Hrvaški glas, ki gostuje tudi v slovenskih domovih

Foto: Sportida

Njegov glas je tako izrazit in prepoznaven, da mnogi športni zanesenjaki v njem najdejo asociacije na različne zgodovinske športne dogodke. Ne le na Hrvaškem, kjer je 59-letni televizijski komentator državne HRT Drago Ćosić prava legenda, temveč tudi v Sloveniji. Mojster dovtipov, znan po menjavanju komentatorskega ritma od umirjenega govora do eksplozije čustev, se te dni mudi že na svojih štirinajstih zimskih olimpijskih igrah. Prvih v tem stoletju brez realnih hrvaških možnosti za kolajno, saj je po Janici smuči v kot postavil še v Sočiju srebrni Ivica Kostelić, medtem ko je Jakov Fak odličje priboril Sloveniji.

Kako pomembne so za Hrvaško in državno televizijo zimske olimpijske igre?
Kot državna televizija smo, kljub dejstvu, da Hrvaška, realno gledano, nima kandidatov za kolajne, presodili, da so olimpijske igre pomemben dogodek, ki ga je seveda nujno treba spremljati. To je naša družbena naloga. Projekta smo se lotili na podoben način kot v preteklosti. Dnevno pripravljamo v povprečju deset ur programa z olimpijsko vsebino. Skupaj z radijskimi sodelavci je zato v Pjongčangu 14-članska ekipa.

A verjetno v takšnih trenutkih še toliko bolj pogrešate Janico in Ivico Kostelića.
Nedvomno. Njuna tekmovalna doba je bila izjemna, a že takrat smo vedeli, da se takšni športniki rodijo enkrat na sto let. Takšno je realno stanje. Hrvaška nima adutov za vrh, ima pa nekaj mladih in nadarjenih športnikov. Velja jim nameniti pozornost in jih podpreti. Le tako lahko upamo, da se bo Hrvaška tudi na zimskih olimpijskih igrah vrnila v boj za resnejše rezultate.

Koliko časa pa lahko Hrvaška brez smučarja, ki bi se uvrščal na stopničke ali vsaj blizu, ohranja visoko raven zanimanja za zimske športe?
Težko bo. Zelo težko. Rezultati privabljajo pokrovitelje. Pokrovitelji prinašajo denar. Lahko pa povem, da se na državni ravni pripravlja nova strategija razvoja hrvaškega športa. Gre za model, po katerem bodo športi kategorizirani. Tisti na višji ravni bodo deležni večjih prilivov iz državnega proračuna. Verjamem, da bo med temi športi tudi smučanje. Na podoben način deluje tudi Slovenija. Seveda pa to še ni zagotovilo za uspeh.

Drago Ćosić ob pogovoru z Ivico Kostelićem, ki je v Pjongčang pripotoval kot svetovalec hrvaške reprezentance. Foto: MaPa

Na kakšen način pa ste hrvaški novinarji v Pjongčangu spremljali nastope Jakova Faka?
Kot vedno. Ne glede na to, da Jakov tekmuje za Slovenijo, ga imamo še vedno za svojega. Za nas je še vedno Hrvat. Je pa na prvem mestu izjemen športnik in odlična osebnost. O tem nas je ob več srečanjih prepričal tudi v Pjongčangu. Vsa čast za doseženo.

Ali so njegovo odločitev za selitev v Slovenijo, kjer so pogoji za biatlonski razvoj na precej višji ravni, na Hrvaškem razumeli in sprejeli brez negativnih komentarjev?
Razumeli smo ga. Nedvomno. Želel je boljše pogoje. Prepričan sem, da bi se nogometni zvezdnik Luka Modrić, če bi imel za seboj slabo reprezentanco in bi prejel ponudbo kakšne velesile, kot sta Španija ali Francija, najverjetneje odločil za tak korak. Kdorkoli se je kdaj v življenju ukvarjal s športom, razume Jakova Faka.

Kakšen pa je Fak v odnosu do hrvaške sedme sile?
Jakov je malce bolj zaprta oseba. Bolj odprt je do tistih, ki so ga spremljali v delu njegove kariere. Toda novinarji, ki spremljajo zimske športe, nikoli niso imeli težav pri vzpostavljanju stika z njim.

