ali tako nekaj posebnega.

Vinska ponudba poudarja oranžne avtorje (Blažič, Renčel, Terpin, Mlečnik …), ki bi jih morda lahko v prihodnosti umestili na vinsko karto, da bi bilo gostom odločanje lažje.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.