Četrtek, 8. 2. 2024, 4.28
9 mesecev, 2 tedna
Intervju z Ahmedom Karabegovićem, generalnim sekretarjem olimpijskih iger v Sarajevu
"Jure Franko je doživel največji aplavz, kar sem jih kadarkoli slišal"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Devetdesetletni Ahmed Karabegović je bil generalni sekretar olimpijskih iger v Sarajevu, ki so leta 1984 pritegnile pozornost z vsega sveta. To so bile prve igre po daljšem času, kjer so nastopili športniki z vzhoda in zahoda. Na fotografiji je z maskoto iger, priljubljenim vučkom.
Ahmed Karabegović je v teh dneh zelo iskan sogovornik. Ob 40. obletnici olimpijskih iger v Sarajevu je namreč edini še živeči član organizacijskega odbora sarajevskih iger. Devetdesetletni Sarajevčan je v ekskluzivnem pogovoru za Sportal spregovoril o pomenu in vlogi Slovencev na sarajevskih igrah in razkril, kdo iz slovenskega tabora je verjel, da bo medaljo, prvo za Slovenijo in Jugoslavijo na zimskih igrah, osvojil Jure Franko. "Sarajevo smo želeli prikazati kot mesto razvoja in blaginje, mesto mladosti, ljubezni in prijateljstva," se spominja naš sogovornik.
Z gospodom Ahmedom Karabegovićem smo se srečali v Olimpijskem muzeju v Sarajevu, kjer zbrani predmeti pripovedujejo zgodbo o olimpijskih igrah, kjer so prvič po dolgem obdobju nastopili športniki iz zahodnega in vzhodnega pola sveta. Igrah, ki so za prebivalce Sarajeva predstavljale najlepše obdobje v njihovih življenjih in ki so svetu pokazale, da Sarajevo ni samo kraj nesrečnih zgodb (spomnimo na atentat na avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, ki je bil povod za izbruh prve svetovne vojne), ampak sodobno mesto izjemno gostoljubnih ljudi.
Karabegovič v Olimpijskem muzeju v Sarajevu, kjer je na ogled tudi posebno priznanje, odlikovanje Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki ga je naš sogovornik prejel za doprinos k uspešni organizaciji Zimskih olimpijskih iger v Sarajevu.
"Vsi ljudje, ki so bili v ožjem krogu organizacijskega odbora, so umrli. Večina tistih, ki so še živi, so ali bolni ali prešibki v mentalnem ali fizičnem smislu, da bi z njimi opravili intervju. Ne vem, kje je vrag, da jaz pri svojih 90 letih še vedno živim," je v uvodoma namignil gospod Karabegović, nekdanji predsednik Olimpijskega komiteja BiH.
"Sarajevo ob obletnici pripravlja pester program, veseli me, da se boste obletnice spomnili tudi v Sloveniji," je dejal. "Res je, da so vse republike nekdanje Jugoslavije pomagale pri organizaciji olimpijskih iger, a osnova iger je bilo prav sodelovanje Slovencev."
Gospod Karabegović, ki se dogodkov izpred štirih desetletij dobro spominja, za naš pogovor pa si je pripravil podrobnejše zapiske, ni rojen v Sarajevu, a se smatra za pravega Sarajevčana. Mesta ni zapustil niti med obleganjem med leti 1992 in 1996 in tega ne namerava niti zdaj.
"Sarajevo je v 70. letih doživljalo zelo velik gospodarski, ekonomski in kulturni razvoj, v teh letih so v mestu nastala močna podjetja, v Sarajevu so takrat živela številna imena narodne zabavne glasbe, slikarji in ostali mojstri. V teh razmerah, ko je mesto doživljalo preporod v gospodarskem in družabnem pogledu, so tudi športni delavci želeli doseči nekaj velikega in trajnega. In tako je nastala ideja o kandidaturi za organizacijo 14. zimskih OI."
Igre v Sarajevu so bile zelo specifične v vseh pogledih. Kaj je po vašem najbolj izstopalo?
Več dejavnikov. Eden od njih je ta, da 70. letih prejšnjega stoletja pri nas ni bilo razvitih zimskih športov niti športov na ledu. V materialnem pogledu smo imeli samo ledeno dvorano na Skenderiji in to je bilo to. Kljub temu je ideja o organizaciji olimpijskih iger v Sarajevu zelo hitro zaživela.
Zakaj?
