Druga kariera
Nedelja, 20. 6. 2021, 16.22
2 leti, 10 mesecev
DRUGA KARIERA (215.) – ALEŠ GORZA
Potreboval je leto premora za smučarsko vrnitev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,77
Kar 38 slovenskih smučarjev se je uvrstilo med najboljšo trojico na tekmah svetovnega pokala. Med njimi je tudi Aleš Gorza, danes trener v moški ekipi za hitri disciplini.
Minilo je deset let od trenutka, ko je Aleš Gorza nazadnje stal na štartu smučarske tekme svetovnega pokala. In danes? Pri 40 letih si želi, da dan ne bi štel le 24 ur. Družina, kmetija, lovstvo, kegljanje, motorne sani … In seveda – alpsko smučanje. Na olimpijske igre se bo namreč vrnil kot trener v slovenski moški ekipi za hitri disciplini, kjer je Gregor Koštomaj v njem našel kakovostno desno roko.
Zmotili smo ga ravno med košnjo. Dela na 25 hektarjev veliki domači kmetiji na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem pač nikoli ne zmanjka. Kot tudi ne drugih aktivnosti v življenju enega od številnih koroških olimpijcev Aleša Gorze. Pred dnevi je prejel zaupnico v vlogi trenerja v moški ekipi za hitri disciplini v slovenski smučarski reprezentanci. Gregorju Koštomaju bo še naprej pomagal pri usmerjanju Martina Čatra, Boštjana Klineta, Mihe Hrobata in Nejca Naraločnika.
"Vidim potencial za napredek," pravi 40-letni Črnjan, ki je tekmovalne smuči uradno v kot postavil leta 2012, sam pri sebi pa je črto potegnil že leto prej. Po kranjskogorskem veleslalomu 5. 3. 2011, zanj zadnjem v svetovnem pokalu. V tem je sicer nastopal celo desetletje. Leta 2008 se je v superveleslalomu dvakrat zavihtel na stopničke za zmagovalce.
Veljal je tudi za smučarja z enim najbolj prefinjenih veleslalomskih občutkov v zgodovini slovenskega smučanja, a je ob četrtem mestu na SP 2003, treh uvrstitvah med deseterico v svetovnem pokalu in desetem mestu na ZOI 2010 zmanjkal zadnji korak za piko na i. Vseeno pravi, da ob pogledu na kariero nima večjih obžalovanj.
Čez natančno en mesec bo dopolnil 41 let.
Ste že med tekmovalno kariero slutili, da boste ostali del smučarskega "cirkusa"?
V večjem delu kariere o tem niti nisem razmišljal. Predvsem ne o tem, ali bom trener. Bil sem osredotočen na samo smučanje. Ko pa sem začutil, da se je kariere prevesila v zaključni del, sem se spogledoval tudi z novimi potmi. Pestile so me nenehne težave s hrbtom, zato mi je postalo jasno, da kariere pač ne bom vlekel v nedogled. Po zaslugi lokalnega kluba in njegovega predsednika so se mi tudi hitro odprla nova vrata. Še pred tem pa sem se zavestno odločil za enoletni premor. Želel sem leto brez službenih obveznosti.
In kako ste izkoristili leto premora?
Joj, tisto leto … Morda kar eno najlepših v mojem življenju. Veliko sem se posvečal družini. Marsikaj sem nadoknadil. Poleg tega sem čakal, da zapade sneg, nato pa sem zagnal svoje motorne sani in se vozil naokrog. To je moj hobi. Na srečo je bila tista zima zelo radodarna s snegom.
Leta 2003 ga je na debitantskem nastopu od odličja ločilo 35 stotink sekunde.
Kako pa ste takrat družini razložili, da boste, podobno kot že med tekmovalno kariero, večji del zime zdoma?
Žena in hčeri, ki sta danes stari 18 in 13 let, so bile pravzaprav navajene našega življenjskega tempa. Tisto leto, ko sem bil doma, je hitro minilo. Nato sem se dokaj hitro vrnil na stare tirnice. Večjih težav ni bilo. Doma sem čutil veliko razumevanje, tudi s strani staršev, saj živimo v družinski hiši. Dokler so starši še povsem pri močeh, kar je pomembno zaradi domače kmetije, imam možnost za nadaljevanje poti.
