Gloria Kotnik: Človek na neki točki pregori. Tudi roboti se pokvarijo.

28-letna Velenjčanka je tik pred koncem magistrskega študija menedžmenta. Foto: Urban Urbanc/Sportida Gloria Kotnik, nekdanja mladinska svetovna podprvakinja v paralelnem veleslalomu, je kljub razmeroma rosnim 28 letom že skoraj veteranka v karavani deskanja na snegu. To je bila že njena 12. sezona v svetovnem pokalu, letošnje olimpijske igre v Pjongčangu pa že njene tretje. Na njih je dosegla svoj najboljši olimpijski rezultat (15. mesto v paralelnem veleslalomu, enaka je tudi njena uvrstitev v skupnem seštevku svetovnega pokala), a verjame, da bi zmogla še višje.

Letošnja pomlad bo za Velenjčanko, ki trenira pod taktirko očeta, Petra Kotnika, sicer trenerja kitajske reprezentance v deskanju, in Aca Sitarja, sodeluje pa tudi s trenerjem za fizično pripravo Mitjem Bračičem, prelomna. Čaka jo odločitev o tem, naj nadaljuje svojo športno pot ali naj snežno desko vsaj kot tekmovalka dokončno postavi v kot.

Odločitev ne bo lahka. Vera vase in samozavest, ki jo črpa iz odlične pripravljenosti, jo ženeta v nadaljevanje sezone, po drugi strani pa jo pomanjkanje finančne varnosti in sredstev (sezono financira z delom in s pomočjo sponzorjev) sili v razmislek o vztrajanju na športni poti. A tudi če se bo ta pot kmalu končala, črnolaso dekle z imenom, ki pomeni "slava", ne bo imelo težav s prestopom v tako imenovano drugo kariero. Že zdaj dela in je le nekaj korakov od naziva magistre menedžmenta. 

Kaj jo žene naprej, kakšne posledice so pustila zadnja leta, ko zaradi športa, študija in dela sebi ni namenila niti sekunde počitka, in kako visoko še lahko seže? Letošnja sezona z dvema četrtima mestoma in še tremi uvrstitvami med deseterico ji daje upanje, da lahko poleti še višje. Po sezoni 2015/2016, ki jo je izpustila zaradi hude poškodbe kolena, je bila zadnja sezona velik obliž na žgočo rano.

"Nisem se še odločila, kako naprej Za zdaj vse počnem tako, kot da bom kariero nadaljevala, ne glede na to, kakšno odločitev bom sprejela čez mesec dni." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Je kakšen poseben razlog, da smo se srečali na Velenjski plaži?

To je po mojem mnenju najlepši del Velenja, priročno je za rekreacijo, imamo res dobre tekaške steze, v poletnih mesecih pa imamo super kopališče …

So vas v Velenju že nagovorili, da bi prevzeli vlogo ambasadorke kraja, kot je na primer Žan Košir ambasador Tržiča?

Žal še ne, se pa te vloge ne bi branila. Mislim, da bi lahko v bilo v lokalnem okolju več podpore in povezanosti, tudi sama se bom za to bolj aktivirala. Z dobrimi rezultati je zagotovo lažje.

Žan Košir: Če ne bi še enkrat poskusil, bi vse življenje obžaloval #intervju

Po koncu sezone ste dejali, da se boste v aprilu odločili o nadaljevanju kariere. Ste že sprejeli odločitev?

Ne, nisem se še odločila. Za zdaj vse počnem tako, kot da bom kariero nadaljevala, ne glede na to, kakšno odločitev bom sprejela čez mesec dni.

V prejšnjem tednu sem namreč že preizkusila opremo. Čakam še na poteze zveze, tudi od njih je precej odvisno, kakšna bo moja odločitev, se je pa vse skupaj nekoliko zavleklo tudi zaradi mojega zdravstvenega stanja.

Sicer pa ni nobena skrivnost, da si svojo športno kariero financiram sama in da je to tudi glavni razlog za razmišljanje o nadaljevanju oziroma koncu.

