"Igralstvo me osrečuje, a v življenju bi lahko počela še veliko drugih reči"

Ob kavi nam je razkrila, kaj ji pomenijo tango, objem, gledališče, film ... In nam dovolila, da za hip pokukamo v njen intimni svet, ki ga sicer skrbno varuje pred javnostjo.

Pravkar smo vas lahko videli v filmu Vaje v objemu, v katerem igrate sodnico za prekrške. Se je bilo težko vživeti v vlogo? Sploh ne, imava kar precej skupnega. Res pa je, da sva s soigralko Pio Zemljič ob prvem branju scenarija brali napačni vlogi, prepričani, da ona igra Tjašo in jaz Leno. Smešno, kako sva si razdelili vlogi. No, Metod (Pevec, op. p.) se pri izbiri ni zmotil in je stvari dobro premislil.

Torej se lahko poistovetite s Tjašo in njenim odnosom s partnerjem? Sprehodita se po robu nezvestobe in celo zdrsneta vanjo. Mislim, da se to lahko zgodi vsakomur, zato se lahko poistovetim z njo, mah, kar z vsemi štirimi vpletenimi. Gre za dva para, ki imata sicer lep odnos in se jima to, kar se zgodi, ne zgodi, ker doma stvari ne bi bile OK. Njihovo partnerstvo je na tečaju tanga postavljeno na preizkušnjo. V filmu mi je všeč, da se o tem lahko pogovarjajo, da so ljubosumni, prizadeti, presenečeni, zbegani ...

V filmu se pleše tango. Kakšen odnos ste razvili do njega? Zelo lepo je bilo. Lepa izkušnja. Vsi smo se hvalili, kako bomo nadaljevali, pa nihče ni. Ni bilo več časa.

Kaj vam je bilo všeč? Meni je postalo všeč, šele ko sem nekajkrat poskusila. Morala sem se navaditi na vse te menjave, objeme, dotike, to mi ni najbolj blizu (nasmešek).

Se strinjam. Objemanje je tako ... Intimno. Objemi pri tangu niso narejeni, ne moreš se pretvarjati, v objem se moraš spustiti. Se predati. In ko se, postane fino. Začneš uživati. Do takrat sem imela malo težav. Enkrat je Metod rekel, da so nekateri ljudje pač objemalci, drugi ne. In sem pomislila: pa saj jaz sem objemalec. Da, ampak le s tistimi, ki jih poznam, ki so mi blizu. Zasebno se rada objemam, ampak celo pri Urošu in Primziju sem potrebovala nekaj objemov, da so postali povsem sproščeni, pa ju poznam.

Kakšni občutki vas obhajajo, ko se vidite na filmskem platnu? Prvič zmeraj grozni, naslednjič je že bolje. Enako je bilo pri Tjaši. Nisem zadovoljna z vsem, nekatere stvari bi popravila, ampak s celoto sem zadovoljna. Pri vlogi na filmu imaš po svoje le eno priložnost (čas snemanja), potem ni več možnosti popravkov, v teatru pa lahko vlogo dograjuješ, izboljšuješ vedno znova.

Imate raje film ali gledališče? Oboje imam rada. Ne morem izbrati. Zelo rada snemam, vesela sem vsake priložnosti, kamera me vznemirja, še bolj zdaj, ko sem se je malo navadila (nasmeh). Tako kot me v gledališču vznemirja občinstvo, njegov odziv, živost, neponovljivost ...

Pa vedno čutite tudi, kakšno je vzdušje v dvorani? Da, čutim občinstvo, kar ne pomeni, da ga čutim prav. Včasih imamo s kolegi pri isti publiki popolnoma različne občutke.

Bi zaigrali v komercialnem gledališču? Bi, nimam predsodkov.

Letos pravzaprav mineva deset let, odkar ste zaposleni v MGL- ju. Boste praznovali? Nisem še premišljevala o tem, morda pa. V MGL-ju sem prvič delala kot absolventka in se potem v njem tudi zaposlila. Super je, minilo je kot blisk, nikoli nisem niti pomislila, da bi šla drugam. Imela sem srečo, da sem dobila službo in da sem dobivala vloge, v katerih sem se lahko razvijala, za to sem zelo hvaležna.

So vse vloge prišle ob pravem času? Da, kakšna morda celo prekmalu. Če zdaj gledam nazaj, bi seveda kaj spremenila, ampak sem zadovoljna.

Zelo ste zasedeni, kako krožite med vlogami? Če predstavo redno igramo, ni težav in "padem noter", če mine med ponovitvami dalj časa, se malo bolj pripravim. No, ko je enkrat vloga v meni, ko jo najdem, mi je ni težko priklicati nazaj, občutek ne mine, besedilo pa seveda ponovim.

S kakšnimi režiserji najraje sodelujete? Idealno je, če jaz zaupam njemu in on meni. In lahko soustvarjava. Ampak tudi če stvari niso idealne, to ne sme vplivati na delo. Sem prilagodljiva. Seveda se kdaj s čim ne strinjam, ampak režiser je vodja in jaz se trudim slediti njegovi viziji, ampak tudi sebi.

Ste vedno vedeli, da boste igralka? Ne. Mene zanima veliko stvari, še marsikaj bi lahko počela v življenju. Kar počnem, me veseli in osrečuje, ampak menim, da bi samo sebe našla še kje – psihologija, pedagogika. Mogoče se pa motim.

Se poslušate? Še premalo, vendar se učim.

Vam okolica pride do živega? Zelo, čisto preveč.

Potem si boste poleti zagotovo vzeli nekaj časa zase? Mislim, da bom kar precej prosta, odpravila se bom na morje. Sicer sem v družbi športnikov, ampak moj šport bo branje knjig.

Je poletje vaš najljubši letni čas? Ne, to sta dva, ki ju skoraj ni več, pomlad in jesen.