Nedelja, 4. 12. 2016, 4.23
4 leta
Sašo Avsenik, glasbeni naslednik Slavka Avsenika
Vnuk Slavka Avsenika: Stari ata se je poslovil srečen #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Sašo Avsenik, nosilec glasbene dediščine svojega dedka Slavka Avsenika, se zaveda privilegija odraščanja z glasbenim velikanom. "Moji sošolci so mu želeli stisniti vsaj roko, jaz pa sem lahko vse popoldneve preživljal v njegovi družbi," pravi.
Obiskali smo ga v Begunjah na Gorenjskem, kjer živi in ustvarja. S skupino pripravlja šesto ploščo, ki bo izšla marca prihodnje leto, za svoje poslušalce pa je pripravil prav poseben adventni koledar. Ni povezan s sladkarijami, ampak z glasbo.
Sašo Avsenik pred razkošno zbirko zlatih in platinastih plošč Ansambla bratov Avsenik.
Srečali smo se v Muzeju Avsenik v Begunjah na Gorenjskem. Kaj ti prostori in razstavljeni predmeti pomenijo za vašo družino? Je bil to od nekdaj tak posvečen prostor, kot je danes, še posebej zdaj, ko je obnovljen in razširjen?
Mislim, da muzej vedno bolj pridobiva vrednost. Stari ata nikoli ni razmišljal o tem, da bi imel muzej, z babico sta tukaj nekoč hranila slike. Zgodovini Avsenikov je bil posvečen samo en kotiček, kjer so razstavili zlate in platinaste plošče ter nekaj najpomembnejših nagrad, vse preostalo pa je ata hranil v hiši. Ni si predstavljal, da bi njegova glasbila ljudi toliko zanimala, da bi jih hodili gledat v muzej.
Sprehod skozi Muzej Avsenik #foto
Pozneje je moj oče Gregor predlagal, da bi, glede na to, koliko ljudi zaradi ata prihaja v Begunje in se fotografira pred ploščami, ustvarili muzej. On je bil pravzaprav glavni pobudnik ustanovitve muzeja.
Sicer pa je muzej živa stvar in kar naprej raste. Želimo si, da bi prostor postal multimedijski in da bi si obiskovalci na zaslonih lahko ogledali posnetke z nastopov Ansambla bratov Avsenik in podobno. Pogosto se tudi sam z nastopov vračam s plakati, fotografijami ali drugimi spominki od ljudi, ki so bili priča, rečem jim časovna priča, nastopom Ansambla bratov Avsenik.
V družbi očeta Gregorja, ki je bil pobudnik za nastanek Muzeja Avsenik, babice Brigite in dedka Slavka.
Menda ste izmed vseh vnukov in otrok najbolj podobni pokojnemu Slavku Avseniku. Tudi značajsko. Čutite, da so vas ljudje vzeli za svojega? Za njegovega naslednika?
Da, mislim, da je za to "kriv" predvsem stari ata. Ko smo leta 2008 začeli nastopati z Ansamblom Saša Avsenika, se nam je takoj pridružil. Moj oče je njega in brata Vilka Ovsenika nagovoril, da naj nam pomagata, in oba sta takoj privolila.
Ata je takrat dobil nov življenjski zagon. Spet se je zgodilo, da je lahko za nekoga ustvarjal glasbo. Vmes jo je pisal tudi za Gašperje, ampak ko so sami postali avtorji, ga niso več potrebovali.
Skratka, ljudem se je zdelo zanimivo, ker sta oba brata znova ustvarjala glasbo. Druga stvar, ki nas je dobro zapisala pri ljudeh, pa je, da je ata v vseh intervjujih, ki jih je dal ob svojem 80. rojstnem dnevu, povedal, da je še vedno aktiven in da ustvarja za naš ansambel. Ljudem je bilo všeč, da se kot glasbenik ni nikoli upokojil.
"Ata je v vseh intervjujih, ki jih je dal ob svoji 80-letnici, povedal, da ustvarja glasbo na naš ansambel."
Od glasbe se ni želel posloviti. Vse dokler mu je desna roka funkcionirala, tudi na koncu, ko je bil zaradi možganskega tumorja precej oslabljen, je pritiskal na tipke in ustvarjal. Še na smrtni postelji je ustvaril dve skladbi.
