Martin Pavčnik

Petek,
16. 10. 2015,
13.21

Osveženo pred

9 mesecev, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Jure Košir Sobotni intervju Sobotni intervju Tina Maze Alberto Tomba Alenka Košir Bojan Križaj olimpijske igre

Petek, 16. 10. 2015, 13.21

9 mesecev, 2 tedna

Jure Košir: Svoboden, a vseeno v zaporu

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Nekdanji smučarski zvezdnik Jure Košir s kančkom negotovosti pričakuje začetek nove sezone in se ob tem strinja z Andreo Massijem, da se je slovensko smučanje znašlo v letu 0.

"Tu sem bil pa res še mlad, morda celo premlad, da bi razumel, kaj se dogaja," na hodniku pred svojo pisarno fotografijo iz Lillehammerja 1994, kjer je osvojil olimpijski bron v slalomu, pokomentira Jure Košir. Ob svojem olimpijskem vrhuncu je bil star le 21 let in prepričan o tem, da bo v nadaljevanju kariere obogatil norveško olimpijsko bero. To mu resda ni uspelo, je pa zato kot prvi Slovenec osvojil kolajno v skupnem seštevku svetovnega pokala, slavil tri posamične slalomske zmage in sezono v posamezni disciplini štirikrat končal med najboljšo trojico. Predvsem pa je skupaj s poslavljajočim se košarkarskim popotnikom Markom Miličem prevzel vlogo enega od prvi športnih (mega)zvezdnikov po osamosvojitvi.

"Prekinitev ustaljenih aktivnosti na najvišjih obratih predstavlja velik šok. Šok za telo, šok za organizem, šok za odnose," je svoje občutke ob zamrznjeni karieri pred kratkim povzela Tina Maze in priznala, da se z velikimi težavami prilagaja na novo življenje. Jo razumete? Popolnoma! Te občutke pozna marsikateri nekdanji alpski smučar. Mnogi tega ne priznajo. Meni se je marsikdo zaupal in se zelo približal Tininim besedam. Ta sprememba še zdaleč ni preprosta. Športnik je navajen življenjskega sloga, ki je del njega dve desetletji, nato pa se vse skupaj prekine čez noč. Položaj je celo nekoliko protisloven. Oseba je svobodna in ima kar naenkrat več časa za vse, po drugi strani pa se, če malce karikiram, počuti, kot bi se znašla v zaporu. Vpetost v športne spone zamenja prav posebna utesnjenost, ki jo je običajnim ljudem težko opisati.

Prekinitev ali konec kariere torej resnično predstavlja velikanski psihični in fizični izziv. Sveži športni upokojenec se sicer zaveda, da njegovo telo potrebuje stalno dejavnost. A če aktivni treningi zanj niso obvezni, je povsem naravno, da jih bo sčasoma začel izpuščati. Obenem se sooči tudi s psihično praznino. Te težave so še toliko večje, če se človek ne zna opazovati in predvsem, če si že takoj po koncu športne poti ne postavi novega cilja.

Vaš športni ritem je bil v primerjavi s Tininim manj intenziven, za nameček pa se je karierna zgodba pred uradnim koncem po neki naravni poti postopoma izpela. A vseeno … Kako ste se sami soočali s tem prehodom? Ko gledam nazaj, si moram priznati, da bi moral črto potegniti že kakšno leto ali celo več pred dejanskim koncem leta 2006. Priznam, poleg notranjega glasu o mogoči vrnitvi med najboljše slalomiste, ki me je gnal naprej, sem vztrajal tudi zaradi strahu pred tem zadnjim korakom. Na koncu je bila moja odločitev za slovo povsem impulzivna, odgovor na dejstvo, da se nisem znašel na seznamu kvarteta slovenskih slalomistov za olimpijske igre v Torinu.

Takoj po tem, ko sem si nalil čistega vina, so mi veliko časa vzele priprave na poslovilno tekmo. Tedaj nisem prav veliko razmišljal o sebi. No, po tisti tekmi v Kranjski Gori pa sem zelo hitro zajadral v poslovne vode, obenem pa sem na različne načine ostal vpet v alpsko smučanje.

Zdi se, da je v teh prehodnih trenutkih športnik prepuščen samemu sebi … Povsem. Žal.

Je to slovenska posebnost? So imeli vaši tuji tekmeci več podpore pri usmerjanju ob prehodu iz tekmovalnih v povsem civilne vode? Profesionalni šport je pogosto zelo krut. Tudi v tujini sistemi, ki pomagajo športnikom, niso povsem utečeni. Morda imajo več svetovalcev, ki znajo športnika usmerjati pri razporejanju zasluženega denarja. Trdim pa, da je športnikom iz večjih okolij veliko lažje predvsem zaradi tega, ker imajo odprtih več poslovnih možnosti. Slovenija je majhna, možnosti je posledično manj.

