Goran Rukavina: Prihodnost je živa glasba

Goran Rukavina, sicer Hrvat iz Gorskega Kotarja, mesta Čabar, že 15 let skupaj z ženo Mojco uspešno organizira koncerte v ljubljanskem Slamiču. Ta je v tem času postal eno izmed ljubljanskih središč visokokakovostne glasbe, kjer umetniki iz vsega sveta razveseljujejo manjša občinstva predvsem z jazzom, etno in pop glasbo.

V času svoje glasbene poti je Rukavina izdal lastne albume, produciral glasbo za druge glasbenike, igral skupaj z zvezdami, kot je bil Oliver Dragojević, preživljal se je z nastopi na porokah, leta preživel na poti kot gostujoči glasbenik … Danes pa je še vedno aktiven in iskan glasbenik, poleg tega pa že več kot 15 let opravlja vlogo umetniškega vodje koncertnih večerov v Slamiču, kjer s svojo vizijo in izkušnjami pomembno sooblikuje kakovostno glasbeno dogajanje v Ljubljani. V zadnjem času se ukvarja tudi z umetno inteligenco in njenim vplivom na glasbo. Njegov talent so različne organizacije že velikokrat nagradile, med drugim je trikrat dobil priznanje hrvaškega glasbenega sindikata za najboljšega kontrabasista leta.

Skozi pogovor nam je razkril svojo življenjsko zgodbo, izzive, s katerimi se je soočil pri gradnji glasbene kariere (oz. kot on pravi, svoje glasbene poti), in to, kako jih je rešil. Zaupal nam je tudi, kako vidi prihodnost glasbe in kaj bi po njegovem mnenju morali storiti mladi glasbeniki ter kje v glasbi je resen denar in zakaj njemu ni uspelo prodreti tudi na to področje.

Za prvi plačan koncert je dobil skoraj pet evrov

Prvi inštrument, ki ga je Goran Rukavina vzel v roke, je bila harmonika. Ker je bil klavir za njegovo družino, ki je v času Rukavinove mladosti živela v Gorskem Kotarju na Hrvaškem, predrag. Rukavina sicer prihaja iz družine, v kateri je bila glasba pomemben del življenja.

"Oče je bil povezan z glasbo, babica tudi. Pri nas doma je bila glasba nekaj vsakdanjega, čeprav nihče ni bil profesionalec," razloži Rukavina. Njegova družina se je kasneje preselila v Malinsko na otoku Krk, kjer je Rukavina obiskoval srednjo šolo in tudi spoznal prve profesionalne glasbenike. Prvič v življenju se je pridružil bendu mladih glasbenikov in bil tudi prvič plačan za koncerte. "Za prvi koncert sem dobil 30 kun, danes je to skoraj pet evrov," se spominja Rukavina.

"Ni bilo nekega trenutka, ko bi se za to odločil. Vso moje življenje je vodilo k temu in naenkrat sem bil profesionalni glasbenik," razloži Rukavina. Foto: Bojan Puhek

Vpisal je pravo. Potem se je zgodil Grožnjan.

V tem obdobju je po nasvetu starejših glasbenikov prvič vzel v roke bas kitaro, ki je še danes njegov najljubši instrument. Po končani srednji šoli je želel nadaljevati glasbeno kariero. "Vendar se nisem želel ukvarjati s klasično glasbo. Mene sta zanimala jazz in pop. Vendar sem se na koncu vpisal na pravno fakulteto na Reki. Sicer je bila motivacija za študij bolj v tem, da se izognem vojaškemu služenju," v smehu pojasni Rukavina.

Tudi zato je večino časa namesto študiju namenil glasbi in z bendom nastopal po reških klubih. Po dveh letih si je priznal, da nikoli ne bo pravnik, in se odpravil v Celovec. "Tam je bila najbližja akademija, kjer so poučevali tudi električno bas kitaro," pojasni Rukavina in doda, da je ključno vlogo pri njegovi odločitvi igrala glasbena kolonija za glasbenike v Grožnjanu v Istri. Tam je spoznal legendarnega hrvaškega glasbenika Boška Petrovića. Ta je imel vse do smrti leta 2011 največji vpliv na glasbeno pot Rukavine. Poleg njegove žene seveda. Vendar o tem kasneje.

