Schengenfest je letos ogromen

Od poldneva so se proti Vinici, malemu mestecu ob Kolpi, valile dolge kolone jeklenih konjičkov. Peklenska vročina ni nikogar motila. Parkirišča so se počasi polnila in v velikem kampu je začelo rasti vse več šotorov. Na letos še nekaj večjem prizorišču pa so urejali še zadnje podrobnosti. Kar precej obiskovalcev, ki so si očitno že prej "uredili življenje" na festivalu, pa so uživali v ali ob Kolpi, ki je bila v hudi vročini še posebej vabljiva.

Za letošnji Schengenfest bodo morali spremeniti moto "Nismo največji, smo pa na najbolj seksi". Letos je ta festival namreč ogromen. V treh dneh pričakujejo kar dvajset tisoč obiskovalcev. Temu primerno je celotno prizorišče večje. Več je stojnic, ponudba je večja in kar je najpomembnejše, notri je pravi lokal s pravo kavo, vinom in še nekaterimi dobrotami. Obljubljene trgovinice z živili pa do nastopa Klemna Klemna še nismo odkrili. Da bi bilo spremljanje nastopov kar najlažje, so organizatorji postavili velikansko projekcijsko platno kar na bližnji hrib. Zadeva se je predvsem za nas, novinarje, izjemno dobro obnesla. Novinarsko središče oziroma prostor za pomembneže (V.I.P.) je letos izvrstno urejen in v njem so tudi čisto pravi kavči. Na njih je nastala vsaj polovica tega besedila. Prva liga! Zelo verjetno je, da bo Schengenfest letos največji festival na naših tleh. Definitivno pa ostaja seksi.

Programski del festivala so okoli šeste popoldan začeli Charlie Butter Fly, mlada modernorockerska zasedba, ki premore precej energije in tudi nekaj lastne izraznosti. Bend je bil na žalost žrtev vseslovenske festivalske bolezni, katere glavni simptom je, da novim skupinam obiskovalci preprosto ne dajo priložnosti.

Nič bolje se ni godilo malce bolj neposrednim in z zanimivimi klaviaturami opremljenim kitarskim rockerjem Relight, ki so svoj nastop končali pred nekaj deset poslušalci.

Največja žrtev "festivalske bolezni" pa so bili izjemni Čao Portorož, nedvomno daleč največje presenečenje prvega večera. Bend igra nekakšen sprevrženi, a zelo intenzivni novi val oziroma, kot mu zdaj pravijo, post rock, ki močno spominja na velike velemojstre rock minimalizma, ponavljanj, zavitih harmonij in globokih, sarkastičnih in mestoma tudi zelo kritičnih sporočil iz osemdesetih. Glasba Čao Portorož prikliče spomine na Disciplino kičme, Gang Of Four, pa tudi The White Stripes.

Raper Klemen Klemen, prvi že uveljavljeni izvajalec, je praktično v trenutku pod oder privabil prvih tisoč obiskovalcev. Trnovčan v belih rokavicah je, nabit s pozitivno energijo in opremljen s pravim bendom, katerega člani so za povrh svoje delo še izjemno dobro opravili, naredil dober žur in pokazal nekaj nenavadnih raperskih veščin. Predvsem je Klemen raper tisočerih različnih glasov, ki morda še bolje kot drugi naši govorci obvlada odrski nastop in komuniciranje z občinstvom. Tokrat je v vseh pogledih zapustil odličen vtis.

Po zelo kratkem premoru in izjemno dolgem instrumentalnem uvodu so se na odru končno pokazali Siddharta. Na prizorišču je završalo, potem pa se je zaslišalo glasno odobravanje. Siddharta so začeli z B Mashino. V ozadju in zaodrju pa se je odvijala prava selitev. Množice so drle proti odru iz vseh smeri. Siddharta so zveneli veličastno. Čeprav so skoraj vse uspešnice odigrali v zelo kompleksnih aranžmajih, ki nikakor ne udarijo na prvo, je bila reakcija občinstva fenomenalna. Pevec Tomi M. je modro ugotovil, da je velikanski ekran na hribu namenjen predvsem gledalcem, ki so njihov nastop spremljali z druge strani meje. Pozdravil je vse na hrvaški strani. Siddharta so na oder povabili tudi nekaj gostov. V dodatku pa so za kake pol skladbe zamenjali instrumente. Tomi je bil presenetljivo suveren za bobni. Po uri in pol se je bend poslovil. Zdelo se je, da občinstvo ne bi imelo nič proti, če bi Siddharta igrali še kakšno uro.

Sledil je nastop pri nas povsem neznane skupine Viza. Bend, ki se je prej imenoval Visa, deluje v Los Angelesu, sestavlja pa ga pisana druščina glasbenikov, ki prihaja iz različnih koncev sveta. Bend po novem spada pod okrilje menedžerske družbe, ki jo vodi Serj Tankian iz System Of A Down. Viza igrajo precej zmetalizirano tlačenko različnih slogov, od navitega punka, klasičnega rocka, skaja, metala pa vse tja do balkanskih, romskih, grških in ruskih motivov. Občinstvo je nekako preneslo njihov nastop, ob precej divji in rahlo nervozni izvedbi klasika Alabama Song, ki je tudi najnovejši singel benda, pa se je tudi pošteno zabavalo.

Riblja čorba so pod oder ponovno privabili skoraj toliko obiskovalcev kot Siddharta. Začeli so umirjeno s povsem akustično skladbo. Nadaljevali so v svojem značilnem balkanskem hard rock driveu. Kontroverzni kolovodja skupine Bora Đorđević ni zdržal veliko skladb in je kmalu začel s tistimi svojimi politikantskimi nagovori in nostalgičnimi razmišljanji o Srbiji, ki so nekakšna provokativna mešanica gostilniške politike in čiste poezije. No, z njimi ni nikogar prav posebej ganil. Legendarni pevec je kmalu ugotovil, da je bolje propagirati zafrkancijo, petje, žur in druženje. V drugi polovici je bend izvedel večino svojih največjih skladb- Z nekaterimi je "opravil" zelo suvereno, z nekaterimi pa nekoliko manj. Občinstvo pa je bilo navdušeno in zelo zadovoljno.

Medtem se je dogajalo tudi na elektronskem odru. Med nastopom srbskega DJ-ja Pookieja je bilo prizorišče nabito. Pookie je blestel s po ritmu precej počasnim setom, ki je bil mešanica breakbeatov in progresivnega housea. Pretežno je nažigal zgolj beate, namesto spremljave pa je imel nekaj recitacij ali pa kakšne zvočne efekte. Melodij je bilo minimalno. Čeprav je bilo v njegovem setu ogromno premorov in tistih zatolčenih poigravanj z efektom prostora, se je občinstvo veselo pozibavalo in uživalo.

Zvezdi večera The Shapeshifters sta pripravila precej veder house miks. Presenetljivo je bilo, da tudi v njunem setu ni bilo skladb z veliko melodije. Tudi pevskih skladb je bilo le za vzorec. Obiskovalcev je bilo bistveno manj, kot na Pookiejevem nastopu in tudi žur ni bil tako velik. Nasploh sta The Shapeshifters delovala precej sterilno in dokaj sintetično.

Zelo uspeli in dobro obiskan prvi dan Schengenfesta so zaključili finski liki Leningrad Cowboys, ki so okoli poltretje zjutraj začeli lomastiti po velikih svetovnih pop in rock uspešnicah. Bend je po že ustaljenem pravilu te skladbe postavljal v najbolj nenavadna, da ne napišemo naravnost nemogoča, zvočna okolja, v katerih pa je veliko (več) prostora za zabavo, vsesplošno veseličarsko rajanje in obešenjaški humor. Obiskovalci, ki še vedno niso kazali kakšnih posebnih znakov utrujenosti, čeprav so bili med njimi trezni redkost, so bend toplo sprejeli in se z njim zabavali do zgodnjih jutranjih ur.