Teh pasti ste se zavedali že v izdihljajih svoje kariere. Ni skrivnost, da ste si pripravljali teren za novo življenje … To drži. A ne zaradi preračunljivosti, temveč golega dejstva, da me je od nekdaj zanimalo športno ozadje, torej tisti poslovni del, ki se skriva za tekmovanji. Ta svet sem podrobno opazoval. Prav to je eden od ključev za lažji prehod, o katerem govoriva. Če športnik ve, kaj ga veseli in si zamisli pot, je vse skupaj veliko lažje. Težava nastane, če se smučar nasiti svojega športa in ga ne želi več videti. V tem primeru je položaj precej težji. Sam s tem nisem imel težav. Želel sem delovati v športu. Po eni strani sem vedel, da sem na tem področju najbolj doma, po drugi pa me je ta svet še vedno zelo veselil.

Ocenjujete, da vam je uspelo? Izključno v tekmovalnem športu nisem mogel ostati. Veseli me, da sem na ravni promocije še vedno zanimiv za več športnih znamk. Poleg tega skupaj s svojim nekdanjim agentom Danielom Zimmermannom v agenciji CM sports zastopava kar nekaj alpskih smučarjev, hkrati pa ta agencija trži televizijske pravice in del marketinškega prostora pri zagrebškem hokejskem klubu Medveščak. Toda glavnino delovnega časa mi vzame ukvarjanje s prodajo oblačil in športne opreme ter zastopstvo znamk. Na tej ravni sem se veliko naučil in se prebijal skozi lepe, a tudi težke čase.

Vam je pri tem status smučarskega zvezdnika v pomoč? Škodi prav gotovo ne.

Bi dejali, da ta status bledi? Ste v očeh sošolcev svojih otrok še vedno junak belih strmin? Lani sem se na Soriški planini z razredom svoje hčerke udeležil šole v naravi. Jasno, otroci me niso spremljali, a ko slišijo, da sem bil tekmovalec in dobitnik olimpijske kolajne, me vendarle spoštujejo. Sicer pa me, za razliko od mnogih zvezdnikov, pretirano ne gane, če me kdo ne prepozna. Nisem tip človeka, ki bi živel zgolj na krilih stare slave.

Vas je že kdo vprašal: Ali niste vi mož Alenke Košir? Ne še. Vse pogosteje pa se mi dogaja, da mi ljudje pripovedujejo o svojih očetih in mamah kot mojih velikih navijačih. Pred kratkim sva se o tem pogovarjala z Bojanom Križajem. V šali sem mu dejal, da so moje navijačice zajadrale prek 40 let, njegove pa že prek 60 let.

Bojan Križaj je veljal za introvertiranega šampiona, Rok Petrovič za smučarskega posebneža, zgodba Mateje Svet je bila prekrita z debelo tančico skrivnosti, Tini Maze so ob rezultatskih hvalnicah očitali muhavost in nedostopnost … Jure Košir pa je bil večinoma prikazovan kot simbol pozitivnih vrednost, dostopen navijačem, idol za najstnike in mladenič, ki bi ga tipična slovenska mama imela za zeta. Zveni kot dobro premišljen marketinški konstrukt.

Nikoli nisem igral. V javnih nastopih sem bil vedno – jaz. Tako sem bil vzgojen. Še danes bom na ulici do neznanca, ki me prijazno ogovori, povsem prijazen. Priznam, včasih je bila takšna drža tudi breme. Dolga leta namreč nisem znal nikogar zavrniti. Dve desetletji sem bil vedno in povsod na voljo. Hodil sem na vse pasje procesije. Če pogledam nazaj, si moram priznati, da sem pogosto izgubil veliko časa in energije za povsem nepotrebne stvari. Verjetno mi ne bi nihče zameril, če ne bi prišel na kakšno prireditev. Zdaj sem se že naučil, da v časovni stiski na kakšno prošnjo odgovorim: "Oprostite, toda ne morem."

Zgornji opis v oči bode tudi zaradi neskladja z nepisanim pravilom, da so šampioni drugačni, neobičajni ljudje … Da, morda. Spoznal sem veliko športnih šampionov. Po svoje sem včasih občudoval tiste, ki so lahko s kamnitim obrazom preslišali kakšne klice ali prošnje ter mirno odkorakali naprej. Tega nisem znal. A takšno razdajanje posledično vpliva tudi na športno pripravljenost. Morda bi mi v času aktivne športne kariere res bolj koristila popolna osredotočenost in bolj dosledno izklapljanje okolice.

Ob košarkarju Marku Miliču, ki je ta teden tudi uradno končal kariero, ste bili prvi veliki zvezdnik slovenskega športa po osamosvojitvi. Vas je na tej poti znal kdo usmerjati? Imel sem to srečo, da sem pri vsega 20 letih sklenil pogodbo s tedaj največjo športno agencijo IMG. Tam so me dobro podučili, kako se vesti. Postavili so mi smernice, ki sem se jih skušal držati. Predvsem so mi dali hitro vedeti, da ni nobeno darilo povsem brezplačno. Delo športnika ni povezano zgolj s športnim udejstvovanjem. Včasih mora storiti še kaj več.

Pomemben del tega sveta je tudi odnos do novinarjev. Mediji ti neposredno seveda ne prinašajo zaslužka, vseeno pa so ključni pri gradnji javne podobe. Bojim se, da se prenekateri športnik tega ne zaveda. Predvsem v tujini je to lahko ključni korak do velikih pogodb.