Kateri?
Ena je Cerkvica sv. Petra, ki smo jo v živo že predstavili, prihodnji teden pa jo bomo tudi posneli, druga pa je Nikdar ne pozabi, da zares rad te imam, ki še nastaja. Dokončala jo bosta Slavkova sinova Gregor in Slavko.
Vi pa jo boste potem igrali?
Z veseljem, če nas bosta potrebovala. Pogovarjali smo se o orkestraciji, o večji zasedbi, ki bi jo odigrala, saj gre za izredno lepo skladbo z lepimi motivi. Orkestracij je vedno več. Tudi filharmonični orkester je začel igrati Avsenike. Želimo si, da bi skladba dobila čim boljšo preobleko.
Glasbo Avsenikov izvaja tudi zasedba Perpetuum Jazzile, kjer prepeva tudi vaša sestra Monika.
Res je, imajo dve skladbi. Prva je venček Avsenikovih skladb, s katerim so doživeli velik uspeh, druga pa Slovenija, od kod lepote tvoje, prav tako velika uspešnica. Bil sem na njihovem koncertu v Stožicah in krasno je bilo slišati, da vsa dvorana pozna besedilo.
Slovenija, od kod lepote tvoje v izvedbi zasedbe Perpetuum Jazzile:
Slovenija, od kod lepote tvoje v izvedbi zasedbe Ansambla bratov Avsenik:
Je bilo v vaši družini čutiti iskanje naslednika Slavka Avsenika? Gašperje ste že omenili, govorim o neposrednem sorodstvu.
Ata je to željo imel, vendar tega nikoli ni obešal na veliki zvon. Po drugi strani je zame sreča, da je na sceni toliko drugih ansamblov narodno-zabavne glasbe, da ni vse breme padlo na naš ansambel.
Ata je ustvarjal tudi za druge izvajalce, celo v Švico so pošiljali njegove skladbe. Bil je tako bogat vrelec glasbe, da je jaz v tistem trenutku tako ali tako ne bi zmogel vse odigrati. Večkrat je izjavil, da je ustvaril glasbeno industrijo, tovarno, od katere lahko živi res veliko ljudi.
Rekel sem mu: Ata, ti samo ustvarjaj, nekoč, ko bo čas, bom to glasbo poiskal in jo tudi sam igral.
Navdušenje nad bobni se je rodilo v otroških letih. Povsem po naključju na glasbeni delavnici na Groharjevi domačiji v Sorici.
Poznamo vas kot harmonikarja, igrali pa ste tudi bobne, imeli ste celo svojo rock skupino.
Res je, vendar sem kot otrok začel s harmoniko. Pri štirih letih sem začel obiskovati glasbeno šolo …
Menda sta z atom skupaj sedela pred televizijo in igrala vsak svojo harmoniko. On tisto klasične velikosti, vi pa svojo malo harmoniko.
Da, in ata je igral tako na glas, da me je preglasil, jaz pa sem verjel, da je to zvok moje harmonike, in si mislil, da res dobro igrava (smeh, op. a.).
Z bobni sem se srečal pozneje, na neki glasbeni delavnici v Sorici. Učitelj je odigral neki ritem, jaz pa sem ga ponovil. Menda tako dobro, da je to od osem tisoč otrok, kolikor jih je že obiskalo delavnico, uspelo samo štirim.
Ob prihodu domov sem očetu sporočil, da sem nadarjen za igranje bobnov. Zdelo se mu je smešno, vendar je takoj predlagal, da bi kupili bobne ali sintetizator. No, jaz sem si želel samo bobnov. Približno dva meseca je trajalo, da se je od nagrad za spričevalo nabralo dovolj prihrankov, da sva jih šla kupit.
Začel sem preigravati skladbe Beatlov in mislim, da mi je šlo zelo dobro. Celo bolje kot harmonika, saj sem se za tovrstno glasbo bolj zanimal. V srednji šoli sem ustanovil rock skupino …
Začetki Ansambla Saša Avsenika so bili težki, pričakovanja občinstva pa zaradi slavnega priimka Avsenik zelo visoka.
