Smučanju se je že odpovedal, zdaj v njem diha s polnimi pljuči

Čeprav ga včasih še zamika, dvigne kakšno utež in z novim smukaškim rodom opravi kakšno vajo, pa je Gašper Markič na Goriškem, kjer se pod vodstvom Nike Radjenovič že četrti teden mudi glavnina slovenske moške smučarske reprezentance, predvsem v vlogi nadzornika. Kot pomočnik šefa ekipe za hitri disciplini Petra Pena in njegova podaljšana roka bdi nad delom Boštjana Klineta in druščine ter hvali njihovo zavzetost. Obenem priznava, da je to tudi zanj lepa priložnost, da še podrobneje spozna tekmovalce ter jim pomaga do novih korakov napredka.

Smučanje že na stranskem tiru, nato pa …

"Delo v slovenski reprezentanci je tudi zame izziv," pravi 30-letni Tržičan, ki se še pred nekaj leti ni videl v trenerski vlogi. Po koncu kariere, v kateri zaradi številnih zdravstvenih težav ni upravičil statusa nadarjenega mladinca ter izpolnih osebnih pričakovanj, je namreč smučanje že potisnil na stranski tir ter se preizkusil v poslovnem svetu (spletna prodaja spodnjega perila).

Do prelomnice pa je prišlo, ko se mu je ponudila priložnost, da opravi tečaj za najvišjo stopnjo smučarskega učitelja. Sledilo je vabilo v demonstratorsko vrsto in posledično vnovično povezovanje z vrhunskim smučarjem. Sprva je navezal stik s Finci, nato pa je prišla ponudba trenerja Petra Pena, ki ga je cenil že kot aktivni tekmovalec.

V svetovnem pokalu je Gašper Markič nazadnje tekmoval v sezoni 2011/12. Foto: Sportida

Sezone je podaljševal na operacijski mizi

"Po koncu kariere sem imel res polno glavo smučanja. A zdaj sem povsem predan novim izzivom," pravi Markič, ki na svojo kariero danes ne gleda z obžalovanjem, čeprav ne skriva, da je želel doseči bistveno več. "Če gledam nazaj, bi zanesljivo marsikaj storil drugače. Sodeloval bi z več strokovnjaki z različnih področij. Imel sem veliko pomanjkljivosti. A to je končana zgodba. Zato ne obžalujem kakšnih potez, temveč gledam naprej in te izkušnje vključujem v delo s tekmovalci," pravi gorenjski magnet za poškodbe.

"Od leta 2006, ko sem prestopil reprezentančni prag, sem skoraj vsako zimo končal na operacijski mizi," se spominja nekdanji mladinski svetovni podprvak v superveleslalomu (2006), ki ima na seznamu poškodb zapisane večkrat strgano križno vez, poškodbe meniskusa, hernijo diska in hujšo poškodbo hrustanca, ki je bila leta 2012 tudi ključna za konec smučarske poti.

"Pri vsaki poškodbi sem bil odrezan od sistema. Rehabilitacijo sem opravljal na svojo roko. Ob tem sem se tudi pogosto spraševal, zakaj se mi vse to dogaja. Odgovor? Bil sem fizično močnejši od marsikoga, a tehnično slabši smučar. Moje smučanje je bilo nevarno, rezultatskega in tehničnega napredka pa ni bilo. Še več, skoraj vsako leto sem vsaj enkrat grdo padel, kar je zavrlo moj razvoj," pravi nekdanji smučar, ki se je petkrat prebil med dobitnike točk, njegova najboljša uvrstitev pa je bila 12. mesto na smuku v Chamonixu leta 2011.

Gašper Markič uživa v novi vlogi. Foto: Sportida

"Če ne bi bil smučar …"

V smučanje je vložil veliko. Tudi denarja. Še več njegova starša, ki pa mu tega nikoli nista očitala. Tudi sam na vse skupaj še zdaleč ne gleda kot na zgrešeno naložbo. "Neposredno nisem dobil povrnjenega vloženega denarja. A ta kariera me je popeljala do osebne rasti in zdajšnje smučarke vloge. Žal mi je le, da sem se znašel v položaju, ko imam zaradi smučarskih poškodb fizične omejitve. Lep primer je igranje košarke, moje velike ljubezni, ki je zdaj kot hobija ne morem gojiti. Podobno velja za tenis. Včasih me sicer ta želja še premami, a vem, da je to zame prenevarno," pravi Markič in priznava, da na smučanje danes gleda drugače kot pred leti.

Prvič si je drugačna očala nadel, ko se je povezal z demonstratorsko vrsto. "Pravzaprav sem se, pa naj se sliši še tako smešno, povsem na novo naučil smučati. Dobil sem povratne informacije, kako spreminjati smučanje. V karieri sem bil prevečkrat opozorjen na to, kaj delam narobe, premalokrat pa z dopolnitvijo, kako naj to odpravim. Pri demostratorjih pa sem dobil veliko koristnih napotkov. To prenašam tudi na smučarje. Lep primer je Boštjan Kline, ki spada med najboljše smučarje svetovnega pokala. Tudi pri njegovem smučanju sva prišla do točk, ko se je on zavedal, kaj mora spremeniti," pravi.

Most med smukaškima rodovoma Foto: Sportida

Včasih ga še zaskrbijo podplati

V novi vlogi je zadihal s polnimi pljuči. "Ko je lepo vreme in idealna snežna podlaga, me zasrbijo podplati. A ko vidim padec kakšnega tekmovalca, sem hitro vesel, da sem na drugi strani," pravi Markič, ki v ekipi za hitri disciplini skrbi za tehniko smučanja in za informacije s proge.Le te so zaradi ponotranjenih smukaških občutkov in dejstva, da je nedavno končal kariero, zelo pristni in blizu tekmovalcem. Med temi rezultatsko izstopa Boštjan Kline. Zakaj?

"Njegova največja kakovost sta popolna osredotočenost in predanost smučanju. Vsak korak naredi z mislijo na to, kako bo to vplivalo na njegovo profesionalno pot. Pogosto mu ni veliko mar za mnenje drugih. Začrtal si je svojo pot in ozko število strokovnjakov, ki jim zaupa. Okolica pa ga ne zanima. Načrtno dela, pri čemer je vse posvečeno rasti na vseh področjih. Gre za psihologijo, fizično pripravljenost ... Vse z mislijo, da bi bil na štartu kar se da dobro pripravljen. Tam je nato sam. Tam ni pomoči drugih. Verjamem, da takšen smučar lahko dobro vpliva tudi na ostale v ekipi. Sam sem imel podobno izkušnjo z Andrejem Jermanom, ki pa je bil res nekoliko starejši in bolj odmaknjen. Boštjan je tukaj povsem del ekipe, kar je za vse okoli njega velika priložnost," odgovarja mladi trener.