O Jakovu Faku z izbranimi besedami Foto: Sportida Kako pa spremljate preostale slovenske športnike?
Veselimo se vseh uspehov. Od Mateje Svet prek Špele Pretnar in Urške Hrovat do novih rodov. Tudi na moškem veleslalomu smo navijali za Žana Kranjca in mu od srca privoščili kolajno.

Pogovarjava se na prizorišču zimskih olimpijskih iger, a za Hrvaško vrhunec športnega leta 2018 prinaša svetovno prvenstvo v nogometu …
Nedvomno. Prvenstvo v Rusiji bo za nas nekaj posebnega. Verjamem tudi, da ima Hrvaška zelo močno reprezentanco. Že predtekmovalna skupina z Argentino, Islandijo in Nigerijo bo velik izziv. Upam, da bomo pravi, da bo po daljšem času reprezentanca na velikem tekmovanju pokazala tisto, kar si vsi želimo.

Bo zadišalo po ognjeni reprezentanci iz leta 1998?
Nogometna sezona se šele začenja oziroma nadaljuje. Pravemu naboju bomo priča po aprilu. Tudi hrvaška televizija se na ta dogodek pospešeno pripravlja. To bo izjemen projekt z osmimi urami programa na dan.

Del tega programa bo v Sloveniji "zatemnjen". Ste že slišali za negodovanje slovenskih ljubiteljev nogometa, ki bi radi spremljali tekme s hrvaškim komentatorjem?
To je razumljivo. To se dogaja povsod po svetu. Cene televizijskih pravic so zelo visoke. Kabelski operaterji, ki razpolagajo s signalom hrvaške televizije, za to ne plačajo nič. Program dobijo za nič kun. Lastniki pravic za takšna tekmovanja pa od nas zahtevajo, da prenose blokiramo. To je logično. Zakaj za nekaj plačati, nato pa brezplačno omogočiti ogled? Če bi dobili vsaj del denarja od kabelskih operaterjev, bi signal odprli. Nas pa pogodba obvezuje, da ga blokiramo.

Za vas je znano, da med komentiranjem čustvom puščate prosto pot …
Vsak komentator na svoj način pristopa k svojemu delu. Nekdo je bolj čustven, nekdo manj. V mojem pogledu je šport veselje. Nekdo, ki gleda nogomet, ne sme sedeti mirno. Mora živeti z dogodkom. Morda grem včasih v svojih prenosih še korak dlje, kot bi smel. Toda odzivi so dobri. Število tistih, ki sovražijo čustvene prenose, je zelo majhno. Tudi komentatorji smo del športnega dogajanja, predvsem pa smo ljudje. Ne smemo biti nevidni.

Štirinajstič na olimpijskih igrah Foto: Sportida

Je po vašem mnenju lahko komentator tudi navijaški?
Da. Kdor trdi, da ne navija za svojo reprezentanco ali klub, ki v mednarodnem tekmovanju zastopa določeno državo, laže. Ni popolnoma iskren. Normalnega gledalca to ne sme zmotiti.

Če bi morali izbrati svoj prenos, ki vam je najbolj ostal v spominu, bi …
Oh, teh prenosov je bilo res veliko. Morda bi izpostavil svetovno rokometno prvenstvo v Španiji leta 2013. Gledalcem sem ponudil svojo zgodbo. Takrat je hrvaška reprezentanca v četrtfinalu ugnala Francijo, do takrat nerešljivo uganko. Tedaj sem izrekel tisti znameniti stavek " France, hasta la vista, Croatia semifinalista", ki je šel v zgodovino. Bil sem evforičen. Verjamem pa, da sem to storil v pravem trenutku. Komentator mora vedno znati presoditi, kdaj je čas za evforijo, kdaj za pazljivost, kdaj za kritiko …

Odmevale pa so tudi vaše kritične besede. Recimo v trenutku, ko so hrvaški navijači s pirotehniko prekinjali tekme.
Pri navijaških izgredih bom vedno kritičen. Tudi v trenutkih, ko se ne spoštuje osnovnih načel novinarske svobode, bom kritičen. V naši službi je pač tako, da lahko hvalimo in povzdigujemo junake. Toda ko nekaj ni tako, kot bi moralo biti, si prav tako ne smemo zatiskati oči.

YouTube: venček Ćosićevih tekem