Neža Mrevlje

Sobota,
19. 10. 2013,
21.01

Osveženo pred

6 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

umetnost tehnologija

Sobota, 19. 10. 2013, 21.01

6 let, 8 mesecev

Iztok Amon: tehnologija v prid slepih in slabovidnih, čas po Braillu

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Iztok Amon s svojim prototipom za slepe in slabovidne ustvarja pogoje za nastanek umetniškega dela. Raziskovalec umetnik se ukvarja s kritiko izključujoče vizualne družbe in umetnosti.

Iztok Amon je do samopoimenovanja umetnik zadržan, saj pravi, da s svojim raziskovanjem in navigacijskim prototipom za slepe in slabovidne šele ustvarja pogoje za nastanek umetniškega dela. Tega bi tako lahko ustvarili posamezniki s senzorno motnjo vida.

Amon v svojem delu problematizira optocentričnost družbe, iz katere so slabovidni in slepi v veliki meri izključeni. "Kulturi in vizualni umetnosti je skupno, da se reprezentirata na vizualen način," so izhodišča umetnika. Polje vidnega je v sodobni zahodni družbi privilegirano, pogled se tako želi kazati kot prvi in dominantni čut, ki je tudi čut nadzora. Ta iz večinske družbe izključuje ranljivo manjšino slepih in slabovidnih, poudarja ustvarjalec.

Vizualni svet pa je bolj ali manj manipuliran, tudi s pomočjo tehnologije, pravi Amon, ki v svoje delo prav tako vključuje tehnologijo, le da se zavzema za njeno etično rabo, taktično vrednost, opolnomočenje ranljive manjšine, kar njegov projekt TH Strategije 5 prinaša. Izdelal je namreč prototip za navigacijo slepih in slabovidnih v urbanem in naravnem okolju. Gre za predlog nosljivega oblačila, ki z elektrodami za šibko elektrostimualacijo posameznika v stiku z njegovim telesom usmerjajo. Lokacijo in pot uravnava navigacijski sistem GPS.

Projekt ustvarja pogoje, na podlagi katerih lahko nastane umetniško delo slepega ustvarjalca. Amon nevideče tako nagovarja kot aktivne udeležence v soustvarjanju umetnosti. Možnosti vidi v vizualiziranju z vmesnikom prehojene poti. Usmerja se tudi k širšemu aktiviranju življenjskega sloga slepih in slabovidnih. Vmesnik, ki ga razvija in ki je vse bližje tehnični uresničitvi, ima tako tudi popolnoma aplikativno vrednost, saj o tem Amon razmišlja kot o nadomestilu za belo palico, s katero se nevideči orientirajo po prostoru. Hkrati pa bi ta lahko predstavljal možnosti za njihovo večjo samostojnost pri gibanju, tudi športnem udejstvovanju, na primer plavanju, plezanju in podobnem, še pojasnjuje.

Z uporabo tovrstnega tehnološkega vmesnika bi lahko govorili o novem obdobju za slepe in slabovidne, saj bi s tem svet slepim lahko postal dostopnejši. "Če lahko slepoto delimo na dve obdobji, ki jih razločuje čas pred Braillom in po njem, s čimer je svet slepim postal dostopnejši, pa lahko rečemo, da bomo senzorni motnji vida dodali še tretjo fazo. To bo sprejemanje tehnologije v prid te ranljive manjšine."

Svet na dotik Pri razvijanju svojega tehnološkega vmesnika za posameznike s senzorno motnjo vida Amon sodeluje z različnimi osebami, s katerimi izpopolnjuje svojo zamisel in prototip. S tistimi, ki so slepi od rojstva, in tistimi, ki svet skozi vizualne reference poznajo, saj so oslepeli med življenjem.

Amon svoj interes za kritiko optocentrične družbe razvija že leta, to pa osmišljuje skozi različne projekte, ki so jim skupne haptičnost in raziskovanje izraznih možnosti tipnega. Leta 2006 je tako v okviru Trienala slovenske sodobne umetnosti – U3, ki ga je takrat kuriral Jurij Krpan, predstavil delo Tipnanimacija. Vmesna faza tega projekta je bila interaktivna instalacija Metastaze svetlobe in podobe. S projektom na trienalu je tako avtor slepe in slabovidne nagovoril kot občinstvo, ki je sicer iz sprejemanja vizualne umetnosti praviloma izključeno.

V spremljanju različnih vidikov življenja slepih in slabovidnih v razmerju do vizualne kulture in umetnosti je tako Amon v povezovanju umetnosti in tehnologije začel raziskovati možnosti tehnološkega vmesnika, ki ga razvija še danes. Tako na pomenski kot tehnični ravni, z njim pa angažirano kaže eno od možnih ravni povezovanja umetnosti in znanosti, razmišljanja o svetu, v katerem živimo in aktivnem poseganju vanj.