Legenda št. 17, s katero bi ruski hokejisti morda osvojili Olimp

Takšen vtis smo lahko dobili po ogledu premiere ruskega filma Legenda št. 17 režiserja Nikolaja Lebedjeva, ki je zgodba o legendarnem ruskem hokejistu in članu znamenite sovjetske reprezentance zbornaje komande v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kdo ve, morda je takšen vtis dobil tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ko je v dvorani Bolšoj spremljal blede predstave svoje današnje ruske zbornaje komande. Pri tem so Putinu morda nekaj živcev postrgali tudi slovenskih hokejisti, ki so se žilavo upirali ruskemu medvedu. Putin je bil namreč prisoten tudi na ruski premieri tega filma aprila lani prav v Sočiju.

Namesto na Japonsko v odročni Čerbakul Film prikazuje trnovo pot bleščeče kariere Valerija Harlamova, ki je kot obetaven mlad hokejist od neizprosnega trenerja Anatolija Tarasova na letališču izvedel, da bo moral iti namesto obljubljenega potovanja na Japonsko s slovitim članskim moštvom CSKA iz Moskve na kaljenje v odročni Ural, k neambicioznemu moštvu Zvezde iz Čerbakula. Kljub začetnemu šoku se je Valerij pobral in kmalu s svojimi preigravanji in "šajbami" (goli) dokazal svoje izjemne sposobnosti, zaradi katerih so ga ponovno poklicali nazaj v Moskvo.

A Tarasov je še naprej preizkušal voljo, živce in potrpljenje Valerija, do te mere, da je morala pri trenerju posredovati celo njegova mama, sicer Španka po narodnosti. Valero, kot ga je klicala, je to tako razbesnelo, da je zapustil dom in prekinili stike z domačimi. Na "begu" je ponovno srečal svoje poznejše dekle Irino, ki se ji je v začetnih kadrih filma pohvalil, da potuje s prvim moštvom CSKA na Japonsko. Zgodba dobi tako poleg športne in družinske še ljubezensko dimenzijo in zaplet.

Premagal krute trenerjeve metode in politične spletke Kljub krutim pedagoškim metodam trenerja Anatolija Tarasova, zaradi katerih naj bi razpravljal tudi centralni komite sovjetske komunistične partije, se Valerij ne zlomi in ne obupa. Čeprav Tarasov domnevno zapostavlja Valerija, jim ga ne uspe potegniti v spletko proti trenerju, ki se prej ali slej zave, kakšen hokejski diamant ima v rokah. Ko Tarasov oceni, da je dokončno dozorel, začne Valerij zabijati "šajbe" tudi za CSKA in postane enakopraven in udaren člen znamenitega prvega napada Petrov-Mihajlov-Harlamov tako v klubu kot v sovjetski reprezentanci.

Ko je treba izgubiti zaradi Brežnjeva A film ni le razgibana osebna zgodba o neki bleščeči hokejski karieri, ki jo spremljajo vzponi in padci. Je tudi film o vlogi vrhunskega športa v sovjetskem političnem sistemu in vplivu politike na šport. Ta ne odloča le o trenerjih in igralcih, ampak gre tako daleč, da mora zaradi navzočnosti takratnega generalnega sekretarja CK KPZS Leonida Brežnjeva na trening tekmi sovjetska reprezentanca, v glavnem sestavljena iz igralcev CSKA, izgubiti proti njegovemu Spartaku. Takšnega blatenja dostojanstva si Tarasov ne dovoli, zato ga v sovjetski reprezentanci zamenja trener Spartaka.

Zaušnica prepotentnim kanadskim profesionalcem Še močneje pa film načenja vprašanje hladne vojne v športni preobleki v luči težko pričakovane tekme super lige onkraj luže, davnega leta 1972, med kanadskim profesionalci NHL in hokejisti iz najmočnejše komunistične države. Kljub hudi poškodbi kolena, zaradi katere je ogroženo njegovo igranje v Kanadi, Harlamov in sovjetski hokejisti šokirajo prepotentne kanadske hokejiste in domače navijače (v filmu o podcenjevanju priča tudi to, da so Kanadčani igrali kar brez čelad) in zmagajo v super tekmi. V navdušenje in ponos Sovjetske zveze, ki je za čas tekme obsedela pred televizorji in "boljela" (navijala) za svojo zbornajo komando.

Najboljši film lanskega leta v Rusiji Film Legenda št. 17 režiserja Nikolaja Lebedjeva je na festivalu Zlati orel prejel šest nagrad in bil proglašen za najboljši ruski film lanskega leta. Glavna akterja filma sta odlično upodobila Danila Kozlovski v vlogi Valerija Harlamova in Oleg Menšikov v vlogi železnega trenerja CSKA Anatolija Tarasova. Film, za produkcijo katerega so porabili deset milijonov evrov, zaslužil pa je še enkrat toliko, so ta teden v Sloveniji premierno predvajali v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani in za zdaj ga lahko pogledate le tam. Pravice za film ima namreč filmski studio Tri Te (ТриТэ), zato velja predlog domačim distributerjem, da odkupijo pravice, saj je vreden množičnega ogleda tudi v slovenskih kinematografih.