SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Vzponi (in padci) Viteza teme

2

termometer

Medtem ko v kinematografih kraljuje Vzpon Viteza teme, smo na Planet Siol.net za vas pripravili pregled 73-letne zgodovine Batmana, najtemačnejšega in najzapletenejšega med vsemi stripovskimi junaki.

Superman je morda res najmočnejši superjunak vseh časov, toda Batman je tisti, ki že od nekdaj najbolj buri našo domišljijo. Čeprav nima nobenih nadnaravnih sposobnosti, ga lahko opišemo s številnimi presežniki: najzanimivejši, najtemačnejši, najkompleksnejši, najpriljubljenejši in – najuspešnejši. Vsaj če sodimo po Hollywoodu, kjer so o Batmanu od leta 1989 posneli sedem filmov, od katerih jih je prvih šest v kinematografih zaslužilo več kot dve milijardi in šeststo milijonov ameriških dolarjev, medtem ko najnovejši – Vzpon Viteza teme – svoj pohod po kinematografih šele začenja. Superman se lahko v tem času pohvali z enim, finančno precej neuspešnim filmom. Ko je 24-letni Bob Kane leta 1939 dobil nalogo, naj ustvari stripovskega junaka, ki bo nasledil Supermana, si ta prav gotovo ni predstavljal, da bo simbol netopirja z razprtimi krili nekoč zasenčil znameniti ščit s črko S. Toda zgodilo se je prav to …

Korenine superjunaka, ki to ni

ZDA v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Prebivalci se še niso opomogli od velike depresije, z naglim širjenjem urbanih središč je naraščal kriminal, država se je pripravljala na novo vojno. Izjemna priljubljenost Supermana je bila dokaz, da so Američani potrebovali superjunake, zato so se vodilni pri stripovski založbi National Allied Publications (pozneje preimenovani v DC Comics) odločili, da jim bodo ponudili novega.

Nalogo so zaupali takrat 24-letnemu risarju Bobu Kanu. Kane, ki je izvedel, da avtorja Supermana Jerry Siegel in Joe Shuster na teden zaslužita 800 ameriških dolarjev, medtem ko je njegova tedenska plača znašala 25 dolarjev, se ni obotavljal – urednikom je že čez nekaj dni predstavil superjunaka, ki ga je poimenoval The Bat-Man.

K ideji za človeka netopirja ga je navdahnila skica leteče naprave v obliki netopirjevih kril – ena od prvih sploh – znamenitega Leonarda da Vincija, nanj pa sta vplivala tudi filma The Bat Whispers, kriminalka o zlikovcu, ki se oblači v kostum netopirja, in nema pustolovščina Zorrovo znamenje, v kateri je Douglas Fairbanks igral zakrinkanega maščevalca in borca za pravico Zorra (znameniti batmobil ni tako nič drugega kot Batmanova različica Tornada, Zorrovega zvestega vranca). Pri Batmanu lahko opazimo tudi številne druge vplive – od Sherlocka Holmesa do temačnih in v tistem času izjemno priljubljenih šundovskih kriminalk, iz katerih izvira njegova brezkompromisnost.

Čeprav se Kane pogosto navaja kot edini avtor, pa Batman, kot ga poznamo danes, vendarle ni delo enega samega človeka. Drugo najpomembnejše ime v zgodovini Batmana je prav gotovo Bill Finger, pionir stripovske industrije in pisec Batmanovih prvih zgodb. Šele spremembe videza, ki jih je predlagal Finger – trda krila je zamenjalo ogrinjalo, maska je dobila drugačno obliko in ošiljena ušesa, barva kostuma se je spremenila iz rdeče v sivo – so iz podobe Batmana ustvarile ikono.

Še pomembnejši je Fingerjev prispevek k oblikovanju temeljne mitologije, ki dela Batmana edinstvenega. Oba, tako Finger kot Kane, sta se dobro zavedala, da svet ne potrebuje še enega Supermana, zato sta ustvarila njegovo nasprotje – superjunaka, ki to sploh ni. Tisto, kar dela Batmana junaškega, je pravzaprav njegova človečnost.

Rojstvo stripovske legende

Batman se je bralcem prvič predstavil v 27. številki stripa Detective Comics, ki je izšla maja leta 1939, v 33. številki pa je bil prvič opisan njegov izvor.