Ravno v času v Grožnjanu pa se je Rukavina začel resneje pripravljati na sprejemne izpite v Gradcu. Študij v Celovcu je zanj predstavljal odskočno desko, nadgradnjo znanja, ki ga je nato uresničil na jazz oddelku Univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu. In njegovo življenje se je obrnilo na glavo. Med tednom je bil v Avstriji v šoli, med konci tedna pa v Zagrebu, kjer se je z glasbo preživljal. Igral je na porokah, v klubih z lastnimi bendi, kot podporni glasbenik za znane zvezde … "Takrat je bila popolna norišnica. Približno tri leta mi je uspelo zdržati tak tempo, potem pa sem se odločil, da je čas, da končam študij in počasi zapustim Zagreb," se spominja Rukavina.

Ko glasbeni poklic sreča realnost

Preden je Rukavina nadaljeval svojo zgodbo – katere naslednje poglavje je življenje v Ljubljani –, pa je želel pojasniti, kdaj na svoji glasbeni poti se je odločil, da si bo kruh služil kot profesionalni glasbenik. "Ni bilo nekega trenutka, ko bi se za to odločil. Vso moje življenje je vodilo k temu in naenkrat sem bil profesionalni glasbenik," razloži Rukavina.

Vsaka kariera ima vzpone in padce. "Za začetek bi poudaril, da jaz nimam kariere, jaz hodim po svoji glasbeni poti. Menim tudi, da nikoli pravzaprav nisem doživel padcev na tej poti. Ddoživel pa sem vse, kar mora glasbenik doživeti. Mesece na poti, igraš pa za drobiž po raznih zakotnih klubih. Do igranja na stadionih z največjimi regionalnimi zvezdami. In vse se je zgodilo zelo hitro," podoživlja Rukavina.

"Morda najpomembnejši trenutek moje glasbene poti v Ljubljani je bil obisk Oliverja Dragojevića. Tudi njemu sem – prav tukaj, v tem prostoru – želel predstaviti svoje avtorske pesmi," se v smehu spominja Rukavina. Na fotografiji je med nastopom s priznanim hrvaškim glasbenikom. Foto: Bojan Puhek

Prihod v Ljubljano in nova vloga

Po zaključku študija v Avstriji se je Rukavina preselil v slovensko prestolnico. "Ko sem se pred skoraj 20 leti zaradi ljubezni preselil v Ljubljano, nisem prišel na neznan teren. Že prej sem igral recimo z Big Band orkestrom in mnogimi drugimi glasbeniki," naslednje poglavje svojega življenja oriše Rukavina. Med študijem v Avstriji je namreč spoznal tudi veliko Slovencev (med drugim tudi svojo bodočo ženo), ki so mu pomagali pri asimilaciji v Ljubljani.

"Prihod v Slovenijo je bil pravzaprav zahteven, saj sem takrat na Hrvaškem prenehal igrati, v Sloveniji pa še nisem bil dovolj znan. In tako sem začel ustvarjati glasbo za druge glasbenike."

"Potrkal sem na vrata vseh producentov, ki sem jih poznal. Mnogi so bili moji prijatelji. Vendar so mi dali jasno vedeti, da zame na slovenski sceni ni prostora," nadaljuje Rukavina. In zakaj zanj ni bilo prostora? "Ker od vseh ljudi v svetu glasbe avtorji najbolje služijo. Ne izvajalci," pojasni Rukavina.

Ker mu ni uspelo prodati svoje glasbe drugim, je sam postal izvajalec in tako posnel svoje pesmi in izdal prvi album. "Ta album nima ne repa ne glave. Na njem je 14 pesmi in niti ena nima veze z drugo. Vendar sem se veliko naučil. Predvsem sem postal zelo dober pri pisanju besedil in glasbe. Zato sem takrat hitro dobil željo po tem, da bi postal izvajalec z lastno avtorsko glasbo. Vendar sem hitro ugotovil, da je to zelo zahtevna pot," v smehu razloži Rukavina.

Ko je hotel Dragojeviću prodati svoje pesmi

"Morda najpomembnejši trenutek moje glasbene poti v Ljubljani je bil obisk Oliverja Dragojevića. Tudi njemu sem – prav tukaj, v tem prostoru – želel predstaviti svoje avtorske pesmi," se v smehu spominja Rukavina. "Hitro mi je pojasnil, da ima za to svojo stalno ekipo ljudi. Ampak to ni bistvo zgodbe. Povedal mi je nekaj drugega – da je najpomembneje, da zgradim svojo skupino, svoj orkester in z njimi nastopam prav tukaj, v Slamiču."