"Sezona deskanja stane najmanj 25 tisočakov in ta denar moram zbrati z delom in pomočjo sponzorjev. " Foto: Urban Urbanc/Sportida Sezona deskanja stane najmanj 25 tisoč evrov in tega denarja ni lahko zbrati. Pridobiti jih moram predvsem s pomočjo sponzorjev in dela, le tako si lahko plačam sezono. Položaj me je prisilil, da sem izbrala samostojno pot, in ni mi žal, saj se je v letošnji sezoni pokazalo, da sem se odločila prav.

Je pa res, da sem stara 28 let in da čutim, da se moram odločiti, kako naprej. Deskanje ni edina stvar, ki jo obvladam … Navsezadnje končujem magistrski študij menedžmenta in znam tudi delati.

In če s takimi rezultati, še posebej po tej sezoni (dve četrti mesti, nastop na tretjih olimpijskih igrah), ne morem dobiti zaposlitve v vojski ali na policiji, potem pa res ne vem … Rada bi imela vsaj kak stalni prihodek …  Da bi lahko vso svojo energijo usmerila v šport.

Omenili ste, da delate. S čim se ukvarjate?

Ker sem nekako morala poskrbeti zase, se ukvarjam s prodajo desk in smučarskih plošč Allflex, ki so patentno zaščitene. Izumil jih je Slovenec Aco Sitar in jih v deskarski karavani uporablja velika večina tekmovalcev.

Vse skupaj je zame precej naporno. Po eni strani s temi tekmovalci tekmujem, po drugi pa jim prodajam plošče.

To v praksi pomeni, da se dva dni pred tekmo ukvarjam s tem, namesto da bi se posvetila počitku, vse to pa na tekmah zahteva svoj davek. Zmanjka mi osredotočenosti, to pa je povezano z utrujenostjo. Tako ne morem delati čudežev, žal pa brez tega ne morem pokrivati stroškov.

Tekmujem proti ljudem, ki imajo možnost biti profesionalni športniki, ki imajo ekipo ljudi, ki skrbi zanje. Jaz tega žal nimam.

"Zavedam se, da se bom morala spremeniti. Ne gre pa samo za trening oziroma fizični napor, temveč tudi vse preostalo, na koncu pa zmanjka časa zase in za počitek." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Vsi, ki so v moji ekipi, pomagajo, kolikor lahko, jim pa ne morem plačati tako, kot bi si zaslužili. To je po mojem mnenju tudi razlog, da se mi je vso sezono ponavljal en in isti vzorec … Dobra vožnja v prvi vožnji kvalifikacij in potem zaradi izčrpanosti slaba v drugi.

Ne gre za fizično pripravljenost, mislim, da sem optimalno pripravljena, preprosto se energetsko izpraznim. Ko se pred finalom nekoliko odpočijem, spet lahko nadaljujem v visokem ritmu.

Čez letošnjo sezono se ne pritožujem. Daleč od tega, da bi bila slaba, bi pa lahko bila še veliko boljša. Če ne morem zmagati na tekmi svetovnega pokala, potem v tem, kar počnem, ne vidim več smisla. Zmagala bi lahko že letos … Te napake se mi ne bi smele dogajati.

Omenjate utrujenost. Ste morda pregoreli? Tema izgorelosti zadnje leto izgublja predznak tabuja, vedno več se govori o tem in dejstvo je, da se ne dogaja samo poslovnežem, tudi športniki niste imuni proti njej.

Da, in zavedam se, da sem sama kriva za stanje, v katerem sem se znašla. Posledica je kup zdravstvenih težav, ki jih zdaj rešujem.

Sindrom adrenalne izgorelosti: Tudi Supermanom se zlomijo krila #intervju

Po značaju sem zelo trmasta in ne odneham kar tako, poleg tega sem zelo zahtevna do sebe. To v praksi pomeni, da grem na trening tudi takrat, ko se izredno slabo počutim. Če vsaj ne poskusim, nisem naredila ničesar. Preprosto grem čez mejo …

Zavedam se, da se bom po tej plati morala spremeniti. Ne gre pa samo za trening oziroma fizični napor, temveč tudi za vse preostalo, na koncu pa zmanjka časa zase in za počitek.

"Človek enkrat pregori. Še robot se pokvari." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kdaj ste začutili posledice preutrujenosti?

Začelo se je že pred olimpijskimi igrami. Nikakor se mi ni uspelo odpočiti. Mislim, da je bilo v Pjongčangu sploh prvič, da sem se odločila, da izpustim trening … Vedela sem, da sem trenirala dovolj … Že pred tem, na Kitajskem, sem čutila utrujenost. Vse to se mi vleče že dve leti … Nenehen stres in fizičen napor, zraven pa še študij.