Čeprav je bilo o Batmanu napisanih nešteto različnih zgodb, se osnovni koncept osirotelega milijonarja (poznejšega milijarderja) Brucea Wana, ki se po umoru staršev zapriseže k preganjanju kriminala, od začetka ni bistveno spreminjal. Po zgodbi o izvoru je priljubljenost Batmana skokovito narastla in bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo človek netopir dobil samostojni strip. To se je zgodilo spomladi leta 1940, ko je izšla prva številka stripa Batman. Legenda je bila rojena, Batmanove zgodbe pa so v različnih publikacijah založbe DC Comics brez prekinitve izhajale vse do danes.

Že zelo zgodaj je postalo jasno, da običajni kriminalci za Batmana niso izziv, zato so si ustvarjalci, med katerimi moramo znova opozoriti na Billa Fingerja, domislili številne nasprotnike, ki so bili kos temu neustrašnemu junaku. Najznamenitejša zlikovca – Joker in Catwoman, ki se je takrat imenovala še The Cat – sta bila predstavljena že v prvi številki Batmana.

Leto pozneje se jima je pridružil še Pingvin, leta 1942 pa se je Batman prvič spopadel z Dvoličnežem, zasnovanem po naslovnem antijunaku romana Dr. Jekyll in g. Hyde. Sledili so Ridler, Nori Klobučar, Strašilo, Strupena Ivy, Ra's al Ghul in številni drugi, ne nazadnje tudi Bane, eden od najmogočnejših Batmanovih nasprotnikov vseh časov, ki se je v stripu prvič pojavil leta 1993, zdaj pa ga lahko v podobi Toma Hardyja občudujemo tudi v filmu Vzpon Viteza teme. Čeprav so si zlikovci med seboj zelo različni, pa je skoraj vsem skupna travmatična preteklost, zaradi katere so se znašli na napačni strani zakona.

V nasprotju s svojimi stripovskimi kolegi se lahko Batman pohvali tudi s številnimi pomočniki, ki sestavljajo nekakšno Batmanovo nadomestno družino.

Prvi med njimi je bil čudežni deček Robin – mladenič, ki ga Vitez teme vzame pod svoje okrilje – njegovo identiteto pa so si od leta 1940 nadeli kar štirje različni liki. Z uvedbo Robina so postale Batmanove zgodbe lahkotnejše, bolj optimistične in primernejše za mlajše bralce, zaradi česar se je priljubljenost stripa še povečala.

Batmanu so se v poznejših zgodbah pridružili še policijski načelnik Gordon, raziskovalna novinarka in Bruceovo dolgoletno dekle Vicki Vale ter priljubljeni služabnik Alfred, ki se je prvič pojavil v 15-delni črno-beli seriji, ki so jo leta 1943 predvajali v kinematografih. Postopno so se uvajali tudi Batmanovi tehnični pripomočki, med katerimi so najbolj znameniti večnamenski pas, jekleni konjiček, imenovan batmobil, in svetlobni signal. Dogajanje se je preselilo iz New Yorka v izmišljeno velemesto Gotham. Batmanova mitologija se je počasi, a vztrajno gradila.

Obdobje krize in očitki o Batmanovi homoseksualni usmerjenosti

Petdeseta leta prejšnjega stoletja za stripovske junake niso bila prijazna in Batman pri tem ni bil izjema. Medtem ko je v štiridesetih letih njegova priljubljenost vztrajno naraščala, je bil v petdesetih uspeh že to, da stripa niso ukinili, kar se je zgodilo s številnimi drugimi sorodnimi naslovi.

Stripovska industrija je doživela hud udarec leta 1954 z izidom knjige psihologa Fredrica Werthama Zapeljevanje nedolžnih, v kateri je avtor trdil, da stripi kvarijo mladino in pripomorejo k nasilju in kriminalu, povzročali naj bi celo astmo, saj se zaradi njih otroci niso dovolj gibali na svežem zraku. Javnost je bila ogorčena, upada prodaje stripov pa ni preprečila niti uvedba samocenzurnega odbora, ki je skrbel za njihovo "moralno čistost". Očitki o nasilju pa niso bili edini, ki jih je Wertham naslovil na Batmana – po njegovem naj bi bila Batman in Robin geja, strip pa naj bi bil prepreden s homoseksualnimi podtoni. Izdajatelj je poskušal popraviti škodo z uvedbo "heteroseksualnih elementov" in leta 1956 se je Batmanu pridružila Batwoman, ki pa nikoli ni dosegla priljubljenosti moške različice (da so se časi spremenili, pove podatek, da so Batwoman leta 2006 v stripih spremenili v lezbijko).

