Senida iz skupine Muff – če bi bila tiho, ne bi bila tam, kjer je danes

Ritme njihove glasbe skoraj zagotovo slišite vsak dan, večkrat na dan. Lahko bi rekli, da so se že marsikomu dobro zasidrali v možgane. Veste, o čem govorim? O melodiji, ki najavlja oglase in konec teh na eni od komercialnih televizij. 

Ko je skupina Muff pred štirimi leti delček pesmi Naj sije v očeh "posodila" v reklamne namene, se je zgodil pravi bum. Recimo, da jih je to postavilo na glasbeni zemljevid. Sicer malce krivično, saj so že prej posneli kar nekaj res dobrih pesmi. 

Od takrat je šlo le še navzgor, njihovi koncerti postajajo vedno boljši, kar so pravzaprav Senidine besede. Ko sem ji namreč povedala, da sem jih prišla poslušat na silvestrovo leta 2013, je odgovorila, naj pridem zdaj, ker so veliko boljši. 

Senida, pevka in osrednji obraz skupine, je tipičen primer reka Vsak je svoje sreče kovač, saj bi danes morda opravljala kakšno pisarniško delo, če pred leti ne bi zbrala poguma in raperju Zlatku povedala, kaj zna. 

Foto: Matej Leskovšek

Kaj počnete letošnje poletje, kako ga preživljate?

Imeli smo nekaj premora, za nekaj dni smo šli na morje, zdaj se pa spet začnejo koncerti. Avgusta in septembra smo kar zasedeni, kar je res v redu. Potem pa spet malo pavze, saj s Kacafuro (Anže Kacafura, član skupine Muff in njen parter, op.a.) odhajava v ZDA. Delat in se malo spočit.

Kdaj odhajata?

Oktobra, vrneva se januarja.

Se bosta posvečala glasbi in tkala nove vezi?

Tudi, seveda. Kacafura je bil prav zato tam že trikrat. Malo je potipal teren, spoznal različne ljudi. Potem sva šla skupaj dvakrat in hodila po studiih. Vsakič, ko sva bila tam in so nama ponudili sodelovanje, sva midva že morala domov in ni bilo nič iz tega. Saj smo se slišali prek spleta, prek e-pošte, ampak to ni to. Ni pristnega stika, za to moraš biti tam. Sploh če pišeš besedila. Jaz moram biti tam, razmišljati moram v angleščini … Morajo te spoznati producenti, moraš se družiti z njimi, saj se tudi pri njih ne zgodi vse čez noč. Najprej se spoznavaš, nato te pokličejo v studio, ampak ti najprej samo opazuješ, kaj delajo. 

Gresta v Los Angeles?

Ja, najbolj mi je všeč L. A., kjer mi zelo odgovarja vreme. Odprto je, široko, veliko je ljudi … Marsikoga sem že spoznala in ne bova na veliko odkrivala, bo pa vse prišlo sproti.

Sta spoznala kakšne producente, ki so delali s svetovno znanimi imeni?

Kacafura je spoznal producenta, ki dela s Priscillo Renea. Ona je s Kesho posnela hit Timber, delala je s Chrisom Brownom in zanj naredila dve skladbi. Jaz sicer še vedno samo sedim zraven in posnamem kakšen spremljevalni vokal, Kacafura pa bolj navezuje poznanstva, jaz se počasi vključujem, nisem takšna, da bi se izpostavljala in spraševala: "Ali lahko pojem?"

Foto: Matej Leskovšek Vas še niso slišali?

So in niso. Nisem še bila tako pripravljena, pokazala sem jim slovenske pesmi, ampak to zanje ni dovolj. Jaz nisem takšen človek. Če mi rečejo, naj zapojem akapela, nisem za to (smeh, op. a.). 

Ampak zgodba, da ste sami pristopili do raperja Zlatka in mu rekli, da ste pevka, pa vseeno drži?

Ja, to drži. Sama sem stopila do njega in mu rekla, da bi pela. Poznali smo se na videz. Do 25. leta sem si zelo želela peti, gledala sem vsa pevska tekmovanja. Sestra me je nekoč prijavila na neko avdicijo in sprva nisem hotela iti. Bolj ko se približuje dan, da je treba nekaj pokazati, bolj me je strah, sem v nekakšnem krču. S te avdicije so me potem klicali, me prepričevali, naj pridem … in tudi sem. Dobila sem pogodbo, a sem ugotovila, da točno tisto delo ni zame, sem pa dojela, da je nekaj na tem, da sem dobra. In ko sem čez čas videla Zlatka, sem, ker sem bila dobro razpoložena, šla do njega.

Vam je rekel, da kaj zapojete pred njim?

Ne, rekel je samo, da bo "zrihtal" (smeh, op. a.), da me bo priporočil Kacafuri. Takrat sem imela nekaj posnetkov na YouTubu, ki jih je naložila moja sestra – ko sem izvedela za to, sem se v sekundi začela potiti. No, Kacafura je to poslušal in mi na Facebook napisal, zakaj nisem nikoli povedala, da znam peti. Tudi njega sem namreč na videz poznala. Bilo mu je všeč, da ne čivkam visoko kot nekatere pevke ter da imam lep, nizek vokal. To so njegove besede, ne moje (smeh, op. a.). Povabil me je k sodelovanju in nato nisem bila več jaz tista, ki sem nekako obupano opozarjala nase (smeh, op. a.).

Kaj bi počeli zdaj, če ne bi takrat zbrali poguma in pristopili k Zlatku?

Verjetno bi še vedno delala na Bankartu, kjer sem delala že prej. Ampak ravno, ko sem se začela ukvarjati z glasbo, sem dobila odpoved (smeh, op. a.). Verjetno bi počela kaj podobnega, v kakšni pisarni, čeprav nisem človek za to. 

Lahko živite od svoje glasbe, ne potrebujete dodatnih služb, ki niso povezane z glasbo?

Lahko živimo, jaz in Kacafura druge službe nimava. Fantje v skupini sicer ustvarjajo še s kakšnimi drugimi izvajalci ali pa učijo igranje inštrumentov. Da se razumemo – ne služimo milijonov (smeh, op. a.). Še vedno pride teden, ko ti zmanjka denarja. Tako pač je pri nas. 

Je tudi to eden od razlogov, da gresta v Los Angeles?

Tudi, ja. 

Foto: Matej Leskovšek

Vprašanje, ki ga najbrž slišite vedno in povsod, pa vseeno: od kod ime Muff?

To je prišlo veliko pozneje. Potrebovali smo ime, pogovarjali smo se o tem in nismo vedeli, kakšnega bi izbrali, saj imamo različne značaje. Tadej Košir (član skupine, op. a.) se je pogovarjal z Anžetom Langusom - Dagijem iz dua Da Phenomena, in ga vprašal, ali ima kakšno idejo. Predlagal je Muff, kratko in jedrnato, dobro se sliši, in smo rekli, zakaj pa ne. Muf, kot zimski modni kos, ti pogreje roke, naša glasba pa prav tako greje, ti da tisto nekaj. Meni se zdi kar dobro. 

Kaj na vaše petje pravijo nekateri, ki vas prej niso poznali na takšen način in niso vedeli, da si to želite?

Mnogi rečejo, da niso vedeli, da se sploh ukvarjam s tem, tisti, ki so me res dobro poznali, pa pravijo, da so vedeli, da sem si to vedno želela. Pravzaprav se niti sama ne spomnim prav dobro, da bi na glas kdaj rekla, da hočem biti pevka. Res je, da smo v Trnovem s sestro in sosedo redno pele evrovizijske uspešnice (smeh, op. a.), v Črni gori smo za sorodnike prirejali mini nastope, peli smo Ceco (smeh, op. a.), plesali … 

Tudi vaša sestra poje?

Ja, to sva podedovali po mami. Ona je vedno lepo pela in si je želela biti pevka, vendar ji v tistih časih sorodniki niso dovolili.

Koliko morate kot pevka paziti na glas, sploh zdaj, med dopustom, ko nimate toliko nastopov?

S tem se ne obremenjujem preveč, je pa res, da dan ali dva pred koncertom ne kričim in ne hodim ven, saj se preveč sprostim, postanem zelo glasna in potem trpi moj glas (smeh, op. a.). 

