28 let pozneje: na te zombije je bilo vredno počakati

28 let pozneje je postavljen v isti svet kot podobno poimenovana 28 dni pozneje in 28 tednov pozneje, ki sta oba nastala v prvih letih novega tisočletja. Tehnično gledano je nadaljevanje, vendar se v tem filmu ne pojavi nobeden od preživelih iz prvih dveh. Zgodba spremlja mladega Spika in njegovega očeta Jamieja, ki živita v vasici na izoliranemu otoku in se odpravita na fantov prvi pohod na kopno. Naloga: vaja v ubijanju zombijev – oz. okuženih, kot jim pravijo v teh filmih.

Poglejte napovednik:

V teh filmih ni klasičnih, šepajočih zombijev, temveč so to okuženi z virusom po imenu bes, ki napadajo ljudi okoli sebe in prek telesnih tekočin širijo okužbo. Spike in Jamie naletita na nekaj okuženih in jih eliminirata, a zgodba seveda ni tako preprosta in kmalu bežita za življenje. Ta izkušnja za vedno spremeni njun odnos in Spike se je prisiljen odločiti nemudoma odrasti, da bi poskušal ozdraviti bolno mamo.

Trainspotting z zombiji

Zgodba filma je osredotočena na odraščanje v postapokaliptičnem svetu, o tem, kaj je potrebno za vzdrževanje civilizacije in civiliziranosti, ko te obkrožata smrt in uničenje. Režiser Danny Boyle to nadgradi s številnimi nepričakovanimi vizualnimi elementi in montažo, ki v nekaterih napetih trenutkih preskakuje v času in dodaja sekundne prizore iz starih filmov. To morda zveni kot pretenciozno pretiravanje – in do neke mere tudi je –, a učinek teh prizorov na gledalca je srhljiv, poleg tega ti prizori na lokacije in like prilepijo nepričakovane asociacije.

Ko se je podoba tega shiranega zombija pojavila v prvem napovedniku, so mnogi mislili, da gre za glavnega junaka iz prvega filma, ki ga je odigral Cillian Murphy. Seveda je to povsem drug lik, eden od zombijev, Murphy pa naj bi se vrnil v nadaljevanju. Foto: Jučer

Tako je denimo otoška vas prikazana kot urejena skupnost, v kateri se ljudje medsebojno podpirajo in skrbijo za skupno preživetje. A v boylovskem kolažu posnetkov, ki vključuje spopad z okuženimi, njihovo hranjenje, stare filme in divje slavljenje ob vrnitvi junakov, v katerem klasično pijansko veselico nadgradijo poganske karnevalske maske, dobimo podobo sveta, ki ni niti malo podoben našemu. In to je odlična podlaga za nepričakovane odločitve junakov in povsem drugačne moralne kompase.

Podobno kot pri prvem filmu iz leta 2002 se tudi v novem fokus zgodbe večkrat spremeni, skladno s tem pa tudi žanr in vizualna podoba. Tako film niti za trenutek ne izgubi tempa – prej obratno, včasih se zazdi, da skoči v naslednji zaplet, ko bi se želeli še poglobiti v prejšnjo sceno. To bi bilo lahko moteče, če ne nas ne bi ta naslednja stvar nemudoma posrkala v dogajanje. Podobno učinkovito je tovrstne pristope Boyle uporabil v svojem kultnem Trainspottingu, ki upravičeno velja za enega najbolj reprezentativnih filmov 90. let.

Ralph Fiennes se pojavi v drugem delu filma in povsem proti pričakovanjem filmu doda strukturo, srčnost in sočutje. Foto: Jučer

Evolucija žanra

Tako režiser Danny Boyle kot scenarist Alex Garland se v svojih filmih ne izogibata družbeno-političnim temam in 28 let pozneje ni nobena izjema. Pri tem so nekateri komentarji očitni – denimo dejstvo, da življenje onkraj Britanije teče povsem normalno, s pametnimi telefoni, Wall Streetom in lepotnim trendom nabreklih ustnic –, drugi subtilnejši in povezani z britansko zgodovino kolonializma in celo folkloro. Pri tem je bonus prikaz evolucije okuženih, ki niso izumrli, kot sta namigovala prejšnja filma, temveč so se razvili za preživetje in ustvarili celo neke vrste civilizacijo.

Vendar pa podrobnosti o tem ne izvemo, prav tako ne podrobnosti o kultu, ki ga vodi Jimmy, deček iz prvega prizora, in katerega "delo" je v ozadju celotnega filma, od linčanih grešnikov do množice grafitov. Za to bo treba počakati na januar, ko dobimo nadaljevanje s podnaslovom Kostni tempelj (The Bone Temple), ki ga je režirala Nia DaCosta (Candyman) in v katerem naj bi se vrnil glavni igralec prvega filma, oskarjevec Cillian Murphy, ali pa celo na zaključek trilogije, ki ga bo Danny Boyle začel snemati letos.

Jodie Comer se izkaže v zanjo povsem nevsakdanji vlogi in pusti močan pečat na zgodbi. Foto: Jučer

Ali je film 28 let pozneje vreden ogleda?

Ljubiteljev grozljivk in še posebej zombijad ta dolgo pričakovani film ne bo razočaral. Režiserjev umetniški pristop bo morda odvrnil kakega gledalca, ki pričakuje bolj klasično grozljivko s strahoskoki in obilicami ogabnosti. Teh elementov sicer ne manjka, a podani so skozi povsem drugačno estetiko in senzibilnost, ki v gledalcu ne sproži zgolj navala adrenalina, temveč kompleksni koktajl občutkov.

28 let pozneje (28 Years Later)

Režija: Danny Boyle
Igrajo: Alfie Williams, Aaron Taylor Johnson, Jodie Comer, Ralph Fiennes, Jack O’Connell
Žanr: Grozljivka
Dolžina: 115 minut

Preberite še:

Trendi Kako izuriti svojega zmaja: niso ga pokvarili

Trendi Balerina: John Wick z več trupel in preveč dialogov

Trendi Feničanska spletka: vrnitev komičnih genijev