Slovo Andreja Šporna: od obetavnega slalomista do poškodovanega smukača

Foto: Sportida
"Moja največja želja je, da bi nekega dne slavil zmago v Kitzbühelu," je večkrat poudaril Kranjskogorčan Andrej Šporn, eden od zgolj štirih slovenskih smukačev, ki so stopili na stopničke za zmagovalce v svetovnem pokalu. To mu je uspelo prav v Kitzbühelu, kjer je bil leta 2010 drugi. Sedem let pozneje si je prav tam na treningu strgal sprednjo križno vez. Zdaj je jasno, da je bil to tudi njegov zadnji spust v družbi najboljših. Zanimivo, na podoben način je prav v Kitzbühelu črto potegnil že prvi slovenski zmagovalec smukaške preizkušnje Andrej Jerman.

Šporn je za naznanitev slovesa potreboval nekaj več časa. Po januarski operaciji je upal na vrnitev. A ko je uvidel, da se bo rehabilitacija zavlekla v jesen, je storil tisto, na kar ga je začarani krog slabih rezultatov, vse slabšega štartnega izhodišča, športnega nezadovoljstva, zdravstvenih težav (hrbet, koleno, Ahilova tetiva) in nekonkurenčnosti, ki je izvirala tudi iz drugačne priprave snežne podlage, za katero ni znal prilagoditi sloga smučanja, napeljeval že lep čas.

Zdaj je Špornova kariera dokončno končana. Njena najsvetlejša točka ostaja že omenjeno drugo mesto iz Kitzbühela 2010. V tisti sezoni je bil tudi deseti v smukaškem seštevku svetovnega pokala. Ob tem se je še 13-krat uvrstil med deseterico v svetovnem pokalu. Velja izpostaviti, da je točke v dobrem desetletju v svetovnem pokalu osvojil v kar štirih disciplinah. Za popolno zbirko manjka le veleslalomska točka. Nase je najprej opozoril kot slalomist, med drugim tudi z osmim mestom na tekmi svetovnega pokala v Beaver Creeku leta 2004.

Fotogalerija

1

 / 25

Cmok v grlu?
Že kot tekmovalec nisem bil pretirano čustven. Tudi zdaj slovo jemljem kot nekaj običajnega in predvsem naravnega. To poglavje je zame torej končano. Čas je za novo življenje, za nove projekte. O slovesu sem povsem resno začel razmišljati po tem, ko je postalo jasno, da zaradi rehabilitacije ne bom potoval na priprave v Čile. Brez tega dela priprav zanesljivo ne bi bil konkurenčen. Poleg tega nisem več tako mlad, da bi si lahko privoščil izpustiti celotno sezono. Lov na 30. mesto pa zame ne bi bil izziv.

A dejstvo je, da so za vami kar štiri sezone, v katerih ni bilo želenih rezultatov. Slovo brez izstreljenega naboja?
Ni bilo želene pike na i. Na trenutke, predvsem pred tremi sezonami, je bila to zame velika psihična mora. Trpel sem jaz, trpela je družina. Želja ni bila sporna. Na treningih sem bil večkrat konkurenčen. Na tekmi pa preprosto ni šlo. Nato sem se poskušal v ospredje prebiti bolj sproščeno, a sem imel tudi kar nekaj zdravstvenih težav. Poleg tega so me pokopala nova pravila o daljših štartnih intervalih za prvih 20 štartnih številk. Športniki smo postali lutke, ki se prilagajajo televizijskim prenosom. Smukači z višjimi številkami smo tako nastopali v nekonkurenčnih pogojih. Nastopali smo na povsem drugih tekmah.

"Dovolj je bilo," pravi Andrej Šporn. Foto: Sportida

Se strinjate, da vas je od širšega smukaškega vrha oddaljila tudi nova strategija pri pripravi prog, ki so postale manj ledene, tako da vaše odlike niso prišle do izraza?
Vsekakor. V šali večkrat rečem, da je sneg na moških tekmah postal ženski. Vztrajam, da bi morale biti proge od štarta do cilja pripravljene z vodo. Govorim o trdih progah, ne o klasičnem ledu, v katerega se lahko človek pogleda kot v ogledalo. Lep primer je bil vedno Beaver Creek. Tam so mojstri priprave prog.

Ko gledamo vašo kariero, je zanimivo, da ste bili sprva slalomist, poslavljate pa se kot poškodovani smukač.
Hitrost na smučeh me je vedno mikala. Že kot otrok sem v Kranjski Gori iskal skoke, razgibane gozdne poti ali priložnost za smuk po sankaški progi in zadnji strmini poligona. Pri 16 letih sta name v veliki meri vplivala klubski trener Janez Šmitek in reprezentančni Stojan Puhalj. Takrat sem bil v svojem letniku povsem prvi vrhu v vseh disciplinah. Nato pa je moj trener postal Robert Žan in skorajda zapečatil mojo kariero. Pod njegovo taktirko nisem treniral hitrih disciplin, zaradi domnevno nevarnega smučanja pa sem imel kljub konkurenčnosti prepoved nastopanja. Trdim, da mi je en človek uničil tri leta kariere. Za nameček so bila to ključna leta pri razvoju. "Capljal" sem v C-ekipi, si želel med smukače, česar pa mi niso dovolili.

