ocena filma
Petek, 10. 1. 2025, 21.56
6 ur, 9 minut
Ocena filma Nosferatu
Nosferatu: Odurna pošast proti ženski samoaktualizaciji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Film je poln tovrstnih izpiljenih podob, ki v gledalcu hkrati vzbudijo občudovanje in gnus.
Nosferatu je vampirska zgodba o poželenju, nasilju in propadu. Film je mojstrsko posnet in estetski, gledalca prežame z grozo in pusti močan vtis.
Nosferatu je predelava klasike F. W. Mornaua iz leta 1922, ki je bolj kot katerikoli drugi film v zgodovini vplivala na zgodovino grozljivk. Film namreč predstavlja enega od vrhuncev nemškega ekspresionizma na filmu, njegove podobe dolgih, špičastih senc, igre svetlobe in teme ter pristopa h grotesknosti pa še zmeraj najdemo v filmih Tima Burtona in Guillerma del Tora ter seveda vseh vampirskih filmih, ki teh stvorov ne romantizirajo v duhu Somraka ali Vampirskih dnevnikov.
Poglejte napovednik:
Zgodba je skoraj identična kot pri Drakuli, saj so se avtorji filma iz leta 1922 namenoma poskušali izogniti zakupu avtorskih pravic romana Brama Stokerja, a te spremembe niso bile dovolj, da bi se izognili tožbi pisateljeve vdove. Čeprav je bil Nosferatu uspešnica, je bil zaradi uporabe različnih zunanjih lokacij tudi izredno drag, tako da se je ob prejemu tožbe producent vdal v usodo in razglasil stečaj. Tožnica je zahtevala uničenje vseh kopij, kar je bilo leta 1924 seveda nemogoče, tako da so mnoge kopije preživele in šele tako se je rodila klasika – z nezakonitim in brezplačnim predvajanjem po vsem svetu.
Vampirsko zapeljevanje je eterično, a nič kaj erotično.
Folklorna groza
Aktualni film je režiral Robert Eggers, eden od utemeljiteljev sodobne povzdignjene grozljivke (predvsem s filmom Čarovnica), ki je predelavo Nosferata pripravljal celo desetletje. V glavni vlogi antagonista, vampirskega grofa Orloka, je neprepoznavni Bill Skarsgård (Tisto, Vran, John Wick 4), a zgodba je pravzaprav veliko bolj osredotočena na mladoporočenca Hutter, ki se zapleteta v njegov načrt in ju odigrata Nicholas Hoult in Lily-Rose Depp. Sploh zadnja prikaže najboljšo igro svoje kariere (do zdaj) in povzdigne stranski lik, ki je v večini različic Drakule pretirano romantiziran, v nekaj povsem novega in veličastnega.
Willem Dafoe že tretjič igra v vampirskem filmu in tudi to pot skrajno uživa.
Zgodba Nosferata se začne podobno kot pri Drakuli – konec 19. stoletja z mladim uradnikom Thomasom Hutterjem, ki prejme nalogo, da odide v oddaljeno deželo, kjer naj z ekscentričnim starim grofom podpiše pogodbo o nakupu nepremičnine. Medtem njegova mlada žena Ellen ostane sama doma, a začne trpeti zaradi divjih nočnih mor – zdravnik poda diagnozo histerije in predpiše spanje v stezniku ter puščanje krvi. Kar seveda ne pomaga.
Vampirska ljubezen
Čeprav je ogrodje zgodbe zelo podobno Drakuli, v nekaterih elementih celo bolj kot izvirnemu Nosferatu, pa Eggersov film zavzame nekatera povsem drugačna stališča, ki dodobra spremenijo ključna sporočila zgodbe. Tako je, podobno kot pri Murnauu, Orlok oziroma Nosferatu odurna pošast in ne zapeljiv plemič z eksotičnim naglasom. Njegovo razpadajoče telo in nenasitnost po krvi in trpljenju prinašata zgolj uničenje – in nista poskus vzpostavitve nadvlade kot pri večini vampirskih zgodb.
Nosferatu ne manjka epsko srhljivih lokacij.
Drug zanimiv element je Orlokova obsesija z Ellen, ki je le na videz podobna Drakulovi z Mino (sploh tisti iz Copollovega filma iz 1992), saj je tukaj navezava bolj demonsko prvinska in manj romantična – v psihoanalitični perspektivi bi lahko rekli id namesto super ega. Vendar to velja zgolj za njegovo stran te "romance". Ellen je medtem utelešenje želja in potreb sodobne ženske, a postavljena v 19. stoletje, kar jo postavlja ob bok protagonistke Čarovnice Thomasin, ki se je odločila, da bo živela "slastno". Na njeno tragiko je Evropa 19. stoletja, kot jo upodobi Eggers, manj prijazna do svobode žensk od gozdne divjine Nove Anglije 17. stoletja.
Nosferatu Sonic
Vizualna podoba filma seveda črpa iz izvirnega Nosferata, a podobno kot Eggersovi prejšnji filmi tudi iz plejade umetniških del, predvsem slik. Žal se izkaže, da ima avtor precejšnjo slepo pego za osmo umetnost, kot pogosto poimenujemo videoigre. Pri ustvarjanju podobe Orloka je avtor črpal iz transilvanske folklore in širše (tj. romunske, srbske, madžarske), tako da je vampirja naredil realističnega za tisto obdobje, kar deluje strašljivo, vendar pa ima tudi en problematičen detajl. V zgodovinskem duhu mu je dodal košate, štrleče brke, prave baruse, vendar pa ta podoba v tem zgodovinskem trenutku žal spominja na nekoga drugega – in to lahko marsikomu dodobra pokvari učinek.
Nicholas Hoult in Aaron Taylor-Johnson sta prepričljiva v svojih vlogah, a ju Lily-Rose Depp povsem zasenči.
Nosferatu se namreč v kinu bori za gledalce s filmom Ježek Sonic 3, v katerem Jim Carrey igra (zdaj menda nič več) zlobnega Doktorja Robotnika, čigar zaščitni znak so visoka, suha postava, bleščeča pleša in štrleči brki. Podobnost je seveda naključna, a ne glede na vso željo po zgodovinski pristnosti bo podoba Nosferata – ko ga film po dolgem draženju končno prikaže – nezanemarljivemu delu gledalcev namesto groze vzbudila smeh.
Ali je Nosferatu vreden ogleda?
Vsekakor. Nosferatu je eden vizualno najbolj impresivnih filmov zadnjih let, njegova zgodba pa hkrati travmatično romantična in feministična, kar še dodatno podkrepi izjemna predstava Lily-Rose Depp. Film ni brez napak, saj poleg prej omenjene podobnosti z junakom videoiger nekako v prazno odzvenijo tudi nekateri stranski liki, denimo prijatelj Hutterjevih Friedrich, ki ga sicer dobro odigra Aaron Taylor-Johnson, a se zdi, da nikoli ne ugotovimo njegove dejanske motivacije in funkcije v zgodbi. Ne glede na vse pomisleke Nosferatu predstavlja odlično popotnico za začetek filmskega leta.
Po tem filmu ne bo več nihče očital Lily-Rose Depp, da je otrok nepotizma oziroma "nepo baby", saj igra bolje od svojih slavnih staršev – Johnnyja Deppa in Vanesse Paradis.
NosferatuRežija: Robert Eggers
Igrajo: Lily-Rose Depp, Nicholas Hoult, Bill Skarsgård, Willem Dafoe, Ralph Ineson, Aaron Taylor-Johnson, Emma Corrin
Žanr: grozljivka
Dolžina: 134 minut
Preberite še:
