Jugo scena

Učenje in spoznavanja narodov naše bivše skupne države me vedno fascinira. Specifike posamezne države, predvsem pa jezik. Zakaj Slovenci razumemo, kaj nam govorijo Hrvati, Bosanci in Srbi, medtem ko se njim pogosto niti približno ne sanja o čem teče pogovor, ko se v recimo v ljubljanskem slengu pogovarjata dva Slovenca. Zakaj Hrvaški glasbeniki, pa tudi komiki in igralci, ves čas gostujejo pri nas, medtem ko je pretok v nasprotno smer precej manjši.

V teh dneh se mudim na mini turneji po Srbiji, na kateri me čaka skupno 7 nastopov, ki jih bom zaključil na največjem srbskem festivalu StandUpFest v Beogradu. Vesel in počaščen sem, da so me na festival povabili že tretje leto zapored in mi tokrat zaupali tudi vodenje in povezovanje enega izmed festivalskih večerov. Za konec pa bom na zadnjem večeru nastopil še kot »predskupina« britanskemu velezvezdniku Dylanu Moranu (s katerim se bova naslednji dan odpravila proti Ljubljani, kjer Dylan gostuje 7.10. v Linhartovi dvorani).

Najbolj pogosto vprašanje, ki ga dobim ob omembi nastopov po Jugi je: »V katerem jeziku pa nastopaš? V slovenščini?« To bi bilo sicer lepo, a nihče me ne bi razumel. Ponavadi odgovorim, da gre za nekakšno slovensko različico srbo-hrvaškega jezika. Ko se spomnim svojega prvega nastopa v hrvaščini sredi Zagreba, me kar zaboli v prsih, ko se spomnim, kako sem se lomil na odru, kako se mi je jezik zapletal in kako so se ljudje večkrat zasmejali napaki, kot dejanski šali. A nekje je bilo potrebno začeti. Sedaj po Balkanu nastopam že pet let in seveda mi je že veliko lažje. Še posebej, ko si v nekem mestu več dni in ves ta čas govoriš tamkajšnji jezik. Veliko lažje padeš noter in ti je tudi na odru lažje.

Da bi prišel do tega, me je čakalo precej dela, učil sem se jezika pa tudi hodil na nastope več ur pred začetkom, zato, da sem s hrvaškimi kolegi prečesal material, moje šale in jih spraševal po specifičnih besedah, ki se pri njih uporabljajo v pogovornem jeziku. V eni izmed mojih šal, recimo uporabim besedno zvezo zdravniško opravičilo. Da bi ta šala delovala, moram na primer na Hrvaškem reči »liječniška ispričnica«, v Srbiji »opravdanje doktora,« v Makedoniji pa je najboljše, če rečem »isprika doktora«. Vsakič malenkost drugače, a ravno dovolj, da šala (ne)deluje.

Kako nas sprejema publika? Ob omembi Slovenec in komedija, so sprva v dvomih in se nejeverno muzajo, a ponavadi so na koncu vsi presenečeni. In navdušeni. Vsi se zavedajo, da to za nas ni prvi jezik in so tudi zelo hvaležni, da smo se pripravljeni toliko potruditi za njih. Spomnim se celo, da so enkrat v Zagrebu, ob moji šali o tem, kako slovenski nogometaši ne vedo, ali bi peli himno ali ne, ljudje cepetali z nogami od navdušenja. Česa takega, nisem doživel nikjer.

Ob dejstvu, da je slovenski trg majhen, se mi zdi zelo pomembno, da vsi, ki se ukvarjamo z nekim žanrom nastopanja, širimo svoja obzorja, z gostovanji v tujini. Če ne drugega, spoznaš nove ljudi, ljudi, ki se ukvarjajo z isto dejavnostjo kot ti, si z njimi izmenjaš ideje, izkušenje in znanje. A ni najlažje. V novi državi nihče ne ve zate, začeti moraš povsem iz nule. Potrebno je veliko prilagajanja in učenja, a ko zaslišiš cepetanje, veš, da je bilo vredno.