Zala Đurić Ribič: Tudi če bi bila kmetica, bi kdo rekel, da mi je kokoš znesla jajca samo zato, ker je Đuro moj oče

Tudi pod našim člankom o Zalini pesniški zbirki, za katero zbira finančna sredstva, se je pojavilo nekaj pikrih komentarjev, da ne potrebuje pomoči, ker prihaja iz preskrbljene družine. A ravno to mlado Zalo včasih najbolj bremeni – občutek, da mora zaradi uspešnih in znanih staršev stalno dokazovati, da je tudi sama odlična umetnica, igralka, pesnica in pevka.

"Sam si moraš skuhati juho iz sestavin, ki so ti dane," nam je zaupala v intervjuju in postregla z zanimivo primerjavo. "Sin čevljarja in mizarja bo logično nadaljeval družinsko obrt, pri tem pa se ne bo nihče obregnil ob to in mu očital uspeha na račun staršev." Tudi za svojo družino Zala pravi, da imajo nekakšno obrt. "Če bi izdelovala čevlje, ne bi bil tabu, če bi oče naredil podplate, jaz pa zgornji del čevlja." Tako kot sin čevljarja, mizarja ali podjetnika je tudi Zala rasla pod velikim vplivom svojih umetniških staršev, zato ni nič čudnega, da je igralstvo in pesništvo v njej že od rojstva. 

Zala študira igro v New Yorku, je tik pred izdajo svoje prve pesniške zbirke, kmalu bo izdala nov videospot, ob vsem tem pa najde čas tudi za snemanje filmov. Da zmore vse to, si baterije polni v Sloveniji, v svoji najljubši državi na svetu. Preden se spet odpravi v hektični New York, smo jo ujeli v Piranu. Bosonogo, nasmejano in razigrano.

Foto: Ana Kovač

Trenutno se govori o vaši prvi pesniški zbirki. Kako to, da ste začeli pisati poezijo?
Zgodilo se je spontano, saj je bila poezija moje zdravilo za disleksijo in motnjo pozornosti z motnjo koncentracije. V šoli sem imela zaradi tega velike težave – lahko sem se učila kot nora, a sem na koncu pisala ena. Bilo je težko, saj sem vedela, da nisem neumna, da sem bistra in sposobna. Potem sem odkrila, da se lahko drugače izrazim, da ne potrebujem potrditvene ocene, ki bi odlikovala kakovost moje biti. In tako sem začela pisati poezijo. Minila so leta in nekega dne sem ugotovila, da imam že 60 pesmi. Ponudila sem jih založbam in tako smo Zbrko spravili v red.

Kako so se rojevale pesmi, ki ste jih pisali?
Ponavadi je tako, da pesnik najlažje piše, ko je malo nesrečen. Večinoma so bili krivi kakšni fantje (smeh, op. p.) in preostala razočaranja ... V Zbrki odpiram vprašanja o biti, harmoniju, vsemirju, kot po navdihu Nike Prusnik naslavljam vesolje, vesolje v nas in nas v vesolju.  

Dobili ste že prve pohvale, tudi od enega naših pomembnejših pisateljev Borisa A. Novaka ...
(Zavzdihne in zadrži dih, op. p.) Da in to kakšne! On je moj največji idol. Sama sicer ne verjamem v idole, saj menim, da mora biti vsak svoja lastna identiteta. Boris A. Novak je napisal recenzijo, jaz pa sem zajokala od sreče. Začutila sem notranji mir. Sicer nikoli ne potrebujem potrditve drugih ljudi, trudim se srečo najti v sebi in biti samozadostna, ampak ko ti Boris A. Novak reče kolegica, to vseeno vpliva na dobro počutje.

S tem so prišli tudi negativni komentarji … Kaj pravite na to?
Kaj pravim? To sem izdala jaz, ne Đuro. To nima nobene zveze z mojimi starši. Moj oče je šele pred dobrima dvema tednoma videl mojo zbirko. Ko sem slišala njegov komentar, sem jokala od sreče. Oni niso vedeli nič. Tudi ko posnamem kakšno novo pesem, jo moji starši slišijo šele, ko je na YouTubu. To sem jaz. Lepo je, da mi lahko pomagata in da me podpirata, seveda, saj sta moja starša. A v strahu, da mi bo nekdo očital, da so za vse to tako ali tako poskrbeli moji starši, vse to blokiram, morda celo preveč. Dandanes ljudje radi rečejo, da gre za nepotizem, a že v pradavnini je bilo tako, da je moški, potem ko je ubil žival, to najprej prinesel ženi in otrokom. In ravno zaradi tega se hočem še toliko bolj dokazati in pokazati, da res zmorem vse sama.