Človek na neki točki pregori. Še robot se pokvari.

Po sezoni sem veliko časa posvetila temu, da svoje zdravje spravim v red. Zdravnica mi je med vrsticami povedala, da sem glede na svoje zdravstveno stanje dosegla neverjetne rezultate.

Svetovala mi je, naj razmislim, ali je vse skupaj sploh vredno. Češ, naj se umirim, se odpočijem in nato nadaljujem z neko zdravo mero. Da si moram vzeti čas zase, tega pa ne znam. Časa zase mi zmanjka, od nekdaj je tako. Te besede so mi dale misliti, zato se bom res potrudila spremeniti nekatere stvari.

Letos je na Rogli osvojila 4. mesto, dosežek je ponovila tudi na tekmi v Banskem v Bolgariji. Foto: Urban Meglič/Sportida Kaj vas vleče k nadaljevanju kariere? Kaj želite dokazati? Sebi, drugim?

Ravno to, da je za mano res dobra sezona, da imam najboljšo opremo, da sem si ustvarila okolje, v katerem lahko delam. Tudi tehnika je na visoki ravni. Enostavno vem, da sem sposobna več.

Upam si reči, da sem trenutno ena od najboljših tekmovalk v deskanju, tega si dolgo časa nisem upala priznati.

Morda bi s pravimi pogoji že letos lahko prodrla med prve tri v skupnem seštevku svetovnega pokala ali pa bi dosegla vsaj zmago v svetovnem pokalu. To me vleče naprej, a ne pod takimi pogoji. Tako nimam več kaj početi v svetovnem pokalu, 4., 5., 6. mesta niso dovolj.

Kaj je bil za vas vrhunec letošnje sezone in kaj dno?

Vrhunec morda tekma v Banskem v Bolgariji (4. in 6. mesto), ki velja za eno od najtežjih tekem v svetovnem pokalu. Tam sem dokazala, da nisem uspešna samo na Rogli (4. mesto), ki jo poznam do potankosti in je po svoje moja dnevna soba, ampak tudi drugje.

Največje razočaranje pa so bile prav gotovo olimpijske igre, kjer sem zaradi treh stotink sekunde obstala v osmini finala. Moj realni cilj je bila uvrstitev med najboljših pet in na koncu sem bila razočarana. No, po treh dneh se je moja glava ohladila in na dosežek sem začela gledati drugače (15. mesto). Pred menoj je bilo 14 profesionalnih športnic s podporo, ki je jaz nimam. Pravzaprav sem si kar čestitala.

V osmini finala ste se pomerili z Rusinjo Aljono Zavarzino, tretjo z OI v Sočiju. Vam je to naložilo dodaten pritisk?

Ne, to me sploh ne moti. Pravzaprav najraje tekmujem proti Ester Ledecki (zmagovalki skupnega seštevka svetovnega pokala in olimpijski prvakinji), ki me pripravi do tega, da odpeljem po svojih najboljših močeh. Vse kvalifikacije, ki sem jih odpeljala z njo, so bile najboljše … Kdorkoli je na drugi strani steze, ga moraš premagati.

Uvrstitev v olimpijski četrtfinale se ji je izmuznila za tri stotinke sekunde. Foto: Stanko Gruden, STA

Koliko ste na olimpijskih igrah lahko spremljali, kaj se dogaja v zvezi s polfinalno vožnjo Žana Koširja oz. njegovim prihodom v cilj, kjer na prvi pogled ni bilo razvidno, kdo je bil hitrejši? On ali Korejec? V zvezi s tem je na družbenih omrežjih vrvelo od polemik.

Žan Košir in olimpijski polfinale: fotografija prihoda v cilj, ki je obkrožila splet. Tekmo sem spremljala v cilju in spomnim se, da me je čustveno povsem izčrpalo. To je bil tudi razlog, da si na olimpijskih igrah nisem ogledala nobene tekme.

Smo se pa iz tega vsi tudi nekaj naučili. Dejstvo je, da v deskanju nimamo fotofiniša in da vedno odloča fotocelica.