Sestavljeno iz lokalnih glasbenikov?
Da, iz Begunj in Radovljice. Imeli smo tudi pevko Lizo Šparovec. Ker so se člani kar naprej menjavali, skupina ni imela nobenih možnosti, da se obdrži.
Za nameček smo preveč ohranjali rokenrol imidž, se pravi navdušenje nad alkoholom in ženskami, to pa ne gre. Ko smo dobili priložnost za prvi nastop, smo že vinjeni prišli na oder in sploh nismo znali igrati. Oče se je kar križal pod odrom.
No, potem smo sestavili narodno-zabavni ansambel in tudi tukaj se je na začetku dogajalo vse mogoče. Bili smo zelenci, nismo vedeli, kaj pomeni stati na odru.
To je nekaj povsem drugega kot nastop v glasbeni šoli. Odrsko občinstvo moraš navdušiti z glasbo in pojavo.
Avseniki, na primer, so eksplodirali takoj, ko so stopili na oder, mi pa nismo (smeh, op. a.). Drug za drugim smo počasi prihajali na oder, postavljali stojalo z notami, se pogovarjali, kje sploh so te in te note, kar ni bilo za nikamor. Brez odrske kilometrine na odru zmrzneš, ne glede na to, ali te gleda samo nekaj ljudi.
Imate skladbo, s katero vedno začnete nastop?
Vedno z Golico. Igrati jo začnemo že pred prihodom na oder. Če zavriskaš že za kuliso, takoj pridobiš pozornost občinstva.
Dinamika je ključnega pomena, in če si boste pogledali posnetek kateregakoli nastopa mojega starega ata, boste videli, da je vedno skoraj pritekel na oder.
Ali ste vedeli?
Golica je ena največkrat odigranih instrumentalnih skladb v zgodovini, nekateri jo omenjajo celo kot zmagovalko tega seznama.
Ansambel bratov Avsenik je bil znan po humorističnih vložkih. Spomnimo se Franca Koširja …. Je pri vas podobno?
Sam sem zagovornik tega. Občasno je z nami tudi Jurij Zrnec.
Z Zrnčevimi ste tudi sicer povezani. Menda prek njegovega dedka.
Da, njegov dedek je bil organist in je vse Avsenikove otroke učil igranja glasbil. No, ata Slavko se je po dveh urah obiska odločil, da se bo harmonike učil sam, in bil tako vse življenje samouk.
Znano je, da vaš ata glasbenih not ni poznal. Kaj pa vi?
Opravil sem nižjo glasbeno šolo, kar pomeni, da jih poznam, sem pa bolj lene sorte. Učitelju sem običajno raje predlagal, naj skladbo sam zaigra, potem pa sem mu sledil po posluhu. Z notami se nisem preveč ukvarjal (smeh, op. a.). Malo sem se "švercal" na ta račun …
Imate torej absolutni posluh?
Ne, prej bi rekel, da imam spominskega.
Sašo Avsenik za bralce www.siol.net #video
Na začetku ste menda vadili vsak dan po dve uri. Je danes tega manj? Ste kot japonski skakalni veteran Noriaki Kasai, ki "trenira" na tekmah?
Ne, vadim celo več kot prej. Moram. Precej bolj kritičen sem do svojega igranja. Analiziram se. Tudi s pomočjo objav drugih na kanalu YouTube. Dogaja se nam namreč, da nas na nastopu ljudje prosijo za različne skladbe, ki jih nimamo na programu, pa jih vseeno zaigramo. No, zgodi se, da niso brezhibno odigrane, nato pa na spletu najdem komentar v stilu: "Tudi vnuk Slavka Avsenika si lahko privošči napako."
Za zlato poroko dedka in babice je prvič oblekel narodno nošo. Takrat se je je sramoval, danes jo nosi s ponosom.
Vas to dodatno motivira ali zbode?
Recimo, da me motivira, da bom boljši. Ne morem ravno reči, da dokler obstaja YouTube, ne grem več na oder (smeh, op. a.)
So se sošolci kdaj norčevali iz vas, ker se ukvarjate z narodno-zabavno glasbo?