Sarajevo je v 70. letih doživljalo zelo velik gospodarski, ekonomski in kulturni razvoj, v teh letih so v mestu nastala močna podjetja, v Sarajevu so takrat živela številna imena narodne zabavne glasbe, slikarji in ostali mojstri in v teh razmerah, ko je mesto doživljalo preporod v gospodarskem in družabnem pogledu, so tudi športni delavci želeli doseči nekaj velikega in trajnega. In tako je nastala ideja o kandidaturi za organizacijo 14. zimskih OI.
Ideja je bila za večino sveta precejšnje presenečenje, saj so bile do takrat, kar zadeva Evropo, zimske olimpijske igre organizirane zgolj v alpskih državah.
Ahmed Karabegović med pogovorom za Siol Sportal
Je takrat kdo dvomil v sposobnost Sarajeva, da izvede največji športni dogodek na svetu?
Seveda so bili tudi ljudje, ki so v to dvomili, a je bilo na drugi strani še več takih, ki so bili prepričani v to, da ima Sarajevo izjemen potencial za razvoj zimskih športov in zimskega turizma. Osnovo takšnega razmišljanja smo našli v zaključku študije, ki jo je pripravila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), v katerem je zapisano, da ima BiH zelo dobre pogoje za razvoj športov na ledu in snegu in za razvoj zimskega turizma.
Zakaj? Ker se na območju, kjer so Bjelašnica, Jahorina, Igman in Treskavica srečata mediteranska in kontinentalna klima, rezultat tega pa so precejšnje padavine na severu mesta. To je tudi razlog, zakaj planina Bjelašnica nosi tako ime. Zato ker je večji del leta bela, torej pod snegom.
Zanimivo je, da smo igre dobili že v prvem poskusu, kar se sicer dogaja precej redko. Nekateri so celo predlagali, da bi smučarske skoke izvedli pri vas v Planici, vendar pa je Mednarodni olimpijski komite (MOK) vztrajal pri stališču, da morajo biti prizorišča olimpijskih iger skoncentrirana na manjšem območju in tudi to je bila naša prednost.
Na koncu so ostale tri kandidature.
Da, s tem, da so Švedi takoj odpadli, saj so predlagali organizacijo iger na dveh zelo oddaljenih prizoriščih (v Göteborgu in Falunu, op. a.), na enem bi bili športi na snegu, drugje na ledu, Japonci pa so igre v preteklosti že gostili. No, mi pa smo bili predlagatelj povsem nove destinacije, poleg tega smo zelo natančno in podrobno pripravili našo kandidaturo. Tako zelo, da bi jo bilo zelo težko zavrniti.
"Sarajevo smo želeli predstaviti v drugačni luči. Kot mesto razvoja in blaginje, mesto mladosti, ljubezni in prijateljstva, vse to, kar prebivalce tega mesta naredi take, kot so, in kar se je med igrami pokazalo tudi v praksi."
Ko se je na koncu odločalo o gostitelju naslednjih zimskih olimpijskih iger, je takratni predsednik MOK Michael Killanin izjavil, da imamo dve možnosti, ali igre organiziramo nekje, kjer smo že bili (torej v Sapporo), ali pa se odločimo za novo prizorišče in tako razširimo olimpijsko gibanje. Končna odločitev je padla 19. maja 1978 v Atenah, ko je Sarajevo v drugem krogu glasovanja dobilo tri glasove več od japonskega kandidata.
Rekli ste, da ste želeli, da se Sarajevo prikaže v drugačni luči.
Res je. Sarajevo je bilo do tega trenutno znano kot mesto, v katerem se je leta 1914 zgodil atentat na avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo, ki je bil povod za začetek prve svetovne vojne in kot mesto, v katerih se je med drugo svetovno vojno zgodilo marsikaj slabega, mi pa smo želeli Sarajevo predstaviti v drugačni luči. Kot mesto razvoja in blaginje, mesto mladosti, ljubezni in prijateljstva, vse to, kar prebivalce tega mesta naredi take, kot so, kar se je med igrami pokazalo tudi v praksi.
Sam sem bil na številnih drugih olimpijskih igrah, srečal sem ogromno ljudi iz federacij zimskih športov in vsi po vrsti so mi zagotovili, da kljub temu da so vse igre dobro organizirane, nikjer niso začutili take prisrčne atmosfere kot v Sarajevu.
