Filip Flisar: Izgubil sem 10 let življenja, a mi ni žal

Kar trem kolajnam slovenskih deskarjev (Tim-Kevin Ravnjak, Rok Marguč in Žan Košir) je slovenski smučar prostega sloga Filip Flisar na svetovnem prvenstvu v Kreischbergu dodal naslov svetovnega prvaka v smučarskem krosu. S tem je nekdanji alpski smučar, ki je v svojem prvem športu nastopil tudi na mladinskih svetovnih prvenstvih 2005 in 2007, dopolnil svoj seznam uspehov. Na tem so med drugim tudi mali kristalni globus v sezoni 2011/12 in štiri zmage v svetovnem pokalu. "Manjka še olimpijska kolajna," dodaja 27-letni brkati Mariborčan, ki je lov na olimpijsko kolajno lani končal po bolečem polfinalnem padcu.

Ko ste bili še alpski smučar, so bili vaši reprezentančni sotekmovalci Miha Kürner, Janez Jazbec, Andrej Križaj, Gašper Markič … Vsem je poskus pravega preboja v svetovno elito spodletel. Ob tem spoznanju verjetno ne obžalujete prestopa med smučarje prostega sloga? Z omenjenimi fanti ostajam v stiku. Vesel sem, ko se vidimo, predvsem tedaj, ko se skupaj odpravimo na morsko obalo in zganjamo norčije. Žal mi je, da se večkrat ne vidimo med letom, kar pa je pravzaprav logično. Vsak živi svoje življenje. No, nikakor pa mi ni žal zamenjave športa. A ne le zaradi razkoraka med njihovimi in mojimi rezultati. Ko sem se podajal v smučarski kros, sem namreč vedel, da je to šport, ki mi je pisan na kožo. Je bolj divji, nepredvidljiv … Takšen, kot sem jaz. Šport sem torej menjal z razlogom.

Sedem let pozneje imate okrog vratu zlato kolajno s svetovnega prvenstva. Zanimivo, prav takšno FIS-ovo snežinko bi prejeli tudi kot alpski smučar. Kdaj ste jo danes začutili? Po koncu četrtfinala. Prvi dve izločilni tekmi sta bili zelo napeti in zame sila stresni. Ko sem se prebil v polfinale, torej med najboljših osem, sem vedel, da sem pripravljen tudi za veliki met. "Pravi si, pojdi po zmago," sem si dejal.

Prav v četrtfinalu ste bili že v na videz povsem izgubljenem položaju. Rešil vas je šele spreten manever pred zadnjo strmino … Oh, prosim, ne spominjajte me na tiste trenutke. Danes sem preživel toliko stresnih trenutkov, da bom zanesljivo umrl deset let prej. Deset let? Kaj ste nori?! Eh, ni pomembno. Ni mi žal. Vredno je bilo. Zdaj sem svetovni prvak!

A tokrat je bilo mogoče slutiti, da je vse na svojem mestu. Bili ste razpoloženi, imeli hitre smuči ter se spretno izmikali usodnim telesnim stikom. Filipov dan, torej? Da, prav to je bistvo našega športa. V smučarskem krosu odlična pripravljenost in hitre smuči niso dovolj. Vsi delci morajo najti svoje mesto v sestavljanki. Ključnega pomena je dobro počutje tekmovalca. Jaz sem se danes počutil odlično. Ne skrivam niti, da sem imel odlično pripravljene smuči. Imel sem vse pogoje za zmago. A priložnost sem moral izkoristiti.

Po olimpijskih igrah 2014 ste še na drugem velikem tekmovanju dokazali, da je za vašo uspešnost ključna motivacija. Navsezadnje v svetovnem pokalu že dve leti niste bili na stopničkah, za zmago pa moramo pobrskati v leto 2012 … Bralce Sportala vljudno prosim, da mi pomagajo, če mi lahko. Ne vem, kaj je narobe z mojo glavo. Na vseh tekmah se trudim na vse pretege. Iščem pravo motivacijo, poskušam biti maksimalno zagnan, a ne gre. Nato pa pridem na olimpijske igre ali svetovno prvenstvo in pokažem povsem drugačen obraz. Naj vam zaupam, da sem imel na prvem treningu v Kreischbergu 50. čas, na drugem pa 15. "Kdo se norčuje? To je nemogoče," sem si dopovedoval. Že v kvalifikacijah sem bil nato konkurenčen, danes pa sem se zavihtel na vrh. Kot kaže, so velike tekme zame res največja motivacija in iz mene iztisnejo atome moči, za katere niti ne vem, da jih imam.

Kaj vam lahko prinese naslov svetovnega prvaka? To bo pokazal čas. O tem še ne razmišljam. Ne bi bilo slabo, če bi se mi poznalo na bančnem računu, saj bi si lahko na ta način posledično zagotovil še boljše pogoje za trening. Na tem področju namreč zaostajam za največjimi tekmeci. Verjamem pa, da lahko takšen podvig pomaga tudi pri samozavesti. Gremo naprej …

Zdaj imate mali kristalni globus, zlato kolajno s svetovnega prvenstva in odličje z iger ekstremnih športov, X-iger. Nekaj pa vendarle manjka, mar ne? O, seveda. Tistih nesrečnih pet krogov. Res je, olimpijska kolajna je naslednji ali nemara kar zadnji veliki izziv.

Nasvidenje v Pjongčangu 2018? To je moj cilj. Kariero bom podredil pripravam na naslednje zimske olimpijske igre. Bodite brez skrbi, vztrajal bom. Ni predaje. Takšni smo Štajerci! To je stara pohorska šola. Ne bo konec, dokler ne bom odnehal.

Za Štajerce pa je znano, da se znajo tudi veseliti … Prebil sem se skozi kvalifikacije in vse izločilne boje do najvišje stopničke. Toda najtežji del me še čaka. Kar malo se ga bojim. V Kreischberg je pripotoval avtobus mojih najboljših prijateljev, podpornikov, predstavnikov pokroviteljev … Že v cilju so izstopali. Saj veste, to so tisti divjaki, ki so bili slečeni do pasu. Čaka me druženje z njimi. Naporno bo. Pravzaprav ne vem, kaj naj pričakujem. Še sreča, da je prihodnja tekma svetovnega pokala, ki bi morala biti v Tagernseeju, prestavljena, tako da imam na voljo nekoliko več časa za pripravo. V nasprotnem primeru bi na štart prišel v zelo zanimivem stanju.