Imate kdaj občutek, da se morate ravno zato še toliko bolj dokazovati?
Da, ampak tega sem se počasi že najedla. To je breme, ki ga poznajo mnogi otroci znanih in/ali bogatih staršev. "Pismo, vem, da sem dober, a se moram še trikrat bolj dokazovati kot tisti, ki so morda slabi." In spet pridem do tega, zakaj bi se morala komurkoli dokazovati. Moja najbolj krhka Zala pravi, briga me, kaj si mislite, ukvarjala se bom s svojo umetnostjo, po drugi strani pa mi je hudo in žal, da sem si izbrala takšen posel. Včasih si želim, da bi imela samooskrbno kmetijo. Obirala bi paradižnike in imela kokoši za jajca.

Pa vam potem nihče ne bi rekel, da je tako zaradi očeta?
Hja, tudi potem bi rekli: "Danes ti je kokoška znesla 12 jajc le zato, ker je Đuro tvoj oče." (smeh, op. p.) Bistvo je v tem, da moraš sam skuhati juho iz sestavin, ki so ti dane. Meni so bili dani ljubeči starši, sem talentirana igralka, pesnica in umetnica. In iz teh sestavin bom nekaj ustvarila. Sama. Seveda so me doma naučili nasekljati korenček in zgnesti testo, ampak zdaj je čas, da nastane moj kruh.

Preberete kdaj kakšne komentarje na spletu?
V življenju nisem prebrala niti enega. Če kdaj kakšen vseeno ustno zaide do mene, pa pustim, da odide. Če je nesmiseln, seveda. Sicer pa sem zelo vesela kritike, če sta vir čisto srce in zdrav razum, brez ega.

Foto: Ana Kovač

Poleg tega, da ste igralka in pesnica, ste tudi pevka, kajne?
Sem, a ne maram teh oznak. Vem, v čem sem dobra. Že ko sem prej omenila, da sem igralka in pesnica, mi je šlo to malo težko z jezika, saj se nerada opredeljujem. Trenutno snemam videospot. Kot kaže, pa vendarle sem pevka (smeh, op. p.). Pesem sem po navdihu napisala v New Yorku, poklicala sem svoja najljubša producenta, posnela pesem in videospot. Septembra se vračam v New York na študij in ravno v tistem času ga nameravam poslati v svet. Predstaviti ga nameravam prav v New Yorku.

V New Yorku je zdaj že kar nekaj Slovenk, ki študirajo igro: Gaja Višnar, Ana Vukićević ...
Da, zelo sem vesela, da so tam, prijateljice smo in mislim, da moramo držati skupaj. Sicer nas je malo, a smo strateško razporejene.

Kako je videti vaše življenje v New Yorku?
Poleg tega, da študiram, delam kot varuška. V tem neizmerno uživam, pa še za najemnino zaslužim in preostale stroške.

Kako je delati kot varuška?
Najboljše na svetu. To je tako čista energija … Trenutno pazim na dve deklici, ki mi zdaj, ko sem v Sloveniji, ves čas pošiljata posnetke, da me pogrešata. Ko me mami vidi, kakšna sem med otroki, mi pravi, da že komaj čaka, da bo babica (smeh, op. p.).

Koliko mesecev na leto preživite v New Yorku?
Lani sem bila od septembra do novembra, saj sem ves december snemala film Rudar s Hanno Slak. Bila sem Elma, pol Bosanka in pol Slovenka. Ni bilo težko, majkemi (smeh, op. p.). Potem sem šla nazaj in ostala vse do junija, zdaj pa si spet nabiram energijo v naši lepi Sloveniji in Dalmaciji.

Dobivate takšne vloge tudi zaradi svojih korenin?
Dobivam različne vloge, nazadnje sem na primer igrala Primorko, pa to nisem. A če nekdo išče temnolaso dekle, pol Bosanko in pol Slovenko, staro 19 let, je kar velika verjetnost, da bom vlogo dobila jaz. Slovenija le ni tako velika.

Koliko ste se od staršev naučili o igralskem poklicu?
Ni bilo ravno tako, da smo se usedli in učili. Sem pa vedno hodila na snemanja. Ko so snemali serijo Naša mala klinika, me je voznik pobral pred šolo in me odpeljal na snemanje, kjer sem pojedla kosilo in se kratkočasila vse do večera. Zvečer sem visela v frizerskem salonu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer sem spremljala mamino delo. Igralske vibracije so moje celice zadele popolnoma nezavedno.

Foto: Ana Kovač

Radi pogledate kakšen film, v katerem nastopajo vaši starši, na primer Kajmak in marmelado ali pa serijo Teater Paradižnik?
To je moj najljubši film, Teater Paradižnik pa sem gledala na videokasetah.

Teater Paradižnik je bila res dobra serija …
Moji starši so genialni, to res lahko rečem. Od njiju se veliko naučim, za kar sem res hvaležna. Sta čudovita, čutna, duhovita, ljubim ju.

