Polona Hercog o brutalnih pogojih in o razhodu s trenerjem

Sportal Polona Hercog po velikem uspehu išče novega trenerja

"Željko je odličen trener ..." Foto: Gulliver/Getty Images Polona, zdaj je minilo že kar nekaj dni od zmage v Švici, vam danes ta zmaga pomeni še več?

Vse skupaj se je malo umirilo. Zdaj sem resnično dojela, kaj mi je uspelo. Dan ali dva po tekmi se mi je vse skupaj zdelo nerealno. Zdaj se že počasi delajo novi načrti, seveda ob tem ostajajo veselje, zadovoljstvo in ponos na ta rezultat.

Če bi primerjali zmagi v Basatadu in Luganu, je bila ta zadnja bolj prigarana?

Da, zagotovo. Tudi povsem drugače sem jo sprejela in občutki so bili povsem drugačni. Ko osvojiš prvi turnir, se odprejo neka nova vrata in pri sebi dobiš neko potrditev. Pri zadnji zmagi je bila želja zares ogromna. Dolgo časa sem čakala na ta rezultat in lahko rečem, da mi ta zmaga pomeni mnogo več. Danes sem veliko bolj izkušena in dobro vem, kaj je treba storiti za vse to. Tudi psihično se je treba nekaterim stvarem približati. Res mi veliko pomeni zadnja zmaga.

Omenili ste, da ste bili pred finalom precej nervozni. Kaj je bil vzrok? Se v teh letih bolj zavedate pomembnosti takšnih tekem?

Lahko rečem, da me je kar stiskalo. Že lani sem imela v Istanbulu možnosti, da zmagam. Vem, kako sem se počutila, ko sem izgubila finale. Ko izgubiš polfinale, si vseeno še nekoliko oddaljen od naslova. Ko izgubiš finale, pa si dejansko oddaljen le en korak. Želja je bila ogromna in vedela sem, da sem sposobna. Odvisno je bilo, koliko mi bo uspelo dati iz sebe nervozo in koliko iti v določenih trenutkih prek sebe.

Po zmagi v Luganu je čutila veliko olajšanje. Foto: Gulliver/Getty Images

Po zmagi ste dejali, da so bili pogoji nemogoči. Zakaj je pravzaprav šlo?

Zunaj je bilo sedem stopinj Celzija, vseskozi je pršilo, pihal je veter, tako da je bil občutek, kot da bi bilo nekaj stopinj nad ničlo. Posledica je bila, da so bile žogice zelo počasne in niso prav odskočile. Pogoji so bili res brutalni in še vmes, ko je prišla prekinitev … Noro je bilo.

Sportal Velik uspeh slovenskega tenisa, Polona Hercog osvojila turnir v Švici

Verjetno pa je bila to dobra izkušnja?

Po zadnji točki je res veliko breme padlo iz mene. Bilo je veliko olajšanje.

Že pred tem ste v Miamiju zelo dober dvoboj igrali proti Simoni Halep, trenutno drugi igralki sveta. Bili ste blizu zmage, kaj Polona Hercog je bila letos blizu zmagi proti Simoni Halep. Ta dvoboj ji je dal veliko samozavesti. Foto: Reuters je na koncu zmanjkalo?

Zdi se mi, da mi manjkajo izkušnje iz takšnih dvobojev. Za seboj nimam veliko takšnih tekem, ona pa jih ima ogromno in zanjo je to nekaj povsem normalnega. V drugi polovici drugega niza sem bila fizično na koncu. V Miamiju je bilo res nekaj posebnega. Zadnjo sekundo sem izvedela, da sem se na turnir uvrstila kot srečna poraženka. Na igrišče sem šla brez ogrevanja, brez vsega. Tam se je odvilo vse naenkrat … V drugem nizu je bilo nekaj točk, ko bi lahko drugače odreagirala. Podobno situacije so se dogajale tudi v Luganu in tam sem bila 1.000-odstotno osredotočena in sem jih popravila. Kakor se je v Miamiju na koncu slabo končalo, mi je to pomagalo v Luganu in za prihodnje turnirje.

V tenisu je veliko povezano s stroški. Bo zaradi te turnirske zmage lažje trenirati in se pripravljati na tekmovanja?

Zagotovo je to neka finančna pomoč in tudi glede same uvrstitve si malo bolj sproščen. Sicer se jaz toliko ne oziram na uvrstitev, ampak vseeno si potem posledično uvrščen na večje turnirje. Zaradi tega sem se tudi lažje odločila, da ne grem v Istanbul, kjer od lani branim finale. Po tako napornem tednu fizično nisem 100-odstotno pripravljena. Zdaj mi je nekoliko lažje delati načrte. Zavedam se, da če želim iti na turnir, moram biti 100-odstotno pripravljena.

"V življenju se zgodijo stvari in treba je iti naprej." Foto: Matjaž Vertuš

Z Željkom sta se po dolgoletnem sodelovanju razšla tako zasebno kot profesionalno. Je bila glavna napaka to, da ste bili v to razmerje vpleteni tako zasebno kot tudi profesionalno, ali je bilo kaj drugega?