Občasno tudi. Spraševali so me, zakaj sploh hodim v šolo, ko pa bi se lahko doma valjal v denarju … Slišal sem marsikaj, tudi v tujini, vendar take reči preslišim, ker je veliko več pozitivnih komentarjev.
Kdaj ste prvič oblekli narodno nošo?
Za atovo zlato poroko. Kar na jok mi je šlo, tako me je bilo sram. Kaj če bi me moji prijatelji videli? Kaj si bodo mislili? Da sem pobegnil z vasi?
Ko smo postavili ansambel, sem na to gledal drugače. Logično je bilo, da bomo nastopali v noši. Žal na začetku zanje nismo imeli denarja, zato smo nastopali v črnih majicah, potem pa smo si počasi privoščili noše. Takrat sem se tega veselil. Pa tudi ata je bil zelo ponosen, ko je videl mlade ljudi v narodni noši.
Druženje z ljubitelji narodno-zabavne glasbe je po nastopih obvezno.
Danes mi zaradi tega ni nerodno, to je del mene in zdi se mi lepo. Ne izključujem možnosti, da bom kdaj tudi sam kam, na primer v Cankarjev dom, prišel v narodni noši. Danes je to v Sloveniji čudno, v Nemčiji in Avstriji pa je povsem drugače. Tam ima noša veliko vrednost.
Kakšno popotnico vam je dal ata?
Ogromno mi jih je dal. Glede vožnje, alkohola, ravnanja z denarjem … Vedno mi je govoril, naj se mi pri vožnji nikoli ne mudi, naj si vzamem dovolj časa. Velika razlika je, ali hitiš in si kot konj s plašnicami, s pogledom, usmerjenim samo na cesto, ali pa voziš počasi, po gosposko, opazuješ okolico in imaš od vožnje več kot samo hitenje od točke A do B.
Glede življenjskih napotkov sem bolj jaz vrtal vanj z vprašanji. Zanimalo me je, kako je preživel vse tragedije, ki mu jih je življenje naložilo. Izgubil je dve hčerki, zgodaj je ostal brez brata, odraščal je v težkih socialnih razmerah … Kaj ga je gnalo, da je vedno znova lahko stopil na oder?
"Verjel sem, da bo jutri bolje," mi je dejal.
Takrat sem si mislil, da bom, če je on lahko s tako miselnostjo prebrodil najhujše življenjske preizkušnje, tudi jaz preživel kontrolno nalogo, pa čeprav nisem najbolje pripravljen. S tem sem si pomagal tudi takrat, ko me je bilo strah stopiti na oder. Saj ne bom umrl, če bom naredil napako. In je šlo.
"Ata je vedno govoril: Jutri bo bolje. Tako je prebrodil tudi najtežje trenutke v svojem življenju." (Sašo Avsenik v studiu, kjer je ustvarjal že njegov dedek),
Prej ste ob omembi rocka, alkohol označili za spremljevalca te glasbe. Je ta nezdružljiv z narodno-zabavnim ansamblom?
Sam menim, da če pred nastopom spiješ nekaj alkoholnega, to pomeni, da si se odločil, da občinstvu ne boš dal vseh sto odstotkov. To takrat nisi več ti.
So pa mnenja seveda različna. Nekateri glasbeniki pravijo, da si pred nastopom privoščijo malo pivo ali brizganec, češ da jim izboljša glas, trobentačem pa zmehča ustnice. Vsak po svoje. V člane skupine se ne vtikam, vem pa, kako funkcionira vsak posebej. Zase vem, da ne smem spiti niti kapljice alkohola.
Naš ata je zaradi alkohola na poti od najboljšega prijatelja v Poljčah z mosta zapeljal v reko. Takrat je alkohol postal njegov sovražnik in čez noč je vsem članom ansambla prepovedal pitje alkohola.
Jaz tega nisem storil, sem pa povedal, da bodo tisti, ki bodo dali od sebe samo na primer 70 odstotkov – s tem mislim na zbranost na odru, ne na napake –, tudi plačani samo 70-odstotno.
Ansambel Saša Avsenika s svojimi občudovalci.
