OCENA FILMA: Balkanska bojevnica

Si jih kar predstavljam. Štiri scenariste filma Balkanska bojevnica (v marketinško precej bolj neprivlačnem izvirniku Paulette), ki so si privoščili filmski večer in si ob zvitku ali dveh "smešne" cigarete ogledali irsko črno komedijo Policist (The Guard), v kateri rasističen policist ob pomoči temnopoltega agenta CIE razkrije mrežo tihotapcev mamil, in britansko komično uspešnico Reševanje vdove Grace (Saving Grace), v kateri začne vdova zaradi moževih dolgov gojiti marihuano.

Ali pa so si okajeni scenaristi Balkanske bojevnice, med katerimi je bil tudi režiser filma Jerome Enrico, ponudili maraton serij Gandža (Weeds) in Zlata dekleta (Golden Girls), vmes pa so si ogledali še kakšno kuharsko oddajo, v kateri so pekli kolačke. Kakorkoli, o ideji, ki se jim je tisti večer utrnila, bi morali še enkrat razmisliti trezni. Ker niso, je rezultat pričakovan: Balkanska bojevnica je komična polomija brez kančka izvirnosti, ki združi omenjeni britanski komediji in televizijske vsebine v en film, zgodbo pa postavi v ohlapen kontekst gospodarske krize, ki naj bi upravičila nastanek tega maloumnega zmazka. Poudarjam – naj bi.

Začetek je še kar obetaven, predvsem zaradi prepričljivega nastopa igralske veteranke Bernadette Lafont, ki blesti v vlogi neposredne, zagrenjene, rasistične in nasploh zelo zelo neprijazne starke Paulette. Paulette – jezna na ves svet, ker so ji tujci prevzeli gostilno, ki jo je vodila s pokojnim možem – je tako zelo neprijazna, da celo svojemu vnuku zabrusi, da ga ne mara, ker je njegov oče, sicer policist, temnopolt, svojemu temnopoltemu duhovniku pa pri spovedi odkrito pove, da si on sicer zasluži biti belec, medtem ko se ji vsi drugi njemu podobni gabijo. Zanimivo, da njenih rasističnih izpadov nihče ne problematizira, niti duhovnik, ki samo zavije z očmi in ji naloži pet zdravamarij. Paulette je pač Paulette, tudi če po obnašanju spominja na nezakonsko hči Hitlerja in Eve Braun.

Do tu vse lepo in prav – njenim politično nekorektnim izjavam se smejimo tudi gledalci. Ko pa "prisrčni" nacibabici zaradi dolgov zarubijo vse imetje v stanovanju, vključno s televizijskim sprejemnikom, na katerem je najraje spremljala policijske nanizanke v slogu CSI: New York, se začnejo absurdne situacije, od katerih je vsaka naslednja manj smešna, vrstiti kot po tekočem traku.

Obubožana Paulette potrka na vrata lokalnega preprodajalca mamil in že v naslednjem trenutku po okoliških ulicah neznancem prodaja tablice hašiša. Pozneje jo konkurenca prisili v peko hašiševega peciva, s katerim zaslužek še poveča, saj na ta način ubije dve muhi na en mah: lačni zadetki se bašejo z njenim pecivom, po katerem so še bolj zadeti in še bolj … lačni, česar sami seveda ne ugotovijo. Posel cveti in Paulette vanj pritegne še svoje tri kvartopirske kolegice, prva moralna ovira pa se pojavi, ko želi hudobni ruski mafijec z njenimi kolački zasvojiti osnovnošolske otroke. Saj veste – od marihuane do heroina je samo en korak in hudobni mafijec, ki v spremstvu dveh prostitutk v svoji limuzini prepeva karaoke, bi imel zagotovljene stranke.

Ta poslovni načrt je moralno sporen celo za Pulette, ne pa tudi za gledalce, ki filma že dolgo pred tem ne jemljemo več resno. Kar še ne pomeni, da se mu smejimo, kar je največji greh vsake komedije. Precej bolj kot neizvirnost in predvidljivost. Vse ima svoje meje, tudi absurd, še posebej če je ta tako površen in ustvarjen na prvo žogo kot v Balkanski bojevnici – hašišarski komediji, ki je tako neprepričljiva, da je v primerjavi z njo Okornov Tu pa tam videti kot dokumentarec.

Učinkovit politično nekorekten humor z začetka filma kmalu zamenjajo prežvečene šale, značilne za najbolj slaboumne ameriške humoristične nanizanke, hkrati pa scenarij popolnoma zanemari okoliščine gospodarske krize in socialnih trenj, na katere bi se te lahko navezovale. Klišejski liki so tako neizdelani, da spominjajo na karikature, izjema je samo naslovna antijunakinja, ki med filmom izgubi predpono anti- in se čudežno otrese vseh rasističnih predsodkov.

Predvsem pa so vse situacije in liki v filmu tako nepristni, da nas ne bi zmotilo, če bi v kadru zagledali kakšno kamero ali člana tehnične ekipe. Kaj poreči ob policistih, ki v Paulettinem stanovanju ne zavohata glavne sestavine sveže pečenih piškotkov, ali pa ob Paulettinih prijateljicah, ki mislijo, da je skrivna sestavina njenih kolačkov cimet, čeprav so bile ob njihovem uživanju zadete kot mambe. Da absurdnega konca filma niti ne omenjam – kot da Nizozemci komaj čakajo, da preprodajalke mamil, ki bi morale po vseh zakonih sedeti v ječi, v njihovi državi odprejo svoja podjetja. Očitno je Francija v Balkanski bojevnici z vidika pravne države precej podobna Sloveniji.

Naj vas francosko poreklo filma ne zavede: Balkanska bojevnica – cenena komedija brez moralnega jedra, ki ne seže dlje od osnovne premise babice, ki preprodaja hašiš – je svetlobna leta od Prijateljev, učinek filma pa je pravzaprav precej podoben glavnemu prodajnemu produktu naslovne junakinje, v katerega pohlepni preprodajalci pogosto primešajo najrazličnejše primesi, od gume in zemlje do živalskih iztrebkov. Začetna kratkotrajna omama popusti in vse, kar nam ostane, so glavobol, občutek potrtosti in neznosna lakota. V primeru Balkanske bojevnice – lakota po dobri komediji.