Gal Gjurin: Trenutki, za katere je vredno živeti

Slovenski multiinstrumentalist, pevec, skladatelj in literat po štirih letih trdega dela predstavlja dvojni album Duša in telo. Simfonična zvočna pustolovščina, kakor je glasbenik pomenljivo poimenoval ponedeljkov koncert v Cankarjevem domu, je obenem tudi prva postaja vseslovenske turneje. "V nasprotju s turnejo 2011/2012 se na pot tokrat podajamo s simfoniki Cantabile, gre za t. i. glasbeno-ozaveščevalni projekt, da se ljudem izkaže dostopnost in človeškost simfonične glasbe," je v intervjuju pred nastopom povedal Gal Gjurin. "Koncert bodo sestavljale že preverjene uspešnice, nekatere pesmi bodo predstavljene premierno, zaigrali pa bomo tudi skladbe, ki se na repertoarju znajdejo izjemno redko ali nikoli," je bila skromna napoved dogodka, ki ga lahko brez kančka slabe vesti označimo za presežek v slovenskem glasbenem prostoru. Dejstvo, da je Gjurin vso glasbo, partiture za orkester in soliste spisal sam, človeka navdaja s strahospoštovanjem. Harmonija, ki se je ustvarila ob prepletu 80-članskega orkestra Cantabile pod vodstvom dirigenta Marjana Grdadolnika, izjemnih solistov in Galovega vokala, je še pri tako zahtevnem posamezniku povzročila mravljinčenje, oči so se spontano zaprle, na ustih se je zarisal iskren nasmeh. "Perfekcija je načeloma nedosegljiva, k njej lahko le težiš. A vendarle se mi zdi, da se jo lahko doseže, le zelo redko in le v posameznih trenutkih. Gre za pesniški trenutek popolnosti," je lovljenje pesniške popolnosti opisal Gal Gjurin. Roko na srce, glasbenik je polni Gallusovi dvorani postregel s pravcatim udarom perfekcije, uprizorjena predstava je imela konstanten učinek na čustveno raven poslušalstva.

"Me veseli, da vas je več kot nas"

"Me veseli, da vas je več kot nas. Iskreno povedano, toliko nas še ni bilo," so bile prve besede, ki jih je občinstvu namenil glasbenik. Uvodna glasbena točka je bila v rokah akustične različice pesmi Čas bo na moji strani, nadomestila jo je skladba Duša, ki se je dobesedno bohotila v orkestralnem objemu. Tretji glasbeni akt je bil v rokah solista Domena Graceja in baročnega glasbila, t. i. pikola trobente. Trodelni bojni pohod orkestra in zvokov trobente je veličasten, še posebej če upoštevamo dejstvo, da nove literature za glasbilo praktično ni, na njej se navadno igrajo skladbe, stare 300 let in več. Gal je preslikavo starodavnih principov v sodobnost opredelil kot svojevrsten izziv. Naslednja na koncertnem repertoarju je bila pesem Objemi me nežno, sledil je instrumentalni Ples klovnov, ki ga je Gal posvetil našim vrlim oblastnikom. Velja poudariti, da je nova plošča Duša in telo prežeta s kritiko aktualnega dogajanja v Sloveniji, v ospredju so posmeh, ironija in satira. V nadaljevanju se je nastopajočim pridružila prelestna Nina Pušlar, ki je predstavila novost Ples v slovo, s pesmijo Pismo pa jo je nasledila mlada in perspektivna skupina Čedahuči. Ušesa poslušalcev je zatem pobožala uspešnica Kaj vse bi dal. Pesem je bila dovolj močna, da je v trenutku zanosa enega izmed poslušalcev dobesedno vrglo s stola in je na ves glas vokalno pospremil Gala. Pristno in iskreno, celo dovršeno, saj je omenjenega gospoda krasil izjemen glas.

"Včasih spišem kakšno domačo in ne, ni me sram"

Gjurinova pojava na odru je delovala iskreno, preprosto, na trenutke nekoliko odmaknjeno, zasanjano, njegova drža je izražala čisti užitek in popolno predanost glasbi. Glasbeno pripovedovanje je bilo spet v rokah spevnega orkestra, skupaj s solistom, violinistom Matejem Avšičem, sta uprizorila pohod Črnih konjev čez nebo. Za instrumentalnim vložkom je na oder prikorakala simpatična Severa Gjurin, ki je ob podpori orkestra predstavila pesem Kadar sva sama, nato pa skupaj z bratom predstavila še uspešnice Svila in lan, Spet doma, Srce ter Dva, ki ležita. Severa se je nato iskreno zahvalila za pozornost in zapustila oder. Gal je s pesmijo Mrak nadaljeval simfonično pustolovščino, na vrhuncu se je sprehodil med občinstvo, sklepni del skladbe pa je bil deležen huronskega aplavza.

"Včasih spišem kakšno domačo in ne, ni me sram," se je glasila glasbenikova napoved tridelnega instrumentalnega valčka, nato pa je na oder prikorakal islandski kantavtor Sigurður Guðmundsson, svojevrstna mešanica Adija Smolarja in Iztoka Mlakarja. Komična pojava hipsterskih razsežnosti je delovala pristno in zabavno, občinstvo ga je kljub dejstvu, da ni razumelo niti besede, nagradilo z bučnim aplavzom. Sklepni del skoraj tri ure trajajočega koncerta je zaznamovala uspešnica Knjiga obrazov, Galu so se pridružili sestra Severa, Nina Pušlar in Domen Gracej. Sledil je instrumentalni valček, koncertni maraton pa je sklenil domiselni nastop Tineta Vučka, ki je orkester spremljal s prastarim pisalnim strojem in receptorskim zvončkom. "To so trenutki, za katere se izplača živeti, da ustvarjamo za vas," so bile zadnje besede velikega Gala Gjurina. Glasbenik, orkester in bataljon gostov so se priklonili in zapustili oder Cankarjevega doma.

Izjemna simfonična uprizoritev Galovega dozdajšnjega dela ni bila deležna stoječih ovacij, kar gre pripisati malce predolgemu repertoarju in nestrpnemu občinstvu, ki v skrbi pred gnečo oddrvi v garažo po prevozno sredstvo, nastopajoče pa posledično prikrajša za zasluženi aplavz. Pogled na občinstvo, ki še pred koncem koncerta drvi iz dvorane, verjetno pusti tudi malce grenak priokus. Ni kaj, Slovenci smo pač kulturni narod.