Ker ravno omenjate finance … Menda ste podedovali tudi dedkovo plačilno politiko, po kateri zanjo nikoli ne skrbi šef skupine, ampak ta odgovornost pripade drugemu članu zasedbe. Zakaj?
Zaradi čistih računov. Šef sklepa pogodbe in pozna zneske, drugi jih morda ne. Jaz želim, da jih, z denarjem nikoli nočem imeti nobenih težav. Če bo goljufal kdo drug, naj ima on težave.
Želim tudi, da imamo vsi člani skupine enako plačo. Trobentač je z Raven na Koroškem, kar pomeni, da se pripelje od daleč, pevka med nastopi prodaja CD-je in tako naprej. Mislim, da je to dodatna motivacija. Ata je res imel dva odstotka višjo plačo, to pa zato, ker je bil tudi avtor glasbe.
Kako velik mehanizem je Ansambel Saša Avsenika?
V ansamblu je sedem glasbenikov, sem štejem tudi svojega očeta Gregorja, potem imamo dva tehnika, ki skrbita za luč in zvok, voznika za potovanja v tujino, ta nam priskoči na pomoč tudi pri prodaji ali fotografiranju za Facebook, imamo menedžerko v Nemčiji in občasno fotografa, ki nam na nastopih po veselicah v Sloveniji posname še kak filmček.
V družbi Alfija Nipiča, dolgoletnega pevca Ansambla bratov Avsenik.
Predstavljam si, da je znanje nemškega jezika pri takem ansamblu obvezno.
Ni pogoj, je pa koristno. Naša pevka na začetku ni znala nemško, pa se je potem sčasoma naučila, saj je tako lažje interpretirala skladbe. Poleg tega je naše občinstvo tako, da mu veliko pomeni, če po nastopu z njim spregovoriš nekaj besed, tukaj pa je znanje nemščine zelo uporabo.
Vi pa ste nemško že znali. Sklepam po nastopu v oddaji Musikandtenstadl, kjer ste leta 2009 doživeli televizijski krst v tujini. Tam ste pri 18 letih precej suvereno odgovarjali na vprašanja voditelja.
Nemško govorim že od otroštva. Nekaj zaradi bližine avstrijske Koroške, veliko pa zaradi gostov iz Nemčije, ki so obiskovali mojega starega očeta. Pogosto me je za družbo jemal s seboj. Velikokrat sem bil z njim v galeriji, kjer je pozdravljal goste iz tujine, ali v dvorani, ki se je takrat še gradila.
Ata je bil takrat upokojenec, jaz pa otrok, ki se je ob prihodu iz šole rad s kom družil. Večinoma sem se z njim. Tudi različne televizijske serije in risanke sva spremljala v nemškem jeziku. Mislim, da nemško razumem že od četrtega leta starosti.
Glasbenik Jan Plestenjak je večkrat povedal, da je na začetku glasbene kariere nastopal pred nekaj deset gledalci. So bili tudi vaši začetki podobni ali je bila zaradi priimka Avsenik v imenu vaše zasedbe zgodba povsem drugačna?
Rekel bi, da so bili naši začetki celo težji kot Plestenjakovi. Zakaj? Ravno zaradi priimka Avsenik. Ljudje so me postavili na mesto, kjer je ata končal. Vsi organizatorji so ga izpostavljali, že na začetku smo igrali pred velikimi množicami.
Tudi moj prvi televizijski nastop v tujini, v že omenjeni oddaji Musikandenstadl, je spremljalo osem milijonov ljudi. Imeli smo res veliko odgovornost in na neki način zelo težak začetek. Čutil sem, da si ljudje predstavljajo, da sem se že rodil z odrsko kilometrino.
Vem, da se sliši, kot da nam je bilo vse prineseno na srebrnem krožniku, vendar bi bilo, če se ne bi izkazali, hitro vsega konec.
Ste čutili, da imate zaradi priimka Avsenik več vrat na stežaj odprtih ali ste bili deležni več polen pod nogami?
Oboje, priznam pa, da bi, če bi imel možnost izbire, želel, da je povsem enako, kot je bilo.
