Ilkina rojstnodnevna operacija in mamin čustveni zapis

Ilka,

pred 27 leti si se odločila, da me presenetiš in polepšaš prav ta dan (že takrat si bila svojeglava).

Veselje in sreča ob tvojem rojstvu sta bila neizmerna. Želela sem si in dobila sem punčko. Seveda je bila najbolj vzhičena in vesela Dora. Komaj je čakala, da te je lahko začela prenašat – seveda si ji kdaj tudi padla na tla, jaz pa sem globoko dihala. Ko si zaznala svet, si se samo smejala in sploh se nisi nič "drla", cele noči spala kot top, da sem kar nekajkrat hodila gledat – če še dihaš. Čez dan nisi spala nikoli, še v vrtec smo hodili prej po tebe. In Dora nikoli ni imela miru pred tabo. Počela si vse, kar je počela ona, ji sledila kot senca, jo gnjavila … In tako je bilo tudi s smučanjem. Dve in pol leti mlada si se na Arehu postavila na smuči in se odsmučala – res me je skoraj kap. Ampak, odločila si se, da ti to znaš in tako je bilo.

Foto: Reuters Kakor Dora si tudi ti začela smučati pri klubu, kjer sem takrat delala kot pomočnik trenerja v otroških kategorijah. In začel se je vrteti tvoj film. Neizmerno rada si smučala, se igrala na smučeh. Smučala si povsod, takrat še največkrat po gozdu. Iskala si vsak "kucl", da te je vrglo v zrak ali da si se odgnala. Še poleti si iskala sneg. In vedno, zmeraj in povsod, si hotela biti prva. Je bilo že kar malo tečno. Za ta cilj si se odločila narediti vse, tudi neumnosti …

Tvoj telefonski klic 23. avgusta 2008 iz Čila – iz La Parve mi je postavil svet na glavo. Telefon zvoni, vidim, da si ti, pogledam na uro – what, ah, očitno ne smučate, slabo vreme, prezgodaj je, da bi me sicer klicala … A me je "zašraufalo". Prekinem, pokličem nazaj, ker je tako dosti ceneje za tebe. Vzpostavi se zveza – tišina, nič in potem jok. Vse mi je bilo jasno. "Mama, padla sem …"

Nadaljevanje poznajo vsi … Tvoja zadnja sezona pa je presenetila vse, ves svet, verjetno še najmanj naju, saj samo midve veva, kako in kaj sva vse počeli, da so se postavile osnove za vse to, v kar sva verjeli in vedno vedeli, da si tega sposobna. Samo sestaviti se je moralo vse! Na tem potovanju nama je ob strani stalo ogromno dobrih, sposobnih ljudi. S svojim znanjem so pomagali pri tvojem treningu ali finančno. Že stotič: hvala vsem, brez vas ne bi zmogli! Za na vrh pa sva na poti potrebovali posebne ljudi. Vsak dan, saj se proti "velikim" nisva zmogli boriti sami. Odločila si se. Za vsako ceno si hotela na vrh, zavedala si se in čutila, da zmoreš. Zato sva jih poiskali – najboljše, najbolj zveste sodelavce na svetu. Jih poznate? Okoli najinih odločitev je bilo veliko polemik, komentarjev o napačni izbiri teama. Do 2. decembra 2016, ko so vsi utihnili.
Foto: Sportida Sezona 16/17 je bila tukaj … Turbulenca čustev, vrhunskost tekmovalke, ki je znova in znova prestavljala mejo. Meja je postalo nebo. Tako hitro se je dogajalo, da se sploh nisem zavedala intenzivnosti čustev, ki so me prevevala, mi izrabljala energijo … Oprosti za St. Moritz. Veš, takrat pred "zadnjo" tekmo sem popolnoma odpovedala. Vse je bilo prenapeto. Tja smo šli po tri kolajne in potem je ostala samo še ena. Tebi, Dora, hvala, da si me streznila, postavila na tla in da si bila tam – ti si bila Ilkin rešitelj. In Ilka, naslednji dan, po vsem "sranju", si se postavila na start in zmagala. To si ti, moj otrok. S to razliko, da zadnja leta pravzaprav nisem več mama, kot se ta beseda razume. Na to nisem ponosna, a ni šlo drugače.

Sezona se je končala neverjetno, s fantastično zmago v Aspnu. Dva kristalna globusa sta bila tvoja – tretji ti je pobegnil, ampak ne v Aspnu, že dosti prej! Foto: Reuters Bilo je sanjsko. Kar je sledilo, pa nas je vse postavilo na realna tla. Prej si delala, kar je bilo potrebno, živela in delala si za "svoj" šport, delala si svoje delo. Da je cena uspeha tako velika, nisem vedela. Iz vsega se je naredil brezizhodni labirint, iz katerega tudi jaz ne znam. Pozornost, mediji, sponzorji … Neopažena si samo še na domačem dvorišču. Ne moreš več v miru delati. Super je, da se to vse pripelje v življenje zaradi uspeha, ampak res je naporno. Ne zmorem te več skriti, odmakniti, kadar to potrebuješ. Zdaj veva, da uspeh ni oaza sreče: da tam ni ustavljanja, počivanja, sploh si ne moreš oddahniti. Vem, da veš, se zavedaš, da se temu več ne moreš izogniti, niti nočeš se … Samo drugače se bova lotili. Samo "da" in "ne", "zdaj" ali "drugič" oziroma "takrat", bodo popolnoma brezkompromisni. Malo bolj "po najino". Pa bo, kar bo! Seveda vem, da dva zdaj že zavijata z očmi in se držita za glavo. Reševala sta tvoj čas, kolikor se je dalo. Tebe, naju, vse nas peljala čez to. Naju naučila ogromno. Ne morem verjeti, poleg vsega se moreva naučiti tudi tega.

Foto: Vid Ponikvar Žal je prišel dan, ta prekleta nedelja, ko ni šlo po načrtih. Trudila si se, a želja – že kar zahteva po miru, ki je v tebi naraščala iz dneva v dan, in jeza zaradi tega sta naredili svoje … Moj občutek ta dan je bil slab od jutra. Ne, ti ne moreš smučati jezna! Kljub temu, da si smučala vsak dan boljše, spet je strmo rasla kvaliteta smučanja. Tvoje telo oddela korektno, lahko vodi in spremlja smuči v stanju želje in sproščenosti. Takrat si tisočodstotno zaupaš in vsaka prepreka ali težava na progi ti je izziv za še večjo hitrost.

Pravkar si na operacijski mizi, štartaš čez eno leto, počutim se krivo, ker te nisem zmogla skriti … Nova naloga za prihodnost, tudi to se bova boljše naučili – imava ekipo, vredne ljudi, nisva sami. Vem, da bo težko, ampak bo lažje, kot je bilo prej.

Zdaj bom malo mama in "baba" … pol pa gasa dalje …