Obdobje krize se je nadaljevalo tudi v poznih petdesetih letih, ko so postajale zgodbe o Batmanu vedno bolj znanstvenofantastično obarvane, kar je bil sicer v tistem času trend. Leta 1964 je branost stripov o Batmanu dosegla dno in vodilni pri DC Comics so začeli razmišljati o ukinitvi. Nadzor nad stripi je takrat prevzel urednik Julius Schwartz, ki je Batmana znova približal njegovim detektivskim začetkom, ko se je ta bojeval proti kriminalcem v urbanem okolju, ne vesolju.

Pow! Wham! Zap! Kapow! Batman na malih zaslonih!

Novo, čeprav kratkotrajno renesanso Batmana pa je prineslo šele leto 1966, ko se je na televiziji ABC začela predvajati izjemno uspešna serija, v kateri sta Batmana in Robina igrala Adam West in Burt Ward.

Serija, nekakšna kičasta parodija Batmana, je bila tako zelo priljubljena, da so med prvo in drugo sezono z ekipo posneli celo celovečerni film, toda po 120 delih je njena priljubljenost usahnila in leta 1968 so jo ukinili. Čeprav je začasno pripomogla k prodaji stripov, je na dolgi rok naredila več škode kot koristi – zaradi nje se Batman še dolgo ni otresel oznake šaljivca.

Kar še ne pomeni, da se niso trudili – od leta 1969 sta pisec zgodb Dennis O'Neil in umetnik Neal Adams naredila vse, da bi Batmana oddaljila od serije in ga približala temačnejšim začetkom, ko je bil še "mrki maščevalec noči". Poskusi O'Neila in Adamsa ter pozneje Steva Engleharta in Marshalla Rogersa, ki sta nadaljevala z resnejšim tonom, so pri zvestih ljubiteljih poželi odobravanje, toda stripov niso uspeli približati množicam in prodaja je še naprej upadala, vse do leta 1985, ko je dosegla rekordno nizke številke. Vse pa se bo spremenilo že leto pozneje.

Leto 1986: vrnitev temačnejšega Viteza teme

Z razvojem stripovske industrije so odraščali tudi ljubitelji stripov in postalo je očitno, da zgodb o superjunakih ne prebirajo samo otroci. Tega se je zavedal tudi Frank Miller, ki je v Vrnitvi Viteza teme (The Dark Knight Returns) – omejeni seriji stripov, ki so izšli med februarjem in junijem leta 1986 – 55-letnega Batmana priklical iz pokoja. Avtor se je poglobil v psihologijo junakov in ustvaril najtemačnejšega in najsrhljivejšega Batmana do takrat. Bralci so bili navdušeni in priljubljenost Batmana je po desetletjih upadanja poletela v nebo.

Istega leta je nadzor nad stripi o Batmanu prevzel Dennis O'Neil, ki je kod urednik še naprej spodbujal temačnejši vizualni in pripovedni slog. K sodelovanju je znova pritegnil Franka Millerja, ki je leto pozneje skupaj z umetnikom Davidom Mazzucchellijem ustvaril štiridelno serijo stripov Leto nič, v katerih je opisal Batmanove začetke v boju proti kriminalni zalegi mesta Gotham. Drznejšo tradicijo Millerjevega neizprosnega Batmana sta v letu 1988 nadaljevala Alan Moore in Brian Bolland, ki sta na 48 straneh grafične novele Batman: The Killing Joke opisala izvor Batmanovega najznamenitejšega nasprotnika Jokerja.

Leta 1988 so bili stripi o Batmanu deležni velike medijske pozornosti zaradi 900. številke, v kateri so lahko bralci odločili, ali naj Jason Todd, drugi mladenič, ki si je nadel identiteto Robina, preživi ali umre. Več glasov je dobila otožnejša različica in očitno je bilo, da so oboževalci bolj naklonjeni samotnejšemu Batmanu. Takšnega Batmana, kot so si želeli, bodo v filmih Tima Burtona tudi dobili. S selitvijo v Hollywood se bo resnični vzpon Viteza teme šele dobro začel.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin