Nimata glave Tine Maze, imata pa zaupanje Andree Massija

Mariborčana Klemen Kosi in Boštjan Kline, oba rojena v letu osamosvojitve (1991), sta znanilca novega slovenskega smučarskega rodu. Zanju se bo sezona začela prihodnji teden, ko bodo specialisti za hitri disciplini zbrani v Lake Louisu. V Kanadi, kjer sicer že slab teden pilita formo, bosta skušala nadgraditi rezultate predhodnih sezon. V teh je Kline nase opozoril z dvema naslovoma mladinskega svetovnega prvaka in dvema uvrstitvama med petnajsterico svetovnega pokala. Dežurni šaljivec Kosi pa je upanje na svetlejši smučarski jutri vlil z desetim mestom na svetovnem prvenstvu in s tremi uvrstitvami med petnajsterico v svetovnem pokalu.

Čeprav sta smučarja, dovolita, da pogovor odpremo v nogometnih barvah. Navsezadnje prihajata iz Maribora. Danes je dan za derbi. Olimpija – Maribor. Vajina napoved? Klemen Kosi: Obeta se vijoličasti večer v Ljubljani. Žal ga zaradi treningov v Kanadi ne bom doživel.

Boštjan Kline: Nisem tako strasten navijač kot Klemen, a se tokrat z njim povsem strinjam.

Pohorje je še zeleno, a vseeno … Je Maribor smučarsko mesto? Boštjan Kline: Vedno manj. Ko sem bil otrok in je bilo mesto v zimskih barvah, se je čutil pravi smučarski utrip. S posebnim vznemirjenjem sem se odpravljal na Pohorje. Zdaj sneg skopni v manj kot tednu dni. Tudi smučišče ne nudi več pravih zimskih pogojev. Ne, Maribor je zdaj predvsem nogometno mesto.

Klemen Kosi: Sem smučar in navijač NK Maribor. Zato sem vesel, da moje mesto združuje oba športa.

Preselimo se na državno raven. Z umikom Tine Maze je resno ogrožena kontinuirana vrhunskost, ki je slovensko alpsko smučanje zaznamovalo vse od konca 70. let preteklega stoletja. Zdi se, da pravega naslednika ali naslednice ni na vidiku. A v očeh mnogih sta ob – Ilki Štuhec in Žanu Kranjcu – znanilca novega rodu, tista, ki bosta v prihodnjih letih vlekla slovenski smučarski voz. Gre za (pre)težko breme? Klemen Kosi: Andrea Massi me je naučil, da je treba gledati naprej. Če bi si naložil breme rezultatov predhodnih generacij, njegovega nasveta ne bi upošteval. Zame je pomembno, da sledim svoji poti. Ne želim se obremenjevati s pričakovanji okolice. Nekje je zapisan moj domet. Ne vem, kolikšen je. A skušal se mu bom približati.

Boštjan Kline: V svoji smučarski kartoteki nimam izstopajočega rezultata, zato tudi jaz ne čutim kakšnega dodatnega bremena. Zbral sem nekaj solidnih rezultatov, ki pa mi ne dovoljujejo prevzemanja vodilne vloge. Ne bi se branil blesteče kariere. A nisem edini. Poleg naju sta tudi bolj izkušena Rok Perko in Andrej Šporn, nadalje Ilka Štuhec, Žan Kranjec …

Na kateri točki smučarja iz iste države nista več reprezentančna sotekmovalca, temveč tekmeca? Boštjan Kline: Ko vstopiš v štartno hišico. Takrat osebno pozabim na vse. V tistem trenutku je smučar sam.

Klemen Kosi: Smučanje je v osnovi zelo pošten šport. Odloča ura. Tu ni sodnikov, subjektivnih ocen … Kdor je boljši, je pač boljši. Sem tip športnika, ki zna priznati poraz in čestitati hitrejšemu.

A vseeno … Televizijski gledalec večinoma navija za "naše". Je smučarju povsem vseeno, ali ga prehiti rojak ali tujec? Boštjan Kline: Ko si na progi, je smučanje povsem individualen šport. V vseh drugih trenutkih pa čutim, da sem del ekipe. Če bi denimo stal v cilju z desetim časom in bi se Kosi zavihtel na stopničke, ga ne bi preklinjal. Dopovedoval bi si, da se v naši ekipi dobro dela. Najina rezultata bi označil za ekipni uspeh. Priponka najboljšega Slovenca na tekmi ne pomeni prav nič, če nisi dober v svetovnem merilu.

