Bode Miller: navidezni brezbrižnež, ki je vedno iskal svojo smučino

Z izpuščeno sezono 2012/13, med katero se je posvetil družini in rehabilitaciji kolena, nizom dodobra skrajšanih zim in letošnjim zgolj epizodnim nastopom na svetovnem prvenstvu je Bode Miller mednarodno smučarsko javnost večkrat nehote opozoril ali nemara kar pripravil na praznino, ki bo nastala po njegovi tekmovalni upokojitvi.

Debelo desetletje in pol se je namreč Američan odklanjal od evropskih smučarskih smernic, ki jih skušajo narekovati predvsem k popolni tekmovalni disciplini nagnjeni Avstrijci. Z edinstvenim slogom smučanja, v katerem je večkrat zavestno prestopal raven potrebnega tveganja, je v dobršni meri zaznamoval več velikih tekmovanj in bojev za veliki kristalni globus. S pristopom je korenito spreminjal ameriško dojemanje alpskega smučanja. Z vihravim življenjem, neposrednostjo in kritičnostjo pa tudi v dokaj konservativnem smučarskem okolju ohranjal svoj jaz.

Po spektakularnem padcu na superveleslalomski tekmi svetovnega prvenstva v Beaver Creeku, sicer edini uradni preizkušnji v pred kratkim končani sezoni, je dal vedeti, da je njegova kariera po vsej verjetnosti končana. A ker je vedno veljal za nepredvidljivega "kavboja", ki se je pogosto zanašal na navdih, njegovi navijači po svetu vendarle še gojijo upanje na vsaj eno dodatno zimo 38-letnega Američana v karavani svetovnega pokala.

Spoštovanja vreden opus

Omenjeni padec v Beaver Creeku še zdaleč ni bil Millerjev prvi v dolgi karieri, je pa preprečil, da bi dopolnil svoj seznam uspehov. Vseeno ga ta uvršča med najboljše alpske smučarje vseh časov. Je eden od petih moških smučarjev, ki se lahko pohvalijo z zmagami v vseh disciplinah. Skupno ji je na 438 tekmah svetovnega pokala dosegel 33, kar ga uvršča na sedmo mesto večne lestvice zmagovalcev, na kateri je s kar 86 skoki na vrh že lep čas neulovljiv legendarni Šved na slovenskih smučeh Ingemar Stenmark.

Zmage in skupno 79 uvrstitev na stopničke za zmagovalce so Millerju prinesle tudi dva velika kristalna globusa za zmagi v skupnem seštevku svetovnega pokala (2004/05 in 2007/08) in štiri male. Njegovo domačo vitrino pa krasi tudi enajst kolajn z velikih tekmovanj. Med temi so tudi zlata olimpijska za kombinacijsko zmago v Vancouvru 2010 in pa kar štiri zlate s svetovnih prvenstev. Leta 2003 je bil namreč v St. Moritzu prvak v veleslalomu in kombinaciji, dve leti pozneje pa se je v Bormiu podpisal še pod hitrostni dvojček z nepremagljivostjo v smuku in superveleslalomu.

V svojem slogu

Te uspehe je kot po pravilu dosegal s prav posebnim slogom smučanja, ki se je že na prvi pogled ločeval od tekmecev, začenši s težiščem. Vedno je stremel k bolj neposredni liniji, zato so smučanje pogosto zaznamovali tudi akrobatski vložki ob reševanju po napakah. Obenem ni bil skorajda nikoli preračunljiv ali pretirano previden, zaradi česar so se nastopi večkrat končevali z odstopi. Takšen je bil pravzaprav že njegov vstop v svetovni pokal. Na svoji prvi tekmi, veleslalomu leta 1997 v Park Cityju, se je pri 20 letih zavihtel v finalno vožnjo. Trenerji so mu svetovali, naj si v drugo z ročno zavoro zagotovi prve točke. Bode, ki nikoli ni upošteval trenerjevih nasvetov, če se z njimi ni stoodstotno strinjal, se je zgolj nasmehnil in napadel. Tekmo je končal na enajstem mestu. Takrat se mu je račun izšel. Toda na kar 14 od 20 nadaljnjih tekem je ostal praznih rok. Že tedaj je nakazal, da bo športnik, ki rad hodi po robu.

