Ljubljansko naselje, kjer so ceste označene kot v New Yorku

"Rožna dolina nikoli ni bila elitna vilska četrt enotnega sloga in značilnega ambienta, ki bi dajal podobo skladno urejenega vrtnega mesta," pravi arhitekt in podžupan Janez Koželj. Skozi čas se je, kot še poudarja, razvila v mozaično četrt, v kateri so različne vrste stavb, različni načini zazidave in različno urejene ulice. V njej danes prebivajo ljudje različnih generacij, ljudje z različnimi življenjskimi slogi in pogledi, potekajo pa tudi različne dejavnosti.

Rožna dolina se je tako iz "monofunkcionalnega" stanovanjskega naselja razvila "v mesto v malem, sestavljeno iz različnih, bolj ali manj zaokroženih zazidav", strne Koželj.

Popotresna gradnja delavskih domovanj

Kot poudarja Koželj, prepričanje, da je Rožna dolina četrt premožnih meščanov, ne drži povsem. Na močvirnatem, od poplav ogroženem prostoru med južno železnico in Rožnikom, zahodno pa ob mestnem središču so namreč najprej zgradili družinske hiše za delavce.

Resda so bile v njenem najstarejšem delu, Rožniku in Podrožniku, sprva počitniške hiše nemških meščanov in drugih bogatašev, a za Rožno dolino je bilo pomembno leto velikega ljubljanskega potresa, ki je leta 1895 porušil večino najstarejših hiš, v katerih so bivali predvsem delavci.

Zato je bilo treba zgraditi nova delavska stanovanja, ki so najprej nastajala na Vodmatu in Koleziji. Ko je teh poceni zemljišč tam zmanjkalo, so začeli delavska bivališča graditi še v Rožni dolin.

Mreža cest s številkami

V potresnem letu so tako "na hitro izdelali regulacijski načrt in novo mrežo cest tako kot v New Yorku označili s številkami. Prav tako je bilo treba hiteti z gradnjo, in to še preden so primerno uredili ceste, novo urbanizirano območje komunalno opremili in z regulacijo vodotokov delavsko kolonijo zaščitili pred poplavami," pojasnjuje arhitekt.

V delavske družinske hiše in stanovanja so se vselili predvsem delavci tobačne tovarne in železnic, ki so leta 1903 ustanovili Olepševalno društvo z namenom, da bi prostovoljno poskrbeli vsaj za komunalna dela in pripravili zemljišča za gradnjo. Društvo, ki takrat ni ustvarjalo le možnosti za kakovostnejše bivanje v tej mestni soseski, temveč je imelo tudi povezovalno in družabno vlogo, saj so prirejali srečanja, zabave in predavanja, pa deluje še danes.

Čas nastajanja elitne ljubljanske soseske

Meščanske vile so na vzhodnem, južnem in severnem delu Rožne doline začeli graditi šele med letoma 1925 in 1935, ko je bil mestni predel priključen ljubljanski občini. V tem času se je oblikovala današnja prepoznavnost Rožne doline, njena identiteta. To je vilsko meščansko naselje z urejenimi vrtovi, ki so stanovalcem zagotovili udobje in zasebnost, predstavljali pa tudi družabni prostor in blaginjo meščanske družine.

Zelene površine, ki so ena od največjih kakovosti Rožne doline ob njeni navezavi na Rožnik, pa so danes, kot opozarja krajinska arhitektka Karla Jankovič iz Ljubljanskega urbanističnega zavoda, najbolj ogrožene. Te se v sodobnem času ožijo z zgoščanjem naselja ob vzidavah novih hiš in nadomestitvah obstoječih hiš z večjimi.

Za krčenje zelenih površin so med drugim krive tudi visoke cene zemljišč v Rožni dolini, ki jih tako z gosto gradnjo želijo čim bolj izkoristiti. Kot poudarja urbanistka, bi bile zato predvsem v vilskem delu potrebne "strožje opredelitve o ohranitvah razraščenega terena vrtov in zelenih površin". Ponekod pa tudi zamejitve gradnje v višino, dodaja.

Študentsko naselje blizu meščanskih vil

V Rožni dolini, območju vil in delavskih hiš, je po drugi svetovni vojni individualna gradnja za nekaj časa zamrla. So pa tam leta 1949 z zagnanim delom mladine po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja začeli graditi študentsko naselje. Končano je bilo leta 1963.

"Ravnikarjeva zasnova nizkih, trinadstropnih blokov v globeli, utopljenih med drevje, ni zelo izstopala iz merila okoliške zazidave, večje neskladje so povzročili trije pozneje zgrajeni višji bloki v obliki stolpičev, ki so jih še zazidali," komentira Koželj.

Kot poudarja Karla Jankovič, je študentsko naselje prav tako ena od kakovosti Rožne doline. "Ima funkcije, ki jih uporabljajo tudi drugi prebivalci soseske, ne samo študentje. Rožnodolska mladina danes tja hodi igrat na primer košarko. Gre za primere pozitivnega sobivanja različnih generacij."

Študensko naselje v Rožni dolini - kultna družabna in družbena točka

Študentsko naselje v Rožni dolini je bilo nekoč pomembno družabno in družbeno središče. V 80. letih prejšnjega stoletja so v menzi, ki je iz leta 1957 in stoji še danes, pogosto prirejali punk in rock koncerte.

Legendarni so bili tudi kletni prostori četrtega bloka, kjer je v 80. letih prejšnjega stoletja najprej deloval disko Študent, nato pa ga je prevzela gledališka skupina. Ta je prostor, ki je postal eno od sidrišč alternativne ljubljanske kulturne scene, preimenovala v FV 112/15.

Še danes tam, v bloku 14, deluje Radio Študent, neposredni produkt študentskega gibanja iz leta 1968.

Prezidave, dozidave in nadzidave

V vilskem predelu Rožne doline so po dolgoletni stagnaciji pred desetimi leti predvsem novi lastniki začeli vile in hiše prenavljati. Nekateri so hiše prezidali, dozidali in nadzidali. Zazidava se je začela zgoščati tudi z vzidavami novih hiš. Kot pravita sogovornika, nekatere od teh spadajo med kakovostne dosežke v sodobni arhitekturi družinskih hiš.

"Takšen proces preobrazbe naselja mnogim prebivalcem Rožne doline ni všeč, čeprav spada v trajnostno preurejanje mesta, kakršnega lahko zasledimo v podobnih predmestnih predelih tudi v drugih srednjeevropskih mestih," meni Koželj.

Podoba Slovenije je prostorsko vse bolj kaotična

Prenavljanje, zgoščevanje in intenziviranje četrti tako za arhitekta in podžupana ne predstavlja težave. "Nasprotno, saj gre za želen razvoj in napredek."

Vendar pa vsi posegi v prostor pri obravnavi posameznih družinskih hiš in njihove interpretacije, na primer že na ravni fasade in odnosa do sosednjih hiš, ne prispevajo k nadgradnji prostora, temveč obratno k njegovemu razvrednotenju.

Kar pravi Koželj, je širša tukajšnja težava to, da je pri nas "na splošno prostorska kultura na nizki ravni, samovoljno ravnanje pa splošna vrednota. Vsakdo raje izstopa, kot da bi se skušal prilagoditi celoti, zato postaja podoba Slovenije vsepovsod in vedno bolj kaotična."

Kot dodaja, ni preprosto uravnavati skladnega razmerja med poenotenim redom zidave in želeno raznolikostjo, ki naredi mestno krajino privlačno.

V kontekstu barvnih skal na fasadah Karla Jankovič pravi, da so najboljši odgovor na to dobre prakse.