O svojem dedku veste res veliko. Je to plod raziskovanja vaše družinske veje ali ste ga preprosto res poslušali in veliko spraševali? Žal se pogosto dogaja, da se naše intenzivno zanimanje začne šele po smrti nekoga.
Spomnim se, da sem si vedno želel, da bi ata dočakal res visoko starost, ker je bil na neki način moj najboljši prijatelj. Drugo pa je, da sem si res pogosto rekel, da ga moram vprašati čim več stvari, dokler je še z nami.
Vem, kako je ljudi navduševal in skozi druge ljudi sem dojemal, koga imam pred seboj. Moji sošolci so mi govorili, da si želijo, da bi mu vsaj stisnili roko, jaz pa sem imel to srečo, da sem lahko vse popoldneve z njim sedel v dnevni sobi in gledal televizijo.
Zelo zgodaj sem dojel, da je ata nekaj res posebnega. Ne samo zaradi drugih, prepričal me je tudi s svojo osebnostjo.
Sašo Avsenik na odprtju prenovljenega Muzeja Avsenik.
Menda nameravate odkupiti njegov stari mercedes?
Res je, naša družina bi ga rada odkupila. Trenutno je njegov lastnik moj stric Martin, ki je slikar in bi potreboval večji prtljažni prostor, zato si želi kupiti nov avtomobil. Dal sem pobudo, da bi avtomobil odkupili znotraj družine in ga za zdaj obdržali. Če bo šel v tuje roke, je vprašanje, ali bi ga še kdaj dobili nazaj.
Avtomobil je letnik 2004, vemo pa, da obstaja še starejši, letnik 1974, ki ga vozi nekdo v Nemčiji. Gre za originalni mercedes, restavriran in tapeciran, v katerem sta se ata in Franc Košir v zlatih časih Avsenikov vozila na turneje.
Takrat sta ga prodala za zelo majhen znesek. Niti pomislila nista, da bo nekoč imel zgodovinsko vrednost. Takrat ni bilo glasbenih legend, bili so le vaški muzikantje. In tudi sebe so takrat tako dojemali.
Avseniki so od nekdaj ogromno nastopali, tudi vam nastopov ne manjka. Letos s 180 nastopi menda podirate rekord. Kakšen delež nastopov pripada tujini?
Približno dve tretjini. Nastopamo v Avstriji, Nemčiji, Švici, tudi na Nizozemskem. Opažam, da je zadnja leta med občinstvom vedno več mladih, kot da bi jih starejši začeli zavestno voziti na takšne koncertne. Všeč mi je, ko vidim svoje vrstnike v prvih vrstah. Ko jih vprašam, od kod poznajo tako glasbo, odgovorijo, da se predvaja v avtomobilu njihovih starih očetov. Očitno se dogaja prenos glasbe v živo.
Ansambel bratov Avsenik je v svetovnem merilu verjetno najuspešnejša slovenska glasbena skupina. Skupina je delovala od leta 1953 do 1990.
Poznajo nas tudi v vzhodni Nemčiji, kjer na primer Avseniki zaradi prepovedi prestopanja meje sploh nikoli niso nastopali. Tam jih ljudje poznajo samo prek televizije in plošč. Zgodi se, da nam 90 let stari ljudje rečejo, da so šele z našim nastopom oberkrainer glasbo doživeli v živo.
Kako je v Sloveniji z mlajšim občinstvom? Zdi se, da imajo narodno-zabavno glasbo izredno radi otroci in starejši, vmesni del pa ni ravno ljubitelj tovrstne glasbe oziroma se zdaj spet prebuja.
Zdi se mi, da se je mladina obrnila v povsem drugo smer. Igrali smo tudi že v diskoteki, pa z Zdravkom Čolićem, s Fešta bendom, ki igra balkanski program, s Ceco … Vse se je dalo. Če si odprt za druge, so tudi oni zate.
Sošolci so mi vedno govorili, da narodno-zabavne glasbe ne bi poslušali, bi pa z veseljem prišli na veselico. Zakaj bi na primer hodili v temne diskoteke, ko pa lahko pridejo v šotor na žur?