Koliko se poistovetite z bosanskimi koreninami po očetu?
Mislim, da v meni ne vre veliko slovenske krvi. No, najbrž zato, ker slovenska kri ne vre, bosanska je tista, ki je bolj divja. Nočem biti žaljiva, ampak nekako se težko vključim v ljubljansko družbo. Primorska je že bolj zame. Sem zelo odprta in ne skrivam čustev. Še najboljši prijatelji me včasih vprašajo, ali sem v kakšni situaciji odigrala odziv, ali sem res nekoga vesela, ali se samo pretvarjam. Včasih morda pokažem celo preveč, preveliko navdušenje, ampak tako je zgolj zato, ker sem zelo radostna.

Kako je živeti v tako različnih krajih, na Primorskem, pa potem v Ljubljani in še v velikem New Yorku? V čem se razlikuje življenje?
Po hitrosti in količini ljubezni. New York je super, vedno se nekaj dogaja, a gre hitro mimo. Življenje je instantno, zdi se mi, da je tam življenje umetno narejeno, kot da New York posnema pravo življenje. Oprosti, New York, ampak vonja po starih pomolih, domačem žaru in sivki ne moreš nadomestiti. New York mi predstavlja posel, v njem se dobro počutim, ker vem, da počnem nekaj dobrega za svojo kariero, v Sloveniji pa sem lahko bosonoga Zala, ki teka po Piranu. Sproščena, prava jaz.

Foto: Ana Kovač

Kje bi najraje živeli, če bi zdaj izbirali?
Slovenija se mi zdi najboljša država za življenje. Imamo vse, zato si želim, da bi bila moja baza v Piranu in da bi lahko še naprej hodila po svetu. Na neki točki svojega življenja bom živela tudi v Los Angelesu, kjer imam prav tako spletenih nekaj trdnih prijateljstev.

Ste se tudi tam že preizkusili v igralstvu?
Ne še, saj imam trenutno študentski vizum, ki tega ne dovoljuje. Prav zaradi tega vizuma in pomanjkanja dokumentov se mi je izmuznila neverjetna priložnost. Scenarist, režiser in producent Alan Ball, ki je napisal scenarij za film Lepota po ameriško, snema novo serijo. Glavni lik, po katerem je serija dobila naslov, mi je pisan na kožo. Iskali so 18-letno šarmantno dekle, Evropejko, temnolasko … Menda sem jim bila izredno všeč, pa še vse pogoje sem izpolnjevala. Ko so mi pomolili obrazec, pa se je zataknilo, saj nisem imela ameriške številke zavarovanja, davčne številke. Ko sem rekla, da je nimam, so me odslovili s tipično ameriško frazo, da se slišimo pozneje. To je bilo to.

Vam je bilo zelo žal zaradi te izgubljene vloge?
Ne, prav nič. Na to gledam kot na smerokaz, potrditev, da sem na pravi poti. To je bil moj znak. V umetnosti ga včasih potrebuješ, zato sem postala še kanček bolj notranje mirna, ko mi je Boris A. Novak namenil takšno recenzijo. Tovrsten smerokaz, svetilnik je vedno dobrodošel. Da mi vedeti, da je vse v redu, in pomaga, da se moja barka ne izgubi na razburkani poti morja umetnosti.

Foto: Ana Kovač

Koliko se zgledujete po mami, kar zadeva modo in lepoto?
Bom kar iskrena: moja mami se uči od mene (smeh, op. p.). Sicer pa mi je zelo hvaležna. Pravi mi: "Zala, ko si bila še majhna, sem bila še stara, zdaj sem pa mlada." Vsekakor pa se tudi jaz zgledujem po njej. Druga drugi sva dober vpliv.

Vaša mama je lep primer dobrega staranja …
Da, res je videti dobro. Ne vem, kaj počne s svojim obrazom in katere kreme uporablja, ker me to še ne zanima, vem pa, da si vzame čas in se res pridno maže.

Koliko vam kot igralki pomeni moda?
Ležerno je tako ali tako moderno, to vemo vsi. Sama se oblečem tako, kot se počutim. Poskušam se vsaj toliko umiriti, da ugotovim, ali bi bila ta dan res rada seksi ali se počutila udobno, bi oblekla sivo ali žela poglede. No, moj slog vendarle ima rdečo nit, ki ni nič presenetljivega. V ospredju je to, da se dobro počutim. Nikoli v življenju mi ni bilo pomembno, katero znamko nosim. Imam nekaj super kosov, ki sem jih našla v kitajskih trgovinah in na bosanski tržnici, pa jih ponosno nosim. Rada imam preproste kose, predvsem oblekice in rdečo barvo. Ole!