Poleg tega so vse strukture Sarajeva in republike BiH olimpijske igre dojele kot pomemben razvojni projekt. Ni šlo samo za pripravo in izgradnjo olimpijskih objektov in olimpijske vasi, treba je bilo zgraditi še precej več in zagotoviti dobro vzdušje.
Vsi ljudje so tem igram dali velik pomen, od ljudi v vladi, politiki in gospodarstvu, da o športnem svetu sploh ne govorim. Tudi kulturniki, od Bjelog Dugmeta, Zdravka Čolića (ki je posodil glas maskoti sarajevskih iger Vučku, op. a.) do slikarja Mersada Berbera, ki je bil predsednik Odbora za izbor maskote. Vsi so bili vključeni v projekt in vsak je bil vesel priložnosti, da lahko prispeva svoj delež.
Značilnost iger v Sarajevu je bila tudi ta, da so bila vsa prizorišča od centra mesta oddaljena manj kot 30 kilometrov.
Da, to je bila ena od naših zavez. Spomnim se, ko sem na letališču pričakal Janeza Kocijančiča (pozneje predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, op. a.), ki je bil dolga leta moj prijatelj, in se zapeljala do Igmana, kjer so bila prizorišča za nordijce. Ob prihodu je pogledal na uro in izjavil: Potrebovala sva 25 minut. To je zelo zgovoren podatek in takih olimpijskih lokacij ni bilo prav veliko.
V centru mesta smo imeli dve dvorani Skenderijo in novozgrajeno Zetro. Bližina starega mestnega jedra nam je omogočila, da ustvarimo ambient domačnosti in to v mestu, ki je bilo že takrat zelo sodobno z razvito industrijo in kulturnim življenjem ter izjemnimi naravnimi danostmi, tudi za razvoj zimskih športov. Sarajevo je takrat postalo še bolj priljubljeno.
Igra številk
Na olimpijskih igrah v Sarajevu je sodelovalo 49 držav, kar je 12 več kot na predhodnih igrah. Akreditiranih je bilo 2691 športnikov, trenerjev in ostalih športnih delavcev, med njimi je bilo 1.437 športnikov, ki so se merili na 39 tekmah.
Prodano je bilo 640 tisoč vstopnic, največ zanimanja med domačini pa je vladalo za tekmo v smučarskih skokih, kjer so pričakovali medaljo Primoža Ulage. Za posredovanje novic z iger je skrbelo skoraj osem tisoč novinarjev, zaradi želje ameriške televizije, ki je pridobila pravice, je bilo odprtje iger na stadionu Koševo že ob 14.15. ABC je Sarajevu za televizijske pravice plačal več kot 91 milijonov dolarjev, kar je bila za tiste čase neverjetna vsota. "Vse televizije so bile direktno vpletene, brez njih ne bi mogli zagotoviti take gledanosti – 2.5 milijarde gledalcev. Vsi so podpirali igre. TV Slovenija je na primer pokrivala smučanje," spomni Ahmed Karabegović.
Pri organizaciji, še bolj pa med vojno, je mestu ogromno pomagal tudi predsednik MOK Juan Antonio Samaranch. Dvorana Zetra danes nosi njegovo ime, kar ogromno pove o njegovi vlogi. Kako vi gledate na njegov prispevek k sarajevskim igram?
Res je, pri pogovorih o Sarajevu ne smemo pozabiti na Juana Antonia Samarancha. Zanj so bile igre v Sarajevu prve, ki se jih je udeležil v vlogi predsednika MOK. Ogromno nam je pomagal. Vsake tri mesece je obiskal olimpijska prizorišča in pomagal, če so se kje pojavile težave. In teh ni bilo malo.
Ravno v času, ko smo se pripravljali na organizacijo iger, torej konec 70. in v začetku 80. let, je Jugoslavijo zajela velika gospodarska kriza, mi pa smo bili ravno sredi gradnje ogromnih objektov, ki so sicer bili v načrtu, a je vprašanje, kdaj bi jih zgradili, če ne bi bile olimpijske igre pred vrati. Zaradi njih smo vse to pospešili.
Sarajevo je dobilo moderno letališče, dogradili smo RTV-dom, hotele v mestu in na okoliških planinah, kjer je bilo treba urediti še kanalizacijo, elektriko, telekomunikacije in podobno infrastrukturo … Pri tem je treba omeniti slovenska podjetja, kot so Elan, ki je v 80. letih v Sarajevu prodal ogromno smuči, Iskra, ki je bila zelo pomembna zaradi telekomunikacij, Alpina, Rašica, Gorenje … Ko pogledate na sarajevske igre kot celoto, lahko vidite, da so vse republike dale svoj doprinos, ampak Slovenija je dala največ.
