OCENA FILMA: Everest

Everest, po resničnih dogodkih posneta pustolovska dramatična srhljivka Baltasarja Kormákurja (2 na muhi, Tihotapci), se odvija na najvišji točki na Zemlji, kjer temperatura pade na 40 stopinj Celzija pod lediščem, raven kisika pa za 60 odstotkov, in prikazuje najbolj tragična dneva v dotedanji zgodovini te mogočne gore.

Po letu 1953, ko sta 8.848 metrov visok vrh Mount Everesta kot prva na svetu osvojila novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay, se je nanj povzpelo več 4.000 posameznikov, približno 250 pa jih je pri tem umrlo.

Osem od teh jih je svoja življenja izgubilo 10. in 11. maja 1996, ko so se na vrh gore med drugimi poskušali povzpeti (oziroma natančneje – iz nje so poskušali sestopiti) tudi člani odprav pod vodstvom Novozelandca Roba Halla (Jason Clarke) in Američana Scotta Fischerja (Jake Gyllenhaal), na katere se film osredotoča.

Glavi krivec za katastrofo je bil nenaden snežni vihar, vzroke za tako visok smrtni davek pa lahko iščemo tudi v prevelikemu številu alpinistov, ki so se tistega usodnega dne namenili osvojiti goro (34!), ter v njihovi neizkušenosti (noben od Hallovih klientov ni imel izkušenj z vzponi na osemtisočake, le trije med njimi pa so se v preteklosti že spopadli z visoko himalajsko višino).

Z drugimi, malo ostrejšimi besedami lahko rečemo, da je turiste-alpiniste in njihove vodiče pokopala neumnost, ki je po eni strani izhajala iz pohlepa ("Ne moremo si privoščiti še enega leta brez vzpona na vrh."), po drugi strani pa iz nespoštovanja narave in precenjevanja lastnih zmožnosti glede na njo. Neumnost, ki dela naša življenja (in filme o njih) zanimiva, nas pa človeške.

Zvezdniška gneča na vrhu sveta

Kormákurjev film, ki bi ga lahko na kratko opisali kot Gravitacijo v Himalaji, pesti podobna težava. Zvezdniški igralski zasedbi, v kateri najdemo kar pet nominirancev za oskarja (Gyllenhaal, John Hawkes, Keira Knightley, Emily Watson in Josh Brolin) in kopico drugih znanih obrazov (Clarke, Robin Wright, Michael Kelly, Sam Worthington, Elizabeth Debicki) sicer ne moremo očitati neizkušenosti, zato pa je toliko bolj problematična njihova številčnost.

Ob takšnemu številu različnih osebnosti je povsem pričakovano, da bodo številni med njimi odrinjeni na stranski tir. Če bi ustvarjalci želeli, da bi nam liki ostali v spominu tudi po ogledu filma, bi morali nekatere od njih iz zgodbe povsem izpustiti (tako kot so to storili s tremi uslužbenci indijsko-tibetanske obmejne policije, ko so tistega dne umrli med sestopom po severozahodnem grebenu Everesta), pa čeprav bi se zgodba s tem oddaljila od resničnih dogodkov.

Krivda za to nikakor ne leži na igralcih, ti se trudijo po najboljših močeh in iz vlog iztisnejo največ, kolikor jim scenarij dopušča (Clarku in Brolinu veliko več kot drugim), njihova prepoznavnost pa je zaslužna tudi za to, da protagoniste, med katerimi prevladujejo nepopisani listi brez ozadja, v metežu različnih likov sploh ločimo. Ob manj znanih igralcih bi bilo to že ob lepem vremenu preklemano težko, kaj šele v snežnem metežu.

Še en film katastrofe, ki stopa po uhojeni scenaristični poti

Pot, ki so jo ubrali scenaristi filma, je že povsem uhojena. Podobne zgodbe o boju človeka proti naravi (oziroma boju narave proti človeku – zakaj bi postavljali sebe na prvo mesto, če pa v tem boju z nekaterimi srečnimi izjemami skoraj vedno izgubimo?), smo videli že večkrat, spreminjajo se samo lokacije in druge okoliščine, običajno prav vremenske.

Čeprav o tragediji pred ogledom filma nisem vedel skorajda nič, sem brez težav predvidel vse njegove scenaristično-proceduralne korake: od začetnega spoznavanja in vzpostavljanja medsebojne dinamike med liki do telefonskih pogovorov s soprogami in odjavne špice s fotografijami resničnih osebnosti, ki so upodobljene v njem.

Že po 15 minutah sem celo predvidel čas, ko se bo prvi alpinist povzpel na Everest in ko se bo tragedija začela odvijati – to se zgodi natančno na polovici dvournega filma. Za nepoznavalce dogodkov (in ljubitelje filmov) so tako še najbolj nepredvidljivi vidiki zgodbe čas in način smrti ter število in identiteta žrtev.

Najprepričljivejši lik je sama gora

Če bi like upodabljali manj znani, predvsem pa manj sposobni igralci, bi imel občutek, da gledam skupek prizorov iz visokoproračunskega dokumentarca na programu Discovery Channel. Toda kakšnega dokumentarca!

Čeprav je proračun filma, ki so ga med drugim snemali tudi v italijanskih Alpah, znašal relativno skromnih 55 milijonov evrov, je ta videti brezhibno. Fotografija Salvatoreja Totina (Da Vicijeva koda, Frost/Nixon) vam bo vzela dih, v snežnem metežu, ki zajame strah vzbujajočo pokrajino, pa boste od pristnega prikaza razmer dobesedno trepetali od mraza, zato se pred obiskom kinematografa toplo oblecite.

Na splošno je najprepričljivejši in najzanimivejši lik v filmu sama gora. Ko jo gledamo, se nam zdi, da diha in zahrbtno čaka na trenutek, ko bo v svoja nedrja za vse večne čase vzela nove žrtve.

Novinar Jon Krakauer (Kelly), preživeli član Hallove odprave in avtor knjige Into Thin Air, na kateri scenarij delno temelji, opiše ekstremni alpinizem z naslednjimi besedami: "Boli, nevarno je, uničuje zakone in stane pravo bogastvo." Ko druge člane odprave vpraša, zakaj to počnejo, ne dočaka odgovora. Film nam nanj prav tako ne odgovori.

Everest piše nove scenarije

Ljubitelji alpinizma odgovor že poznate. Drugi ga bomo morda dočakali v kakšnem izmed prihodnjih filmov o najvišji gori sveta. Everest piše nove, še bolj strašne scenarije: lani je pod njegovim plazom umrlo 16 nepalskih vodičev, aprila letos pa so plazovi, ki jih je povzročil potres, vzeli 19 življenj, med žrtvami jih je bila več kot polovica šerp.

Res pa je, da v njihovem primeru vsi dobro vemo, zakaj to počnejo in da jih bodo v filmih, ki jih bodo morebiti posneli o teh dveh tragedijah, težko igrali hollywoodski zvezdniki.

Napovednik filma: