OCENA FILMA: Klub zdravja Dallas

Noben zapis o preteklem kinematografskem letu in nobena podelitev nagrad s področja filmske umetnosti ne bi bila popolna brez omembe Matthewa McConaugheyja in njegovega presunljivega nastopa v biografski drami Jean-Marca Valléeja Klub zdravja Dallas (Dallas Buyers Club). Vloga Rona Woodroofa – homofobičnega električarja in rodeo navdušenca, ki so mu leta 1985 odkrili okužbo z aidsom in napovedali 30 dni življenja – je vloga igralčeve kariere, Wodroof je McConaugheyjev Jake LaMotta, Truman Capote oziroma Abraham Lincoln, če bo Akademija to potrdila ali ne.

Ogled filma vam priporočam že zaradi neverjetne resnične zgodbe, ki razgali pohlep farmacevtskih družb in njihov vpliv na zakonodajo. Kot rečeno: Woodroofu so zdravniki po naključju odkrili virus HIV, ki se je že razvil v aids, in mu napovedali 30 dni življenja. Njihova napoved bi se verjetno uresničila, če bi Woodroof ostal v bolnišnični oskrbi in se še naprej zdravil z zdravili, ki jih je ameriška agencija za hrano in zdravila odobrila. In to kljub pomanjkanju raziskav in poročilom o njihovih škodljivih učinkih.

Ob naglo pešajočem zdravju in stigmi, ki jo prinaša virus, se Woodroof odloči poiskati alternativo. Najde jo v obliki vitaminov, mineralov, proteinov in drugih snovi, ki krepijo imunski sistem, blažijo simptome in obolelim podaljšujejo življenja. Woodroof takoj zasluti priložnost za zaslužek: neodobrena zdravila, ki jih v številnih drugih državah predpisujejo zdravniki, začne tihotapiti v ZDA in jih prodajati na črnem trgu, pri čemer mu pomaga prav tako oboleli transseksualec Rayon (odlični Jared Leto). Ker je preprodaja zdravil vendarle nezakonita, se Woodroof domisli rešitve: ustanovi klub, ki članom zagotavlja neomejen dostop do zdravil. Toda lovke farmacevtske industrije sežejo do zakonodajalcev in Woodroof mora ob bitki za življenje bojevati še pravno bitko.

Čeprav je Woodroof na koncu obe bitki izgubil, je iz njiju kljub temu izšel kot moralni zmagovalec. Končni izid bitke za življenje je bil znan že vnaprej, pomembnejša je bila njena dolžina. Ron Woodroof je umrl leta 1992, 2557 dni oziroma sedem let po tem, ko so mu odkrili virus. Zdravila zanj še danes ne poznamo, zato pa lahko oboleli s pomočjo zdravil, podobnih tistim, ki so jih ameriške oblasti v času najhujše epidemije prepovedale, živijo dolga in kakovostna življenja.

V 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja na tisoče ameriških državljanov te možnosti ni imelo. Bili so poskusni zajčki za smrtonosni AZT – prvo in dolgo časa edino odobreno zdravilo proti virusu HIV, ki je bilo hkrati tudi najdražje zdravilo na trgu (letni stroški zdravljenja z njim so znašali deset tisoč ameriških dolarjev). Za njihove nepotrebne smrti ni odgovarjal nihče. Odgovornost se je, tako kot astronomski dobički, razpršila. Klub zdravja Dallas ne bije križarske vojne proti farmacevtski industriji in ne demonizira zdravnikov, nam pa film lepo pokaže, kaj se zgodi z zdravstvenim sistemom, kadar v njem prevlada morilska logika kapitala.

Če želite o tem črnem madežu farmacevtske industrije in ameriškega zdravstva izvedeti več, vam priporočam ogled pretresljivega, za oskarja nominiranega dokumentarca How to Survive a Plague. Film kanadskega režiserja Jean-Marca Valléeja vam lahko služi kot uvod v problematiko, sicer pa je v ospredju osebna zgodba človeka, ki mora spremeniti svoje življenjske navade, če želi preživeti, v procesu pa spremeni tudi svoje nazore in samega sebe.

Prva beseda, ki mi pade na misel ob omembi filma, je preobrazba. McConaugheyjeva preobrazba iz hollywoodskega zvezdnika, ki smo ga dolgo časa povezovali s postanimi romantičnimi komedijami, v karakternega igralca, ki je pripravljen za vlogo shujšati 21 kilogramov, in Woodroofova preobrazba iz prezirljivega, pohlepnega homofoba v spodobnega človeka.

McConaughey je v vlogi praktično neprepoznaven. Njegova transformacija ni samo fizična – igralec se dobesedno zlije z likom, gledalci pa nikoli nimamo občutka, da spremljamo oskarjevski nastop zvezdnika, ki hrepeni po nagradah. Niti v trenutkih največje ranljivosti, ko njegov lik zre smrti v oči, in takih trenutkov je kar nekaj. Premiki v Woodroofovih nazorih in njegovem obnašanju so tektonski, vendar postopni in izjemno realistični. Glavni lik ni ne svetnik ne mučenik. Je samo človek s številnimi značajskimi napakami in neustavljivo voljo do življenja.

Glavnega igralca dopolnjuje izvrstni Jared Leto, ki nas v vlogi transseksualnega odvisnika, svoji prvi filmski vlogi po več letih, spomni, da gre za enega najbolj nadarjenih (in dolgo časa najbolj podcenjenih) igralcev svoje generacije. Leto sicer ne nosi filma na svojih shujšanih plečih, kot to počne McConaughey, je pa njegova vloga na nek način celo zahtevnejša. Njegov lik bi se lahko ob malo manj subtilni upodobitvi hitro sprevrgel v karikaturo, tako pa Leto poskrbi za nekatere najbolj ganljive trenutke v filmu. V vlogi Woodroofove in Rayonove zdravnice, razpete med službo in poklicno etiko, se izkaže tudi Jennifer Garner, vendar igralka s svojimi igralskimi sposobnostmi ne more parirati izjemnima soigralcema.

Šest nominacij za oskarja, tudi za najboljši film leta? Nanj lahko ustvarjalci filma Klub zdravja Dallas bržkone pozabijo, zato pa sem prepričan, da imata McConaughey in Leto že spisana zahvalna govora. Pa če jih bosta v ponedeljek v zgodnjih jutranjih urah po našem času prebrala ali ne.

Klub zdravja Dallas je spodobna in ganljiva drama, ki bi hitro utonila v pozabo, če je ne bi odlikovala nepozabna igralska nastopa. Nastopa, ki presegata druge vidike filma in jih hkrati oplemenitita.