Zelo pomembno je tudi to, da smo zgradili skoraj tri tisoč stanovanj za olimpijsko vas in novinarsko naselje Dobrinja in Madžarić, ki sta zelo blizu letališča. Ta stanovanja so podjetja, ki so jih plačala, dala v najem ljudem, večinoma je šlo za delavski razred. Predstavljate si družino, ki si je lahko brez kredita privoščila stanovanje. Samo predstavljate si to veselje! Veliko restavracijo, ki je bila v olimpijski vasi, smo pozneje spremenili v ogromno tržnico, v olimpijski vasi je bil tudi prostor za kulturno udejstvovanje športnikov, prostor za trening smo pozneje namenili Športnemu društvu Bosna.
Karabegović v Olimpijskem muzeju Sarajevo pred panojem s prizorišči sarajevskih iger
Olimpijske igre so bile tudi zelo močan povezovalni faktor.
Da, po smrti Tita leta 1980, ko se je Jugoslavija začela krhati, so olimpijske igre ostale kohezivni faktor Jugoslavije. Za organizacijo iger in gradnjo infrastrukture smo angažirali velik del prebivalstva. Pri tem smo imeli vso politično podporo.
Sarajevske igre so bile pomembne tudi z vidika pomiritve zahoda in vzhoda. Eden od ciljev je bil pripraviti igre brez bojkota.
Da, sarajevske igre so bile pomembe tudi zato, ker so na njih nastopili športniki iz ZDA in Rusije. Leta 1980 v Moskvi ni bilo športnikov iz zahoda, leta 1984 v Los Angelesu pa nikogar iz vzhoda. Si lahko predstavljate, kako se športnik počuti, ko se pripravlja na najpomembnejše tekmovanje v svojem življenju, potem pa se politika odloči, da se ga ne sme udeležiti? No, v Sarajevu so bili prisotni vsi najboljši športniki iz zahoda in vzhoda. Sarajevske igre so bile faktor združevanja tako v okviru Jugoslavije kot sveta.
Kako uspešne so bile igre po finančni plati?
Sarajevske olimpijske igre so bile prve olimpijske igre, ki so se končale s pozitivnim izkupičkom. Vsa ostala mesta so še dolgo odplačevala kredite.
V našem primeru je mesto financiralo infrastrukturne objekte (letališče, RTV, hotele …), organizacijski odbor pa je bil nosilec izgradnje vseh športnih objektov. Igre so stale nekaj več kot 141 milijonov ameriških dolarjev, končali pa smo jih s prihodkom v višini 12 milijonov ameriških dolarjev, ki nam je pomagal, da smo po koncu olimpijskih iger zgradili dodatne objekte za šport na Igmanu in Bjelašnici. Na Igmanu smo zgradili velik hotel, ki je imel pokrit bazen z veliko stekleno panoramsko steno, telovadno sobo, kegljišče (danes je v ruševinah, op. a.) … Pomembno je povedati tudi, da smo pri vseh objektih, ki smo jih zgradili, v mislih imeli tudi njihovo uporabo po olimpijskih igrah.
Zanimivo je, da je bilo za naše igre veliko zanimanja med svetovno elito, pri nas so bile kraljevske glave – švedski, belgijski in norveški kralj, svetovni umetniki, igralca Liv Ullmann in Kirk Douglas, pa šahist Kasparov in eden prvih kozmonavtov …
Kakšna je bila vloga Slovenije pri organizaciji in izvedbi sarajevskih iger?
Zelo pomembna. Slovenci so sodelovali v projektu konstrukcije objektov, brata Gorišek sta oblikovala skakalnice, Peter Lakota je konstruiral smučarske proge, pomembo vlogo so, kot že rečeno, odigrala tudi slovenska podjetja Elan, Iskra, Alpina … seveda pa ne smemo pozabiti na športno plat. Slovenci so bili v Sarajevu tisti z največ izkušnjami, precej so nam pomagali tudi pri TV-prenosu.
Vsi v Sarajevu so želeli dati svoj prispevek, vsi so se želeli vključiti na način, kot so se lahko. Kar pa je še posebej zanimivo, je, da so vsi prebivalci Sarajeva želeli, da igre uspejo. Skrbeli so za svoje domove in uredili okolico, vsi so bili izjemno gostoljubni. Gostinski objekti so obratovali vse noči, pred Skenderijo so bili po vzoru predhodnih olimpijskih iger vsak večer koncerti. Vsak je našel način, da nekaj doprinese. Tudi otroci v šolah.