Zavajajoča ravnodušnost

Miller je na svoji poti le redko napovedoval napad na to ali ono kolajno. Še več, v številnih intervjujih je večkrat poudarjal, da ga najbolj motivira iskanje popolne smučarske predstave. V iskanju svoje smučine je zato pogosto deloval brezbrižno. Ta navidezna nezainteresiranost se je pogosto zrcalila v – vsaj na oko – medlih štartih, ki so bili popolno nasprotje divjih začetkov njegovega velikega tekmeca v delu kariere Hermanna Maierja.

Tudi v komentarjih tekem je pogosto dajal vtis ravnodušnosti. A ta podoba je bila vendarle zelo zavajajoča. Ne glede na to, da se je pogosto zanašal na nadarjenost in prefinjene občutke, pa se je vseeno pogosto ubadal s smučarsko taktiko in stiskal zobe ob zahtevnih kondicijskih treningih. A tudi pri teh je večinoma bežal od skupinskih vadb in iskal svoj mir.

Lahko bi bil tudi teniški igralec ali nogometaš

Bodejeva drugačnost ima tudi zelo logično predzgodbo. Njegovo otroštvo in začetno športno udejstvovanje se namreč krepko razlikujeta od glavnine zgodb tekmecev. Odraščal je v leseni koči brez elektrike, ki so jo sredi gozda blizu kraja Franconia v ameriški zveni državi New Hampshire postavili starši. Tam je, brez vključitve v šolski sistem, živel vse do osmega leta in v naravi razvijal drugačen odnos do okolice.

S športom ga je okužila babica. Sprva s tenisom, ki je ostal njegova velika ljubezen. Obetaven je bil tudi v nogometu, najbolje pa se je vendarle znašel na smučeh. Resda starih in težkih, ki so od njega zahtevale več moči za nadzorovanje zavojev. A nadarjenosti menda ni mogel skriti, kar so priznavali tudi trenerji, sicer nezadovoljni z njegovo neposlušnostjo in iskanjem svojih poti.

Ko se divji Bode umiri …

A prav iskanje drugačnih poti ga je nazadnje pripeljalo med največje zvezdnike svetovnega pokala. Po začetnih uspehih je tekmam posebno mikavnost dajal že s svojo prisotnostjo. Postal je zvezdnik belega cirkusa, čeprav mu središčna vloga v resnici nikoli ni pretirano dišala. Predvsem do medijev ni nikoli gojil pretiranih simpatij. Motila sta ga nagnjenost k senzacionalizmu in pomanjkljiva verodostojnost. Tudi na zahteve in pričakovanja okolice se je večinoma najraje požvižgal, skrival pa ni niti tega, da je včasih rad pogledal nekoliko bolj globoko v kozarec.

V nekoliko drugačni luči se je prikazal le v zadnjem delu kariere. Predvsem po vrnitvi po operaciji leta 2013 to ni bil več tisti divji Bode Miller, ki je pozornost pogosto plenil s kritičnimi izjavami. Deloval je bolj zrelo. Tudi odnos do sedme sile je bil bolj korekten, čeprav ni skrival, da je zanj to skorajda nujno zlo. Na tekmah svetovnega pokala ga je večinoma spremljala žena Morgan Miller, s katero se je po opravljenih obveznostih hitro umaknil v zasebnost, večkrat pa sta ga v cilju pozdravila še hčerka in sin. Zdaj prvega otroka pričakuje še z Morgan, le da ta najbrž ne bo potoval s karavano svetovnega pokala …