Vaša prva trenerska izkušnja je bila sicer klubska, a se je hitro razvila v individualno ekipo Tilna Debelaka …
V lokalnem klubu Črna sem nasledil Rasta Ažnoha in prevzel vodenje ekipe programa FIS. V ekipi so bili Tilen Debelak, Tomaž Sovič in Timotej Hribar. Zadnje omenjeni se je nato odločil za študij v ZDA. Po treh sezonah se je poslovil še Sovič. Nato sem pet let delal le z Debelakom. Povezovali smo se tudi z moško ekipo svetovnega pokala.
Nastopil je na petih svetovnih prvenstvih in bil dvakrat član olimpijske reprezentance.
Nato ste v celoti presedlali v reprezentanco. Se je v konceptu dela na račun tega veliko spremenilo?
Velike razlike ni bilo. Zakaj? Pet let sem večji del pripravljalnega obdobja sodeloval z ekipo za hitri disciplini, čeprav sem bil zadolžen le za enega tekmovalca. A sem pomagal tudi ostalim. Dodobra sem jih spoznal. Zato je bil prehod nezahteven. Edina večja razlika je torej večja odgovornost. Če sem bil sprva osredotočen le na Debelaka, zdaj aktivno pomagam pri delu štirih ali petih.
Vaš neposredno nadrejeni je vodja ekipe Grega Koštomaj. Kaj si obetata od olimpijske sezone 2021/22?
Želimo storiti korak naprej. To pa je odvisno od vsakega posameznika posebej. Konkretno, Martin Čater je lani z zmago v Val d'Iseru sanjsko začel sezono. To je dokaz, da je bil na začetek sezone vrhunsko pripravljen. A sledile so različne težave, ne le zdravstvene, ki so vplivale na nadaljnji potek sezone. To je treba odpraviti. Posebno poglavje je tudi Boštjan Kline, ki je na določenih terenih že pokazal, da se postopoma vrača na višjo raven. Zanj bo nedvomno cilj, da se vrne na položaje, na katerih je že bil. Po drugi strani pa mora biti cilj Mihe Hrobata, da dvigne raven stabilnosti in postane konkurenčen na raznolikih progah.
Največje uspehe je dosegal v superveleslalomu, veleslalomu in kombinaciji.
Nekdanji tekmovalci, ki zajadrajo v trenerske vode, radi priznavajo napake. Je vaša zgodba podobna? Bi, če bi imeli to možnost, na svoji tekmovalni poti veliko spremenili?
Niti ne. Vem, kaj sem delal prav, vem, kaj sem delal narobe. Verjamem, da sem bil marljiv. Znal pa sem si vzeti tudi čas zase. Nisem bil človek, ki bi bil pripravljen 365 dni na leto živeti le za alpsko smučanje. Ne, zavestno sem počel tudi druge stvari, ki so me veselile. Na račun tega imam tudi veliko poznanstev in prijateljstev. Kdor 24 ur na dan razmišlja le o smučanju, tega nima. A to je njegova odločitev. Vem le, da si prav ničesar ne očitam.
Zdi se, da se zavedate dejstva, da bi ob še večji predanosti, kakršno je, denimo, izkazoval Ivica Kostelić, v domači vitrini visela kakšna kolajna.
Zagotovila ni. Predvidevam pa, da bi, če bi se resnično 365 dni v letu ukvarjal le s smučarsko kariero, ob dveh uvrstitvah na oder za zmagovalce slavil tudi kakšno zmago.
Aleš Gorza danes ni le nekdanji smučar. Zdi se, da je 24 ur za vas premalo.
Včasih bi bil res vesel, če bi imel dan 30 ur. Res sem aktiven na več področjih. Poleg družine, smučarske službe in pomoči na domači kmetiji imam tudi veliko hobijev. Med drugim sem v naši lovski družini Bistra že osem let lovec. Rekreativno kot član KK Črna nastopam tudi v kegljaški 2. ligi-vzhod. Pa še kaj bi se našlo.