Z ženo Mojco sta sicer že pred tem nasvetom samoiniciativno začela organizirati koncerte v Slamiču. "Za to sva se odločila na lastno pobudo – imeli smo prostor, voljo in dovolj znanja. Slamič je bil že od nekdaj prostor srečevanja, pogovorov in kulture," pojasni Rukavina. 

Organizacija koncertov zanj ni predstavljala velike ovire. "V Sloveniji je ogromno izjemnih glasbenikov in mnogi med njimi ustvarjajo glasbo, ki jo imam rad. Edini izziv je bil, da takrat v Ljubljani ni bilo navade, da bi ljudje plačali vstopnino za butične, poslušalsko naravnane koncerte," razlaga sogovornik. Podobna situacija je bila tudi v Zagrebu in na Reki. "Zame je bilo nedopustno, da vrhunski glasbeniki igrajo dobesedno zastonj. Nedopustno," je brezkompromisen sogovornik.

V 15 letih se je njihova vizija uresničila. Ljubljansko občinstvo je koncertne večere v Slamiču sprejelo: "Naši obiskovalci so specifični. Vedo, kaj želijo slišati, prepoznajo kakovostno glasbo in dober ambient – in za to so tudi pripravljeni plačati."

"Vpliva umetne inteligence na glasbo si danes še ne znamo zares predstavljati. In to, kar spremljamo danes, je šele začetek," opozarja Goran Rukavina. Foto: Bojan Puhek

Petnajst let kasneje

"Obiskovalci Slamičevih koncertov se v zadnjih 15 letih niso bistveno spremenili – so pa postali pozornejši in zahtevnejši. In to spoštujem," pravi Rukavina. "Organiziramo vsaj 60 povsem različnih koncertov na leto. Vsak teden nekaj novega, brez ponavljanja. In seveda se v 15 letih tudi zgodi, da občinstvo kdaj ni bilo zadovoljno z izvedbo. Nekateri so med koncertom celo zapustili prizorišče. To je del odgovornosti, ki jo sprejemamo," se grenkejših trenutkov spominja Rukavina.

Čeprav je občinstvo bolj kritično, pa je po sogovornikovem mnenju splošna kakovost glasbene ponudbe – tako v Sloveniji kot na Hrvaškem – v zadnjih letih padla: "Predvsem po epidemiji koronavirusa. Klubska scena je vse šibkejša, mladih, ki bi se želeli poklicno ukvarjati z glasbo, je vse manj."

Vendar kljub temu ostaja optimist. "V zadnjih letih sta se v Ljubljani odprla dva odlična nova kluba. Vedno znova se najdejo ljudje, ki verjamejo v glasbo," 

Kaj torej ostane mladim?

Kakšen nasvet bi Rukavina dal mladim, ki jim je glasba najpomembnejša stvar v življenju? "Pred desetimi leti sem svetu glasbenikov pel slavospeve. Danes je zgodba precej drugačna. Glasbenik danes ni več samo glasbenik – mora biti tudi podjetnik, organizator, tehnik in promotor. Ampak še vedno verjamem, da kakovost odpira vsa vrata. Tudi za mlade," poudari sogovornik.

Predvsem pa so po njegovem mnenju ključni nastopi v živo: "Tam je videti, kakšen talent pravzaprav si."

Opozarja pa tudi na prihodnost, ki že trka na vrata: "Vpliva umetne inteligence na glasbo si danes še ne znamo zares predstavljati. In to, kar spremljamo danes, je šele začetek."

Kje pa bo Rukavina čez deset let?

"V Slamiču, seveda. S svojo družino," odgovori kot iz topa. "Ne opravičujem se za to, kar sem. Ponosen sem na to, kar sem ustvaril z ženo in družino. Kaj se bo še zgodilo, je nemogoče napovedati – vem pa, da bom aktiven. Ravno sem končal magisterij iz glasbene produkcije, zdaj me še dodatno zanima aranžiranje, mogoče spet kaj vpišem in grem po novo znanje. Pri miru zagotovo ne bom. Če dva dni nimam kitare v rokah, postanem nervozen," se nasmehne.

In pogovor zaključi s spominom, ki se mu zdi še vedno povsem na mestu: "Pred leti mi je dober prijatelj in odličen pianist Ivan Aleksijević dejal, da je bolje, da igramo in delamo glasbo, kot da se drogiramo." (smeh, op. p.)

Trendi Slovenski rockerji v Italiji pometli s konkurenco

Novice Zagrebški gostinci si manejo roke: zaradi Thompsonovega koncerta zaslužili trikrat toliko kot običajno

Trendi Mladi slovenski pevec: Ljubezen do samega sebe me vedno postavi na noge