Torek,
10. 3. 2015,
14.53

Osveženo pred

6 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

bar

Torek, 10. 3. 2015, 14.53

6 let, 1 mesec

Zakaj dajete napitnino?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Delo v baru gotovo ni preprosta zadeva. Vsaj deloma ga bržkone olajšajo stranke, ki so poleg plačila pijače po ceniku zmožne vsaj malo altruizma in vedo, kaj je napitnina. Zakaj te sploh dajemo?

Ekonomskega razloga za napitnine ni Klasična ekonomska teorija narekuje, da se ljudje kot racionalni posamezniki ravnamo predvsem v smeri lastnih interesov. V ekonomske transakcije z drugimi ljudmi (tudi natakarji in natakaricami) torej vstopamo, ko v tem zaznamo ekonomsko korist – zase, seveda. Vsaj pri nas neformalna, a vseeno razširjena praksa dajanja napitnin se upira ekonomski teoriji. Kako to?

Ne nujno dobra postrežba Če bi vas kdo vprašal, zakaj dajete napitnine, bi skoraj gotovo odgovorili, da je bila postrežba tako dobra, hitra in prijetna, da si je posameznik, ki gara na drugi strani točilnega pulta, napitnino zaslužil. A raziskave, opravljene na to temo, te altruistične prakse tega ne podpirajo. Najbolj razdelana študija do zdaj je bila objavljena leta 2003 na univerzi Cornell v ZDA in ni našla statistično relevantne povezave med kakovostjo postrežbe, zadovoljstvom stranke in višino napitnine. Je pa razkrila nekatere zanimive razsežnosti napitnin.

Kulturno pogojena praksa Dajanje napitnin je kulturno pogojeno. Medtem ko je v Sloveniji to izključno dobra volja stranke (v določenih primerih gre za njeno nepoznavanje linearne algebre), je v ZDA odsotnost napitnine enakovredna kraji. Sodeč po izsledkih omenjene raziskave, v ZDA daleč najbolj velikodušne napitnine dajejo geji, odrasli srednjih let (ne glede na spolno usmerjenost) ter – kar je bržkone enako povsod po svetu – zaključene moške družbe (če gre po možnosti za mavrični shod, jackpot ne uide). Tudi pari na zmenkih so med bolj velikodušnimi. Osebno dam napitnino vsakič, ko dobim to, kar sem naročil – kar je redkeje, kot bi pričakovali, sploh pri hrani.

Ne vedno nalašč Morda pričakovano najslabše napitnine dajejo tujci – deloma zaradi nepoznavanja valutnih razmerij in praks v posameznih družbah oz. kulturah, a včasih višina napitnine nima racionalnih korenin. Zgodi se, da je edino, kar še premorete v žepu, bankovec za pet evrov, ki ga pač ne morete trgati, nerodno pa vam je reči, naj ga osebje "drobi" – tudi če je bil račun deset evrov. A te nenamerno visoke napitnine imajo protiutež v nenamerno nizkih – ko je edina stvar v žepu kovanec za pet centov. Če ne prej, bodo z davčnimi blagajnami plastificirane napitnine postale preteklost.

Zakaj le v lokalih? A medtem ko dajanje napitnine v gostinskem obratu ni nič posebnega, se včasih sprašujem, kako da se ta velikodušna dejavnost ni razvila v drugih okoliščinah, ko so ljudje zadovoljni z obravnavo na primer pri zdravniku (je deset odstotkov dovolj za nekoga, ki vam reši življenje), na letalih (kaj je nekaj evrov za nekoga, ki vas je v trenutku turbulence pomiril) ali pri obisku prostitutke (kjer je zadovoljstvo, vsaj na telesni ravni, praktično zajamčeno).