Mislim, da se kaj takega, kar se je zgodilo Žanu, Ester Ledecki ne bi moglo zgoditi, saj ima tako veliko ekipo, da na ogledu proge pregleda vsak delček proge, tudi cilj, in da so vedeli tudi to, da celica A, ki se upošteva najprej (celica B je samo rezerva, če se A ne ustavi) v cilju stoji nižje. Tako se je Žan v cilju z roko zapeljal naprej, namesto da bi se pomaknil nižje. V vsakem primeru je Korejec prvi predrl celico.

Ni šlo za zaroto, vsi mi bi lahko vedeli, če bi imeli ekipo, ki bi si vse to pogledala. Na žalost v osmini finala tudi sama nisem dala roke nižje … Morda bi s tem lahko pridobila prej omenjene tri stotinke.  

Foto: Žiga Zupan/Sportida

Vaše ime izvira iz besede 'gloria, gloire', kar pomeni slava, čast. Kdaj ste je bili deležni največ?

Letos.

Številni so vas omenjali kot tiho favoritinjo za osvojitev olimpijske medalje. Ste to čutili kot breme ali motivacijo?

Malo mi je bilo v breme, predvsem zato, ker me štiri leta ni nihče omenjal … Sem pa olimpijsko tekmo jemala kot vsako drugo tekmo, tudi vse letošnje tekme sem odpeljala brez prevelikega stresa. Bila sem zelo pomirjena in samozavestna, ker sem vedela, da sem dobro pripravljena. Pravzaprav mi je bilo težje spremljati Žanov nastop kot pa svoje tekme. Na psihološkem področju že dlje časa sodelujem s športno psihologinjo in mislim, da mi to precej pomaga pri psihološki pripravi.

Kako ste se počutili ob prihodu na Brnik, kjer je bila vsa medijska pozornost namenjena Koširju, preostali člani reprezentance pa ste bili tam zgolj kot del omizja?

Seveda bi bilo lepo, če bi tudi nam kdo namenil kakšno vprašanje, saj to za nas pomeni medijsko izpostavljenost, zaradi katere bi bila pot do sponzorjev nekoliko lažja. Sem pa bila kljub temu zelo ponosna na Žanov dosežek in vesela zanj in hkrati tudi ponosna na to, da sem lahko prisotna na tej konferenci.

Na novinarski konferenci po prihodu iz Pjongčanga so bile vse oči uperjene v Žana Koširja in njegovo bronasto odličje. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Na trenutke sem se sicer počutila slabo, ker je meni spodletelo, kar pa nikakor ne zmanjšuje zadovoljstva ob tem, da je medaljo dobil kdo drug.

Vsakemu privoščim uspeh in sem zelo vesela tudi za Žana. Vsi treniramo, vlagamo, enim uspe, drugim pač ne.

Ste v svoji karieri, v kateri ste se udeležili tudi troje olimpijskih iger (Vancouver 2010, Soči, 2014, Pjongčang 2018), kdaj živeli življenje profesionalnega športnika tako, da so bile edine vaše naloge trening, počitek …

Da, v eni sezoni pa res, in sicer je bila to moja najbolj uspešna sezona, pri 18 letih …  Nobenih težav, vse je plačala zveza …, lepo obdobje, ki pa je res hitro minilo.

Poglejte z druge strani … Ko boste končali športno kariero, ne boste imeli težav s prilagajanjem na življenje običajnega smrtnika, vse boste že znali … Od plačevanja položnic, izstavljanja računa …

No, to pa res … Se strinjam. Odkar delam, sem se vsega tega že naučila in si nabrala res veliko izkušenj. Tudi z izvozom v Korejo (smeh, op. p.).

"Vsakemu privoščim uspeh in sem zelo vesela tudi za Žana. Vsi treniramo, vlagamo, enim uspe, drugim pač ne." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Vam je bil študij menedžmenta pri tem kakorkoli v pomoč?

Da, dobiš osnove, a realnost je nekaj povsem drugega. Teorijo je treba tudi znati tudi uporabiti. Na koncu tako ali tako največ štejejo izkušnje.

Kdo je v vaši karieri steber, na katerega se vedno lahko oprete?

Brez dvoma moja družina, ki me podpira, odkar vem zase. Izredno so potrpežljivi. Zelo sem jim hvaležna. Vem, da z mano ni vedno lahko.