Foto: Matej Leskovšek

Kako pa je z opravami za nastope? Poskrbite zanje sami ali imate kakšno stilsko pomoč?

Sama. Čeprav sem že večkrat pomislila, da bi kdo drug skrbel za moj odrski imidž, saj nosiš svoje stvari, tisto, kar si kupiš v trgovini, kjer kupujejo vsi. Potem grem na koncert in sem oblečena enako kot dekle v občinstvu. Enkrat se mi je zgodilo, da sva z dekletom iz občinstva imeli res podoben stajling. 

Dogovorite se s kakšnim oblikovalcem, kot to počnejo drugi pevci …

Za zdaj se sicer znam urediti, a v prvi vrsti mi je najpomembneje, da mi je na odru udobno. Tam bom dve uri skakala, se potila … Zoprno je, če te vmes ves čas nekaj zateguje in ne moreš dihati. 

Redno obiskujete ljubljanske tedne mode, se tudi za tja oblečete sami?

Prvič me je oblekla Nina Šušnjara, nekoč pa mi je tudi Matic Veler dal neko krilo in me tudi povabil na svojo modno revijo. Sicer pa ja, sama.

V tujini pevci zelo sodelujejo z oblikovalci …

Ja, tista moda je čisto drugačna, ženstvena! Pri nas pa imam občutek, da je vse razvlečeno, nič ni oprijeto, žepi so tu gor pri rami nekje … Oblačila morajo biti lepa, vsaj malo oprijeta, mislim, da pri nas tega ni. Zdi se mi, da mnogi modo ustvarjajo samo za alternativce, hipsterje … Saj niso vsi takšni, a večina jih je. Tega mi je res žal. Najbolj sta mi všeč Jelena in Svetlana Proković, a onidve to prinašata iz Beograda, kjer je moda bolj dodelana in izoblikovana. 

Ali sami skrbite tudi za make up? Vedno ste namreč do potankosti naličeni in urejeni …

Sama, vse sama (smeh, op. a.). Že moja mama se je vedno ličila, vsako jutro za v službo, zato je zamujala (smeh, op. a.). Tako kot jaz, tudi jaz zamujam. Zbudila se je eno uro prej, saj je vse moralo biti dodelano, vse prav zasenčeno. To sem prevzela od nje, od majhnega sem se rada ličila. Zdaj je povsod na voljo ogromno videov, kako se naličiti.

Na YouTubu je res veliko tega …

Joj, preveč! Jaz na primer nimam pojma o "contouringu". Vsa dekleta imajo ogromno nekih pripomočkov, gobic, takšnih in drugačnih pudrov. Jaz sem že vse pomešala (smeh, op. a.), zato uporabljam tisto, kar poznam, in iz tega poskušam nekaj ustvariti. 

Foto: Matej Leskovšek

Kaj pa radi počnete doma? Kakšno glasbo poslušate?

Vse. Včasih sem gledala tudi Zvezde granda (smeh; srbska in bosanska oddaja o glasbenem tekmovanju, op. a.).

Tudi kaj od Justina Bieberja?

Tudi! Vse, vse. Ko je dan za glasbo, poslušam vse … Ne poslušam je vedno, niti mi ni do tega, da bi ves čas pela. Nisem vedno pri volji. Včasih si recimo želim gledati samo filme ali nadaljevanke, potem je spet čas za glasbo. 

Kako je videti, ko s Kacafuro slišita kakšno pesem, ki vama je všeč, povzameta kakšen navdih?

Velikokrat se zgodi, da nama je všeč kakšen ritem, ki ga lahko malo po svoje vneseš v glasbo, ki jo ustvarjaš. A gre le za navdih, mogoče idejo, ki se razvija naprej.

Pesem Muffov, ki jo lahko trenutno poslušate na radijskih valovih:

Muffe boste v preostanku tega meseca lahko najprej slišali 19. avgusta v Ajdovščini (Kaš letni vrt), zadnjič, preden s Kacafuro odideta čez lužo po nove stihe in ritme, pa 1. oktobra v Kopru (Žusterna). Preostali del leta nas Muffi ne bodo greli …