Ko je Jure Franko osvojil medaljo, so taksisti vse ljudi, ki so imeli akreditacijo, brezplačno vozili, kamor so si zaželeli. Vsi so bili zavezani temu, da igre čim bolje uspejo. Tudi če je kdo od gostov v lokalu pozabil na denarnico, so mu jo dostavili v hotel in podobno. Vsi so se trudili, da igre izpadejo kar najbolje in mislim, da lahko rečem, da nam je to tudi uspelo.
Naj še omenim, da smo tri ure po svečanem odprtju iger odprli tudi Olimpijski muzej in ga potem dopolnjevali. Med vojno je bil sicer poškodovan, uničili so ga ostrostrelci s Trebeviča tako kot mestno hišo, a smo ga potem leta 2020 po obnovi ponovno odprli.
Srečo ste imeli tudi s snegom. Vas je skrbelo, da bo odprtje iger potekalo brez snežne odeje?
Na prizoriščih smo imeli dovolj snega, je pa res, da ga v mestu ni bilo od nikoder. Si predstavljate olimpijsko mesto brez snega? No, nazadnje je v noči na dan odprtja iger zapadlo 70 centimetrov snega. Še danes se spomnim, kako so dijaki bližnje gimnazije že zgodaj zjutraj stopili v akcijo in počistili ves stadion Koševo, kjer je bilo odprtje iger. To ni bilo lahko delo, ne pozabimo, tam je bilo več kot 60 tisoč sedišč.
Kako ste doživeli medaljo Jureta Franka?
Zelo čustveno. Medalje so vsak večer podeljevali na trgu Skenderija in ko je Jure prevzel medaljo, je doživel največji aplavz, kar sem jih slišal v svojem življenju. Morda sem podobno veličastnega doživel samo takrat, ko smo leta 1992 v najtežjih vojnih časih odšli v Barcelono na odprtje poletnih olimpijskih iger in je reprezentanca BiH vkorakala na stadion.
Jure Franko je bil in je legenda Sarajeva in naš slogan, da Jureka volimo više od bureka, še kako drži. In če vemo, kako pomemben status ima burek v Sarajevu, to pove ogromno. Zelo pomembno je izpostaviti, da je Jure tudi med vojno pomagal Sarajevu, da je na primer otroke iz t. i. Dječjeg sela, kjer živijo otroci brez staršev, odpeljal na olimpijske igre v Torino.
"Jure Franko je bil in je legenda Sarajeva."
Sicer pa je bilo tudi naše prvo vodilo pri organizaciji sarajevskih iger povezano z mladimi. Mladim smo želeli zagotoviti, da se bodo tudi v Sarajevu lahko ukvarjali s športi na snegu in ledu. Zato smo zagotovili tudi vse infrastrukturne pogoje. Sarajevo je dobilo ogromno infrastrukture, od Skenderije, Zetre do steze za bob in sankanje. Jahorina je bila že prej smučarski center, tam smo izpeljali ženske smučarske discipline. Sarajevo je dobilo vse elemente, ki so mu dali možnost, da postane moderno mesto. Tudi obisk turistov je bil izjemno velik, vsi, tudi politiki, ki so obiskali mesto, so si želeli ogledati vse olimpijske objekte. Imeli smo odprta vsa vrata, a potem se je zgodila vojna.
Vojna med letoma 1992 in 1996 je grozljivo pustošila po Sarajevu, o čemer pričajo številni nagrobniki v mestu, a leta 2019 je mesto znova dočakala olimpijski ogenj. Vidite to kot nek znak upanja?
Res je, Sarajevo je edino mesto na Balkanu, ki je dvakrat dočakalo olimpijski plamen. To je del zgodovine tega mesta, ki je vanjo vpisan z zlatimi črkami. Prepričan sem, da bodo naslednje generacije s precej manj vlaganji, kot smo jih morali opraviti mi, ponovno lahko organizirale olimpijske igre. Dejstvo, da je na odprtju Ofema (Olimpijskega festivala evropske mladine, op. a.) na Koševu več ljudi ostalo pred vrati stadiona, je najboljši dokaz, da je v Sarajevu olimpijski duh še kako živ in prisoten.