Tudi mi se prilagodimo. Na veselici je treba ljudem dati šest ur veselja. Od tega na primer štiri ure igramo Avsenika, eno uro mešan narodno-zabavni program in eno uro zabaven, ko na primer izvajamo tudi skladbe Čukov in skupine Bon Jovi. Člani skupine vmes zamenjamo tudi glasbila.
Če sklepamo po vaših videospotih, ki imajo res svežo podobo, ste se osredotočili na mlajše občinstvo.
Želeli smo si nekaj novega. Najlepši spot se mi zdi spot za skladbo Sedem vrtnic, ki smo ga posneli s študenti AGRFT. Želel sem si, da bi bil to še vedno nedeljski spot, kar pomeni, da bi ga lahko gledala vsa družina. Ima izredno močno čustveno noto.
Mislim, da je ravno to smisel narodno-zabavne glasbe. Da ti nekaj ostane. Da nekaj pustiš v času. Vsaka druga Avsenikova skladba je taka. Ne gre za muhe enoletnice.
Opazite solze na vaših koncertih?
Tudi. Predvsem v tujini, kjer nastopamo pred ljudmi, ki so Slovenijo zapustili zaradi socialne stiske, ali pred ljudmi, ki obožujejo Slavka Avsenika. Veliko solza je bilo tudi na nedavnem koncertu v Begunjah, ki smo ga organizirali ob obletnici Slavkovega rojstva. Nismo še doživeli, da bi na našem koncertu od vsega lepega in čustvenega jokalo toliko ljudi.
Slavko Avsenik bi 26. novembra praznoval 87. rojstni dan. Kaj se je z njegovo smrtjo (umrl je 2. julija 2015, op. a.) spremenilo?
Največjo razliko opažamo pri ljudeh. Veliko se pogovarjamo o tem, kaj mu je v življenju uspelo, in tem, kaj mu ni. Na primer o tem, da nikoli ni prejel Prešernove nagrade.
"Mislim, da nam v prihodnosti dobro kaže. Noč Modrijanov je redno razprodana, radio Veseljak pravkar polni Stožice. Dejstvo je, da glasbe ne kupujemo, jo pa vedno pogosteje hodimo poslušat v živo. Včasih ni bilo v navadi, da bi kupil vstopnice za narodno-zabavni koncert, danes je. Če bomo glasbeniki pravilno razmišljali, če se ne bomo prodali, ampak se bomo trudili za dobro vsebino, bo tudi občinstvo ostalo."
Kakorkoli, ko se je poslavljal, je bil srečen človek. Na koncu je izjavil, da mu zavedanje, da gre njegova glasba naprej, daje notranji mir. Srečen se je poslovil.
Večina starejših glasbenikov se zadnja leta poslavlja. Slakov in Avsenikov ni več, zdaj je odgovornost nas mladih, da to prenesemo naprej na mlajše generacije ali pa pustimo zadevam prosto pot v smislu, da čas pokaže svoje.
Bližajo se božično-novoletni prazniki. Menda je pri vas že od nekdaj pravilo, da se takrat ne nastopa. Se ga še vedno držite?
Za božič smo vedno doma, tako je bilo od nekdaj. Ata je nastopal samo na Titovo željo. Če si njemu rekel ne, si šel na Goli otok (smeh, op. a.).
Naš ansambel se božičnega pravila drži, za novo leto pa že tri leta zapored nastopamo na televizijskih oddajah v Nemčiji. To so povabila, ki jih ne moreš zavrniti, saj gre za veliko čast
Na Facebooku ste napovedali adventni glasbeni koledar. Namesto sladkarij vsak dan objavite eno skladbo. Je to vaša ideja?
Začelo se je pred tremi leti s prižiganjem adventnega venčka in igranjem ene od božičnih skladb. Tako zdaj vsako adventno nedeljo prižgemo eno svečo in posnetek objavimo na Facebooku. Gre za posnetek iz zakulisja našega ustvarjanja, kar je ljudem všeč.
Ker bomo prihodnje leto izdali božično ploščo, sem si zamislil, da bi vsak dan na Facebooku objavili eno od naših skladb, potem pa se bomo na podlagi odziva ljudi odločili, katere bomo poleg novih skladb uvrstili na ploščo.
