Beyonce z najbolj seksi albumom do zdaj

Prejšnji teden je za oboževalce in oboževalke Beyonce nastopil zgodnji božič. Pevka je namreč ponoči nenapovedano izdala svoj peti studijski album, ki ga je skupaj s 17 videospoti "odložila" na iTunes. Zgolj v prvih nekaj dneh, vmes se je sesula tudi spletna trgovina, se je album približal vrhu prodajnih lestvic, v prvih treh urah pa naj bi si ga naložilo 80 tisoč uporabnikov.

In težko bi rekli, da nezasluženo, saj album prinaša kar nekaj izvrstnih skladb, kakršnih smo od Beyonce že vajeni: nalezljivi basi, spevne melodije in glas, ki ne pozna omejitev. Že uvodna Pretty Hurts, ki kritizira obsedenost z lepotnimi posegi, vsebuje za Beyonce tipično stopnjevanje, Drunk in Love z možem Jay Z-jem pa malce spominja na Rihannino vokalno poskakovanje, kar se zgodi še nekajkrat.

Drunk in Love skupaj s Partition in Rocket tvori najbolj seksi del albuma, v katerem Beyonce opisuje spolne dogodivščine z možem in pri čemer ne manjka opolzkih šal s slogu "Monica Lewinskyjal je po moji obleki". Zraven spadajo še temu primerni videospoti, predvsem Partition, kjer Beyonce večji del spota nameni prepogibanju in razkazovanju zadnjice. Slednja igra glavno vlogo v kar nekaj spotih, pa tudi v spremljevalni knjižici, a zanimivo je, da v spotih aktivno vlogo prevzame Beyonce, ne njen mož.

Čeprav je bil izid novega albuma zgolj vprašanje časa, saj se je o njem predvidevalo ves čas turneje Mrs Carter, je "vizualni album" sprožil pravo evforijo, sama količina izvrstno zrežiranih spotov pa morda nekoliko zamegli dejstvo, da ima album tudi nekaj nasprotij in trenutkov, ko se vprašamo, kaj za vraga, Bey?

No, predvsem pri spotu za skladbo Flawless, ki je bila v prejšnji različici, ki je pricurljala na splet, znana kot Bow Down Bitches. V njej dekletom najprej zabrusi, naj spoštujejo dejstvo, da so si kot majhne želele biti kot ona in da naj se ji poklonijo, nato pa sredi skladbe besedo preda nigerijski pisateljici Chimamandi Ngozi Adichie oziroma njenemu govoru o tem, kako deklice že od malega učimo, naj ne bodo bolj uspešne od svojih moških in naj stremijo k zakonu, medtem ko dečki tovrstne vzgoje niso deležni. Moralka na albumu od nekoga, ki je zadnjo turnejo poimenovala po svojem možu, je še toliko bolj nenavadna, ko se v spotu pojavijo skinheadi, ki se jim Beyonce pridruži med prerivanjem v nekem opuščenem skladišču. A bravo, bravo za karirasto flanelko.

Če prebolimo tovrstne ponesrečene vizualije in Jay Z-jevo primerjavo z Ikom Turnerjem, je peti studijski album Beyonce pričakovano soliden, sploh v skladbah Superpower s Frankom Oceanom, pa v Blue, kjer pričakovano nastopi njena hčerka Blue Ivy, ki si verjetno lahko še pred vrtcem obeta že drugo uvrstitev na lestvice.

Album Beyonce si tako verjetno zasluži vso pozornost, ki mu je bila namenjena, bi se pa spodobilo, da bi si odobravanje izražanja ženske seksualnosti, kakršnega je te dni deležna Beyonce (namesto zmerjanja kar nekaj ljudi na Twitterju sumi, da se od poslušanja tako seksi albuma lahko zanosi), kdaj zaslužile tudi druge pevke.