Klemen Kosi: Občudujem Boštjanovo razmišljanje. Res je, dober rezultat posameznika je spodbuda za vse v ekipi. Tudi sam dober rezultat najprej privoščim rojaku, šele na to vsem drugim.

"Doma" sta predvsem v hitrih disciplinah. Laična javnost smuk pogosto povezuje z adrenalinom. Je na tekmah res tako izrazit? Klemen Kosi: Kot otrok sem imel velik odpor do adrenalinskih podvigov. Še celo vlakca smrti v zabaviščnem parku sem se bal. Sestra se je z velikim veseljem peljala, jaz sem raje ostal na trdnih tleh. Tudi plezanje mi zaradi višine ni pri srcu. Kot kaže, pa uživam v smučarskem adrenalinu. Ne vem niti, ali gre za adrenalin. Preprosto, dobro se počutim, ko drvim po hribu navzdol.

Boštjan Kline: Mene bolj kot adrenalin k smučanju vleče vznemirjenje pri premagovanju samega sebe. To je zame tudi največji izziv.

Ali za smukača najtežji odseki najzahtevnejših smukov kdaj postanejo rutina? Boštjan Kline: Pri svojih letih težko govorim kot rutiner. Dejstvo sicer je, da je nastopanje v Kitzbühlu, ki slovi kot najbolj zloglasen smuk, povsem drugačno, ko nastopiš prvič ali desetič. Toda do tiste proge bom vedno gojil spoštovanje. Podobno je pri preostalih smukih.

Klemen Kosi: Ko se prvič spustiš po nekem hribu, čutiš negotovost. Ta nato plahni. A povsem brezskrben nisi nikoli. Navsezadnje se pogoji na progi vedno spreminjajo. Podlaga ni nikoli enaka, tudi dolžina skokov se spreminja …

Kateri smuk bi označila za največji izziv? Boštjan Kline: Kitzbühel! Zakaj? To je proga, ki ima svoj sloves. Največ laikov me sprašuje prav o njej. Morda so moja pričakovanja vselej že zaradi tega drugačna. Poleg tega gre za progo, ki vključuje vse. Že pogled iz štartne hišice je strašljiv. Vsako leto se vprašam, ali bom zmogel. V prvi vrsti zaradi izjemno ledene podlage. Takšne ni nikjer. Poleg tega pa te nato na progi čakajo dolgi skoki, zahtevni prehodi in pred ciljnim smukom še prečni del.

Klemen Kosi: Vsaka proga je izziv zase. Strinjam pa se, da je kitzbühelski smuk nekaj posebnega predvsem zaradi ozračja. Že na poti na samo prizorišče bi težko našel avstrijsko radijsko postajo, na kateri beseda ne bi tekla o tej preizkušnji. Na samem terenu te vsi gledalci gledajo s spoštljivimi oči. Zanje si tekmovalec, ki se bo spustil po Petelinjem grebenu. Ko pa nastopamo v ZDA, je marsikomu malo mar za tvoje smučarsko udejstvovanje.

Iz ust slovenskih smučarjev pogosto poslušamo negodovanja o nekonkurenčnih pogojih, plačevanju za treninge, nestanovitni in kadrovsko podhranjeni trenerski ekipi … Slišati je kot nemoč ali pa vdanost v usodo. Kje so vzvodi za vztrajanje v okolju, za katerega trdite, da je nekonkurenčno? Klemen Kosi: Stara sva bila pet let, ko so naju vpisali v alpsko šolo. Takrat je bilo slovensko smučanje v drugačnem položaju, otroci pa smo si postavljali visoke cilje. Skušali smo jim slediti. Še danes je tako. Veliko sem vložil v smučanje. Podredil sem mu svoje življenje. Zdaj bi bilo škoda, če bi vse skupaj opustil. Padla sva "notri". Zdaj ne moreva ven …

Boštjan Kline: Zame pa je največja motivacija prav spoznanje o slabših pogojih. Sebi in okolici želim dokazati, da se je možno prebijati in uspeti tudi v takšnih delovnih pogojih, če si dovolj srčen in borben. Avstrijcem, Švicarjem ali še komu je pogosto z rožicami postlano, zato se posledično ne zavedajo, kaj imajo na voljo.

Pravita, da je možno uspeti. Smo lahko bolj konkretni. So uspeh točke, deseterica, stopničke …? Boštjan Kline: Biti najboljši. To je uspeh. Morda ne letos, a v prihodnosti bo to vsekakor moj cilj.

Klemen Kosi: Ni nemogoče. Če ne bi verjel, se ne bi trudil. Pri 24 letih težko ocenim, ali so zmage realne ali ne. Moja naloga je, da se trudim po najboljših močeh, o mojem dometu pa naj razpravljajo vedeževalci.

Dotaknimo se zapostavljenosti. V čem je prednost najboljšega smukača pred Slovencem? Klemen Kosi: S tem se ne želim obremenjevati. Če bi se že pred štartom primerjal s tekmeci, bi lahko kot dokaj droben fant ob pogledu na postavnega stokilogramskega silaka zgolj pospravil smuči in se peš odpravil v dolino. Osredotočam se na svoje smučanje. To je tisto, na kar lahko vplivam. Na koncu odločajo ure.

Boštjan Kline: Res je, a mimo dejstva o slabšem izhodišču vendarle ne moremo. Morda v javnosti vlada zmotno prepričanje o tem, da je določen tekmec iz tujine v bistveni prednosti na enem področju. Ne, gre za celotni pripravljalni komplet. Toda če bi pridobil odstotek prednosti pri aerodinamiki, dva odstotka pri drsenju na smučeh, odstotek pri kondicijski pripravljenosti in tako naprej, potem se odstotki na koncu vedno seštejejo.

Vrnimo se k petletnemu dečku, ki je stal na vrhu Pohorja. Verjetno ni razmišljal o zaslužkih. Zdaj pa že prihaja čas, ko verjetno razmišljata tudi o tem, kaj bosta odnesla iz smučarskega sveta. Se na račun tega športa da živeti? Boštjan Kline: Da. Treba pa se je prebiti med najboljše.

Klemen Kosi: Star sem 24 let. Ne želim biti večno finančno odvisen od staršev. Nekoliko bizarno pa je, da moram kot slovenski alpski smučar razmišljati o denarju, ki ga moram zbrati za prispevke k treningom.

Živi dokaz, da je smučarske rezultate možno pretopiti v mamljive zaslužke, je Tina Maze. Kaj vama sporoča njena zgodba? Klemen Kosi: Nimam njene glave. Ne poznam toka njenih misli. Ne vem, kaj je razmišljala, ko se je odločila za kakšen korak. Če bi vse to videl in vedel, bi jo kopiral. Jasno pa vidim, da so bili koraki pravi, dovolj odločni in samozavestni. Občudujem njen smučarski značaj ter bogato kariero. Takšen šampion lahko postane le nekdo, ki zna nadarjenost na pravi način in s skladanjem vseh delcev nadgraditi ter izkoristiti.

Boštjan Kline: Res je, tudi jaz nimam njene glave. Vseeno pa se lahko v njeni zgodbi največ naučimo, če se zavemo, da je prav na vseh področjih stremela k popolnosti. Poskušala je biti najboljša v fizični pripravljenosti, tehniki, psihološki stabilnosti … Z Massijem sta zgradila svet, v katerem je bilo vse podrejeno športnemu uspehu.

Pravita, da nimata Tinine glave. Vseeno pa se zdi, da vama je prav Andrea Massi poleti približal njun športni svet … Boštjan Kline: Kot športnik, ki se zgolj uvršča med dobitnike točk, a ne posega po najvišjih uvrstitvah, sem pogosto taval v temi. Spraševal sem se, kaj dela nek šampion drugače od mene. Prav Massi pa mi je dal vedeti, da nisem daleč od želenega preskoka. Prepričal me je o tem, da sem z ekipo na pravi poti. Na njegovem oziroma njunem primeru se resnično lahko veliko naučimo. Bila sta prepričana, da delata prav. Tudi če je bila pot daljša, sta znala slediti cilju.

Klemen Kosi: Andrea ima prefinjen občutek za malenkosti, ki pa so zelo pomembne. Njegov perfekcionizem ti da misliti. Prav zaradi tega ob našem sodelovanju skušam srkati znanje.