Vrniva se k iztočnici, torej Tini Maze. Ste ob nizanju njenih izjemnih dosežkov začeli drugače gledati na svoj smučarski opus? Ne. Svoje sem dosegel. Nikoli sem nisem primerjal z drugimi športniki. Tina pa … Genialno! Osvojila je vse, kar se osvojiti da. Osebno sem pričakoval, da se bo poslovila po dveh zlatih olimpijskih kolajnah. A vseeno je vztrajala in uprizorila še eno nepozabno predstavo.

Pogosto premišljujete o svoji karieri? Presenetilo bi vas, kako velikokrat sanjam o svojih smučarskih vožnjah. Vidim zmage in vidim spodrsljaje. Pogosto se zalotim, da razmišljam o kakšnih konkretnih napakah. Vem, da se stvari za nazaj ne da spreminjati, toda vse bolj se zavedam velikega števila napak v svoji karieri. Veliko napak so storili tudi tisti, ki so skrbeli za moj razvoj. Naj kot primer navedem zgolj prehrano. S tem si nisem pretirano belil glave, pred kratkim pa sem prebral knjigo Novaka Đokovića Serviraj za zmago in dokončno uvidel, koliko rezerv smo imeli.

Imeli ste to čast, da ste občasno trenirali v družbi Alberta Tombe. Ste tudi tedaj videli prepad med dvema svetovoma? Večkrat govorim o tem, kako srečen sem bil, da me je Tomba izbral za partnerja na treningih. Deloma zaradi njegove smučarske kakovosti, deloma zaradi vpogleda v njegov športni svet. Deležen je bil povsem drugačne podpore, ki je v veliko večji meri vključevala športno znanost. Že zgolj pri kondicijski vadbi je odstopal. Na snegu pa je imel na voljo vse, kar si je zaželel. Zanj so brez težav zaprli polovico smučišča, mu z vodo polivali progo …

Prehrana? Hm, rad je jedel, zato so ga vseskozi opozarjali.

Bil pa je tudi velik zabavljač. Ste se mu kdaj pridružili na kakšnem večernem zabavljaškem pohodu? Žur s Tombo? Alberto je bil na terenu popoln profesionalec. Kdor misli, da je bil brezbrižnež, se krepko moti. No, znal pa se je tudi sprostiti. Nekajkrat sem se mu tudi pridružil. Predvsem obiski kakšnih lokalov v Italiji so bili posebno doživetje. Tam je imel res status popolnega zvezdnika. Opazovanje njegove pojavnosti v Italiji je bilo zame posebno doživetje. Zanimivo je bilo spremljati odziv ljudi, ko se je pojavil v prostoru. Mnogi pogledi, navdušenje, vreščanje … Povsem drugačna pa je bila denimo zgodba v Čilu ali Argentini, kjer smo se pripravljali v poletnih mesecih. Tam je včasih naletel na varnostnika lokala, ki ga ni poznal in je kajpak želel, da plača vstopnico. Njemu to seveda ni bilo všeč.

Tombo zelo spoštuje tudi njegov rojak Andrea Massi, idejni vodja samostojnega projekta Tine Maze. Pred meseci je dejal, da se po njenem umiku za slovensko alpsko smučanje začenja leto 0. Se strinjate? Vesel sem, da je Andrea ostal v slovenskem smučanju in moški ekipi pomagal pri kondicijski pripravi. Odzivi tekmovalcev so odlični. Upam, da bo vztrajal, saj je lahko njegov pristop, tako na ravni kondicijske priprave kot pri vcepljanju samozavesti, odločilen za preboj marsikaterega tekmovalca. Andrea je lahko velika dodatna vrednost za naše smučanje.

Leto 0? Da, strinjam se. Začenja se novo obdobje. Vseeno ne gre pozabiti, da imamo nekaj nadarjenih smučarjev. Težava, ki jo vidim, pa je v pogojih za delo. Prav zato me zelo moti, ko se vzdržuje stereotip o "šminkerjih" na smučeh oziroma turistih, ki prejemajo plačilo za smučanje. Resnica je, žal, daleč od tega. Pogoji za delo so skoraj na ravni smučarskih eksotov. Še tiste skromne prihodke, ki jih smučarji prejmejo od države ali pokroviteljev, vlagajo v svoj razvoj.

O tem sva pred kratkim govorila s trenerjem Janezom Šmitkom. Strinjala sva se, da je slovenski smučarski ustroj padel na raven začetka 70. let preteklega stoletja, ko je Bojan Križaj potoval z vlakom in si izposojal količke za trening.

Bi v takšnem sistemu Juretu Koširju ali Tini Maze lahko uspelo? Svoje prve brezplačne smuči in celotno opremo sem prejel pri 12 letih. Odtlej sem bil preskrbljen. Pri Tini je zgodba verjetno podobna. Danes petnajstletnica, morda druga Tina Maze, vse kupuje sama oziroma s pomočjo staršev. Takšen finančni tempo je za mnoge nevzdržen, zato hitro obupajo. Sem s tem povedal dovolj?