Jutro po uspehu ne ve, kako visoko je bil

Še ne 25-letni Mariborčan je živi dokaz, da reklo "vsaka stvar je za nekaj dobra" ni zgolj puhlica. Po tem, ko je postal dvakratni mladinski svetovni prvak in osvojil prve točke v svetovnem pokalu, jo je leta 2013 skupil ob padcu v Čilu. Lahko bi se končalo tudi tragično, saj je zgolj za nekaj decimetrov zgrešil skale. Odnesel jo je s poškodovanim kolenom in razblinjenimi olimpijskimi sanjami. A v letu prisilnega tekmovalnega premora sta se z življenjsko sopotnico veselila rojstva sina, Boštjan pa je dodobra spremenil svojo smučarsko filozofijo in se z neverjetno zrelostjo, potrpežljivostjo in skromnostjo, ki pa niso izključevale odločnosti, vrnil v smučarski svet. Nase je nekajkrat opozoril že v pretekli sezoni, letos pa se je razcvetel v vrhunskega smukača in superveleslalomista. Ob dveh drugih mestih v svetovnem pokalu se lahko pohvali še s štirimi uvrstitvami med petnajsterico, zagotovljenima vstopnicama za finale svetovnega pokala in skupno že kar 306 točkami, kar je štirikrat več kot v vseh predhodnih zimah skupaj.

Potem ko ste pred štirimi tedni stopili na oder za zmagovalce na smuku v Garmisch-Partenkirchnu, ste bili ob koncu tedna še drugi na superveleslalomu v Hinterstodru. Imata progi v omenjenih krajih kakšen skupni imenovalec? Moja ideja o smučarskem razvoju ne vključuje prog, ki bi mi posebej ustrezale. Da, res je, vsak smučar ima teren, na katerega se še posebej rad vrača. Toda želim postati tekmovalec, ki se bo lahko s tekmeci povsem konkurenčno kosal na vsaki progi, na vsaki snežni podlagi. Ko se torej pripravljam na svoje nastope, ne razmišljam o tem, kaj mi ustreza in kaj ne. Ne delam razlik med tereni. Sčasoma ne želim delati niti razlik med posameznimi deli prog. Konkurenčen želim biti na strmini, položnejših delih, pri skokih …

Ob takšnem razmišljanju pa verjetno pri svojem smučanju vidite še marsikatero pomanjkljivost. Nedvomno. Treba je stremeti k popolnosti. Prav pred dnevi sem se na sedežnici zatopil v svoj svet in razmišljal o tem. Na misel mi je prišlo navezovanje zavojev. S tem se bom poleti in jeseni zanesljivo veliko ukvarjal. Poleg tega vem, da se veliko rezerv skriva tudi pri številnih podrobnostih. Izpostavil bi dihanje. Včasih med smučanjem pozabim pravilno dihati. Preprosto, zakrčim se in diham zelo plitko ali pa sploh ne. Veliko rezerv vidim tudi pri psihološki pripravi. Ne skrivam, da se želim na progo podajati še bolj sproščeno.

Pogosto ste se vračali domov brez želenega rezultata. Je zdaj lažje stopiti na domači prag? Ko sem pred mesecem zasedel drugo mesto na smuku v Garmisch-Partenkirchnu, sem žarel od navdušenja. A ko sem se naslednji dan prebudil, sem dekletu dejal: "Čuj, kot bi bil dvajseti!" Podobno je bilo tudi, ko sem zapuščal Hinterstoder. Navdušenje je do večera že povsem popustilo.

To ne pomeni, da nisem neizmerno vesel in ponosen. A prav veliko se zame ni spremenilo. Poleg tega, da me zdaj ne stisne pri srcu ob misli, kako bom preživel mesec, ključen pozitivni premik zaznavam le pri razmišljanju. Do zdaj sem verjel, da sem lahko konkurenčen najboljšim. Zdaj to vem.

Se to pozna tudi v štartni hišici? Ne. Zavedam se namreč, da je treba poiskati pravšnjo raven samozavesti. Pretirana je lahko škodljiva. Z dobrimi rezultati rastejo tudi pričakovanja. Jaz jih zavestno brzdam. Za dobro smučanje je pomemben pravi občutek, ne pa razmišljanje o rezultatih.

Kaj pa okolica? Zdaj niste več zelenec, ki bi enkrat presenetil. Se že soočate z zavistnimi ali celo "vohunskimi" pogledi? Večinoma se družim v stalnem krogu tekmovalcev. Med temi se po mojih uspehih ni prav veliko spremenilo. Še vedno čutim, da mi od vsega srca privoščijo dobre vožnje ter mi zanje tudi iskreno čestitajo. Drugi? Morda me gledajo nekoliko drugače, tudi bolj po strani. Zdi se mi, da sem bolj na očeh. Marsikdo pogleda, kaj in kako delam. A večjih težav ni.

Dvakrat ste bili drugi. V obeh primerih pa pred vami Norvežan Aleksander Aamodt Kilde. Kaj naj rečem?! Naključje. Ni serijski zmagovalec. Preprosto, dvakrat je bil boljši. Ne obremenjujem se z njim, saj je le eden od tekmecev.

"Privoščim mu dve uri veselja, nato pa že dobi novo nalogo," je pred kratkim o vas dejal glavni trener slovenske moške ekipe za hitri disciplini Peter Pen. Se še drži tega pravila? Pen je zelo realen človek. Dolgo je deloval na Hrvaškem in se tam, tudi ob vpogledu v Kostelićev tabor, veliko naučil. Tudi on je vesel uspehov, saj so dokaz, da smo kot ekipa na pravi poti. Se pa njegov odnos do mene ne spreminja. Je takšen, kot je bil pred več kot letom, ko je prevzel vajeti naše ekipe.

Strah pred prehitrim zadovoljstvom, ki bi oviralo nadaljnje prebijanje proti vrhu, je torej odveč? Vsekakor. Glede tega so moje misli povsem enake trenerjevim.

Pred vami so še štiri tekme svetovnega pokala v sezoni 2015/16. Razmišljate zgolj o smučarski izvedbi ali tudi o rezultatih? Ne obremenjujem se s točkami, rezultati … Vsaka tekma je zame najbolj pomembna. Kot rečeno, brzdam pričakovanja. V mojih mislih imam tudi po dveh uvrstitvah na stopničke na svojem točkovnem računu še vedno nič točk.

A dolgoročnega cilja ne skrivate – postati številka ena? Verjamem, da nisem edini smučar s takšnimi cilji ali sanjami. Jaz tega ne skrivam. A pot je še dolga, veselijo pa dobri vmesni rezultati.