OCENA FILMA: Bling Ring

Tema. Hollywood Hills. Velika železna vrata, ki zapirajo vhod do ene od tistih, nesramno razkošnih hiš. Mularija, ki jih meni nič, tebi nič prepleza in vdre v hišo: "Pojdimo nakupovat!" Oblačila in čevlji, ki se znajdejo v njihovih skrbno lakiranih krempljih, svoje mesto nemudoma dobijo v enemu od albumov na Facebooku – pozneje pa tudi na seznamu dokazov.

Film Bling Ring temelji na resnični zgodbi – ali bolje rečeno in kot je pravzaprav napisano na začetku filma: na resničnih dogodkih. Film je namreč (vsaj na videz) nepristranski prikaz dogodkov in ne sodi dejanj svojih protagonistov.

Film, ki je odprl letošnjo sekcijo Posebni pogled v Cannesu, je posnet po članku v reviji Vanity Fair, govori pa o skupinici s slavo obsedenih najstnikov, ki je vdirala v domove zvezdnikov, kot so Paris Hilton, Rachel Bilson in Orlando Bloom, in si nagrabila na kupe dizajnerskih oblačil in modnih dodatkov – njihovi ropi so bili skupaj vredni okoli 3 milijone dolarjev. Zaradi naivne nespametnosti in puhoglave obsedenosti z družabnimi omrežji, je roka zakona tatiče odkrila, ti pa so s pomočjo medijev postali znanih kot Bling Ring.

Sama zgodba je kot nalašč za razmislek o vprašanjih, povezanih s pop kulturo, potrošništvom in zablodami, ki jih ustvarjajo mediji in družabna omrežja: je tatinska mularija rezultat popularne kulture, njene ekscesnosti in nenehnega ustvarjanja želje po še? So zvezdniki, kot sta Paris Hilton in Lindsay Lohan, v tem primeru sploh lahko obravnavani kot žrtve – navsezadnje sami brez posebnih zadržkov koristijo vse vrste medijev, da svetu razkazujejo svoje nebrzdano, blišča in nečimrnosti – pa tudi prekrškov – polno življenje?

A čeprav Bling Ring gledalcu lahko predlaga tovrsten razmislek, je scenaristka in režiserka Sofia Coppola ob njem ostala (vsaj na videz) nevtralna, ne obsoja niti mularije niti kičasto podivjanega življenja Lindsay Lohan, pa tudi "blond" narave Paris Hilton, ki ključ svojega doma pusti kar pod predpražnikom, ne. Njeni liki – mularija, ki ima že tako in tako v materialnem smislu vsega preveč – dneve preživljajo ob brskanju po spletu, internetnemu voajerizmu, občudovanju vsega, kar počnejo njihovi vzorniki, fotografiranju samih sebe s telefonom in seveda kopičenju oblek zvezdnikov, ki jih potem razkazujejo na kičastih zabavah, polnih alkohola in drog. Ob tem se Coppola ne vpraša, ali bi mladi tatovi na sodišču odnesli tako dobro, če bi izhajali iz depriviligiranih družin.

Bling Ring torej bolj kot analiza dogajanja deluje kot opis dogodkov in stanja mularije – otopelosti kot posledici življenja, v katerem imaš vsega dovolj. Skupinici mladih tatičev tako rekoč ne manjka nič – razen morda pozornosti staršev –, a si kljub temu hlepijo po še, po življenju, kakršnega v očeh medijev živijo zvezdniki. In če se je Coppola izognila globlji analizi, se zdi, da ji je tokrat spodletelo tudi pri malce bolj razdelani sliki odnosov med člani tatinske skupine, še posebno med vodjo Rebecco (Katie Chang) in njenim novopečenim "prijateljem" Marcom (Israel Broussard). Najbolj zanimiv prikaz družinsko-prijateljske dinamike je Nickijina (Emma Watson) družina – Nicki, njeno mlajšo sestro in prijateljico Sam (Taissa Farmiga), ki tu živi zaradi razmer v svoji družini, vzgaja mati samohranilka (Leslie Mann), ki dekleta šola kar doma – oziroma jim servira kup "new agerskega" šunda in kot zgled za življenje servira Angelino Jolie.

V skladu z ritmom življenja mularije, neprestanemu oprezanju za zvezdniki in skakanju od zabave do zabave bučna, basov polna glasbena podlaga združuje pop zvezde, kot so Kanye West, Lil Wayne, Azelia Banks in Frank Ocean, s tovrstnim življenjskim slogom pa se ujemata tudi ritem filma in fotografija. Med tem ko je prvi repetativen: ropanje – zabava – ropanje – zabava, vmes pa še izseki iz novic in tabloidov, je fotografija bogata, barvita, v slogu hollywoodskega ekscesa celo kičasta. Gre za zadnje delo enega večjih ameriških mojstrov fotografije Harrisa Savidesa – ta je v času postprodukcije filma umrl za rakom, zato je ta posvečen njemu. Savides je s svojim sodelavcem Christopherjem Blauveltom poskrbel, da se fotografija sklada s samo zgodbo – to da film zgolj opazuje in ne sodi, je na primer pokazal v opazovanju vloma v hišo Audrine Patridge: kamera je od hiše oddaljena, skozi okna dogajanje opazujemo od daleč, tako rekoč v slogu resničnostnega šova – navsezadnje ravno šov te vrste razlog, da je Audrina Patridge sploh "zvezda".

Film Bling Ring torej ponuja preslikavo resničnih dogodkov izpred nekaj let – brez, da bi se v zgodbo vpletal s pretiranim razmislekom o vzrokih in posledicah. In če se to zdi moteče, je morda dobro razmisliti tudi o naslednjem: je ta površinskost filma pravzaprav bolj na mestu, kot se sprva zdi? Navsezadnje je morda simbol za plitkost življenja zvezdnikov, ki ga projicirajo mediji, in plitkost življenja dobro situirane mularije, ki naveličana vsega bulji v svoje pametne telefone, kopiči obleke, modne dodatke in "gadgete", požira trače ter popularno, instant glasbo, premalo časa pa posveča človeku samemu.