A v slalomu ste bili vendarle tudi uspešni …
Bil sem na pragu konca kariere. Rešila me je začasna izključitev iz reprezentance leta 2001. Takrat so me zaradi tobaka za žvečenje vrgli iz ekipe in mi prepovedali nastopanje na tekmah. V roke me je vzel trener Šmitek in me v Innerkremsu uril v slalomu in veleslalomu. Rezultati so kmalu prišli. Sprijaznil sem se s slalomsko vlogo. Bil sem uspešen in med drugim osvojil tudi tretje mesto v slalomskem seštevku evropskega pokala. Sledila je selitev v svetovni pokal.

Smukaškega nagona niste nikoli povsem zatrli?
Zaradi kombinacije sem ohranjal stik s hitrima disciplinama. Zaradi težav s hrbtom sem se vse bolj nagibal na drugo stran. Predvsem po operaciji in olimpijskih igrah 2006 sem dokončno prestopil med smukače. Že na prvem smuku v Kitzbühelu sem bil le dve desetinki oddaljen od točk.

Pod zadnji vidnejši rezultat se je podpisal 30. 1. 2016, ko je bil osmi v Garmisch Partenkirchnu. Foto: Sportida

Prav Kitzbühel vas je najbolj zaznamoval. Zakaj?
To je lep, klasičen in terenski smuk. Od štarta do cilja čutiš adrenalin in se boriš. Ker nikoli nisem bil tehnično razvit smukač in smukaško-motorično nadarjen, sem potreboval veliko treninga, predvsem pa "razbijaške" proge. Petelinji greben je smuk, na katerem potrebuješ pogum in moč. Vedno sem rad nastopal tam. Drugi smuk, ki mi je bil pisan na kožo, pa je Bormio. Žal so ga pred leti začasno umaknili iz koledarja svetovnega pokala. S tem so mi vzeli teren, ki me je vsako sezono dokončno predramil.

Se vam Kitzbühel 2010 in vaše drugo mesto večkrat zavrti pred očmi?
Niti ne. Nisem bil smučar, ki bi sanjaril in čustveno gledal na pretekle dosežke. Spomini privrejo na dan, ko se vrnem na prizorišče. To pa je tudi vse. Sicer pa je to res tekma, na kateri sem dosegel največ. A na tistem hribu mi je uspelo še kar nekaj dobrih voženj. Tam sem želel zmagati. Bil sem blizu.

Ali ob slovesu kaj posebej obžalujete?
Žal mi je, da zapuščam ekipo, ki je odlično organizirana, sestavljena iz značajsko pozitivnih oseb in podprta z ustrezno strokovno ter tudi fizioterapevtsko oporo. Če pa me sprašujete za celotno kariero, mi je žal, da se nisem v mladosti sprl s trenerjem Žanom in poiskal novo pot.

Bi bila torej vaša kariera drugačna, če bi, tako kot danes recimo Miha Hrobat, že prišli v postavljen smukaški sistem?
Morda res. A po drugi strani v takšnih razmerah moje kariere niti ne bi bilo. Dejstvo je namreč, da tega finančnega tempa ne bi zdržal. Danes so stroški enormni. Moji starši jih ne bi bili sposobni plačevati. V mojih časih smo otroci pobirali kamenje na progi, starši pa so barvali stebre vlečnic. Na račun tega smo mulci prišli do smučarskih vozovnic. Ob šoli smo s klubom marljivo trenirali. Obenem sem se vseskozi zavedal, da se moram prebiti v mladinsko reprezentanco. Na ta način je bila moja kariera, vsaj po finančni plati, rešena.

Najbolj ga je zaznamoval Kitzbühel. Foto: Sportida

Andrej Šporn danes in jutri …
Z veseljem bi pomagal in ostal v stiku s smučanjem, a v vlogi trenerja se ne vidim. Z vodjo panoge Miho Verdnikom se pogovarjava o mogočih oblikah sodelovanja. Trenutno sem sicer polno zaposlen z delom pri projektu Ledena fantazija v Ljubljani. Vidim se predvsem pri tehničnem in dinamičnem delu na več področjih. Kdo ve, morda pa bom deloval tudi na področju nepremičnin.

Kaj pa slovenski smučarski jutri?
Stanje se izboljšuje. Vodja panoge Verdnik je zavihal rokave. To je človek, ki smučarske službe ne opravlja za plačo, ampak to dela s srcem. Sicer pa lahko govorim predvsem o moški ekipi za hitri disciplini, saj jo najbolje priznam. Ekipa je odlično postavljena. V njej so fantje z dobrim potencialom. No, tudi pri tehnični ekipi sta Žan Kranjec in Štefan Hadalin že pokazala, da se dobro dela.

Imate dva sinova. Bi ju potisnili v smučanje?
Ne. Naj se raje ukvarjata z drugimi športi.