Lahko rečem, da sem pri tem sodelovanju dobila veliko pozitivnih stvari. Zdi se mi, da sva dobro trenirala. V teh letih sem si nabrala veliko izkušenj in včasih se te stvari ne izidejo. Tudi na osebni ravni se kaj zgodi in ne moreš zadihati na terenu. Vse je bilo prepleteno in tudi čustveno sva bila zelo navezana. Mislim, da na igrišču nisem imela prave svobode in včasih sem si celo preveč želela rezultatov. Kot da sem nekako pregorela v vseh teh stvareh. Daleč od tega, da sva kaj narobe delala, da je bil napačen načrt treningov. Željko je odličen trener. Enostavno se ni izšlo. V življenju se zgodijo stvari in treba je iti naprej.

Po tem razhodu ste ostali sami. Ste ob takšnih trenutkih pogrešali kakšno pomoč ali v tem primeru odigra svojo vlogo družina oziroma vaši najbližji?

Na zadnjem turnirju je bila z menoj moja mama, ker nisem imela nobene druge možnosti. Dan pred odhodom sem jo prosila, ali gre lahko z menoj, ker nisem želela iti sama. Sicer imam pomoč od Tine Kobale, fizioterapevtke, ki mi dela načrt za kondicijski trening. Prav tako imam okrog sebe ljudi, kot so partnerji za treninge, trenerje iz teniškega kluba Branik in lahko rečem, da nisem povsem sama. Vseeno lahko delam naprej in dovolj sem izkušena, da točno vem, kaj mi v določenih trenutkih manjka. Kar se tega tiče, se ne počutim, da bi bila izgubljena, in ne čutim potrebe, da nujno potrebujem novega trenerja.

Vzela si bo čas in poskušala izbrati pravega trenerja. Foto: Reuters

Ali zdaj na vaša pleča pade več logističnih stvari?

Že prej sem sama veliko urejala. Najlažje si tudi sam organiziraš dan, prva tako letalske vozovnice. Vedno sem bila sama dovolj organizirana. Le na turnirjih je malo težje, ker za nekatere stvari skrbi trener. Kot so rezervacija igrišč in podobno. V tem primeru je malo težje, ampak se da prilagoditi.

Že prej ste dejali, da trenutno ne čutite potrebe po novem trenerju. Bi si želeli domačega ali tujega trenerja ali je še vse odprto?

Trenutno je še vse odprto. Tako kot sem že rekla, trenutno se sama s seboj res dobro počutim. Tistih nekaj ljudi, ki jih imam okrog sebe … Morda bo šel tudi nekdo iz Slovenije z menoj na kakšen turnir. Za zdaj je res še vse odprto. Po toliko letih, ko sem sodelovala z njim (Željkom Krajanom op. p.), ni najlažje sprejeti nekoga drugega. Iz tega obdobja sem pobrala veliko pozitivnih stvari in zdi se mi, da mi tudi odgovarjajo v igri. Te stvari sem vzela za naprej. Če se bo karkoli pojavilo, se bom odločila. Zagotovo se moram z novim trenerjem dobro razumeti tudi na osebni ravni. To je precej pomembno.

Foto: Matjaž Vertuš Se vam zdi, da je izbira trenerjev dovolj velika ali jih je treba iskati?

Trenerjev je veliko. V svoji karieri sem veliko prestala. Imela sem tudi nekaj trenerjev, ko sem pozneje ugotovila, da ni imelo nobenega smisla. Izbira je, ampak dosti je tudi trenerjev, ki niso pravi. Skratka, ni lahko najti prave kombinacije. Torej, da zaupaš trenerju, se ob njem dobro počutiš in da je vse tako, kot mora biti. Morava imeti tudi isto mišljenje, kar se tiče same igre, in da imava isto vizijo glede igre in taktike. Poznam veliko trenerjev, in ko se z nekom pogovarjam, hitro vidim, ali je to tisto, kar si želim.

Kot ste dejali, je vaš pristop na igrišču zdaj drugačen. Pred sezono ste mi dejali, da se najprej želite prebiti med prvih 50 igralk na svetu. Ta cilj ostaja enak ali so se po tem uspehu apetiti zvišali?

Še vedno je moj prvi cilj preboj med prvih 50 igralk (Polona je trenutno uvrščena na 64. mesto, op. p.). Sicer se s tem ne bi rada preveč omejevala, ker sem trenutno prišla v fazo, ko grem na igrišče s pravim veseljem in dobrim počutjem. Točno vem, kaj moram delati in kako se moram na igrišču obnašati, da gre vse skupaj v pozitivno smer. Če bom imela še vedno takšno miselnost kot na zadnjih dveh turnirjih, bodo tudi rezultati. Kar se tiče same lestvice, si težko postavim meje in cilje.

Sportal Deklet je že kar nekaj, na moške še čakamo