OCENA FILMA: Črni labod

Darren Aronofsky zna iz svojih igralcev potegniti najbolje. Tako kot je film Rokoborec (The Wrestler) nosil Mickey Rourke, Natalie Portman nosi Črnega laboda. V filmu so pravzaprav zgolj štirje ključni liki, ki jih kakopak vodi Portmanova, majhno število protagonistov pa lepo dopolnjuje režiserjevo vizijo intimnega boja Nine Sayers, baletke, ki je na vrhuncu svoje moči in si želi v naslednji predstavi zasesti glavno vlogo, a zdi se, da pod pritiskom počasi izgublja razum.

Nina kot prava baletka stremi k popolnosti, deluje plašno in je povsem podrejena rigorozni disciplini profesionalne plesalke. Ko dobi zahtevno glavno vlogo v Labodjem jezeru, se hitro izkaže, da lahko beli pol odpleše popolno, medtem ko je vloga črnega laboda težja. Obvladana in zadržana baletka se lomi pod pritiskom umetniškega vodje (Vincent Cassel), ki skuša prebuditi njeno seksualnost, sproščene konkurentke (Mila Kunis), ki je seveda njeno pravo nasprotje in bi črnega laboda odplesala z lahkoto, in ne nazadnje zahtevne in pretirano skrbne mame (Barbara Hershey), ki ji kot baletki preboj v prvo vrsto nikoli ni uspel.

Metaforika filma je preprosta tako kot je preprosta razlika med črnim in belim v Labodjem jezeru. A čeprav je razpetost med dobrim in zlim morda enostavna, potovanje do vrhunca tega boja ni. Vrhunec bi umetniški vodja privoščil tudi svoji baletki – pot do resničnega zaznavanja in večje življenjskosti (ter posledično do temne plati, potrebne za upodobitev črnega laboda) je po njegovem stik s svojo erotičnostjo, ki ga lahko pri Nini vzpostavi le orgazem. Doma bi preboj medtem pomenil osvoboditev od oblastne matere, tema pa prihaja tudi sama od sebe iz Nininega shizofrenega uma.

Dvojnosti je več, tudi tista med frigidnostjo ter razuzdanostjo, in česar Nina ne more doseči s fizično naslado, doseže s srhljivo baletno popolnostjo. Ko beli labod najde črnega, najde tudi popolnost. In vrhunec je vendarle njen.