Nedelja, 4. 2. 2018, 18.01
6 let, 9 mesecev
Nives Meroi in Roman Benet, najpomembnejši alpinistični par na svetu
"Zaradi bolezni sem izgubil tri leta življenja. Za prazen nič."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,75
Zamejski Slovenec Roman Benet in Italijanka Nives Meroi sta prvi zakonski par, ki se je povzpel na vseh 14 osemtisočakov. Vmes je moški del naveze, ki je januarja letos pridobil tudi slovensko državljanstvo, prebolel kostnega raka, kar sta poimenovala za svoj 15. osemtisočak, Nives pa je izgubila bitko v tekmi za prvo žensko, ki se je povzpela na vse osemtisočake. A kot pravi Roman, sam vse slabo hitro pozabi in zradira iz spomina, medtem ko se dobrih zgodb spominja večno. In teh je v njuni zgodovini res veliko.
Zakonca Roman Benet in Nives Meroi sta svoje alpinistično popotovanje, ki se je začelo s prvim vzponom na osemtisočak Nanga Parbat leta 1998 sklenila maja lani, ko sta se povzpela še na Anapurno.
Za svoj dosežek, ki je edinstven v svetu alpinizma, sta pred dnevi prejela zlati častni znak, ki ga za posebne dosežke podeljuje Planinska zveza Slovenije, v Ljubljani pa v obliki predavanja delila tudi svoje vtise z zaokrožene alpinistične dogodivščine.
Slovensko-italijanska naveza je na vse vrhove splezala v alpskem slogu, brez pomoči višinskih nosačev in brez vnaprej postavljenih taborov ter brez dodatnega kisika.
Na poti se jima je zgodilo marsikaj. Od hude poškodbe noge, ki jo je Nives staknila leta 2008 pod Makalujem, kjer jo je prevrnil sunek vetra in sta jo morala Roman in soplezalec Luca vseh 25 kilometrov čez ledenik odnesti na hrbtu, do pomote, ki se je pripetila med vzponom na Kangčendzengo spomladi leta 2012, ko je odprava zgrešila glavni vrh in namesto njega zasedla srednjega, do Romanovega slabega počutja med prvim poskusom vzpona na Kangčendzengo leta 2009, ki je Nives ohranjal v tekmi za prvo žensko, ki se je povzpela na vse osemtisočake, a sta se v korist zdravja raje odločila za hiter sestop.
Zdravniški pregled je pokazal, da gre za redko obliko levkemije, ki je Romana oropala treh let življenja. K sreči se je tudi ta zgodba srečno razpletla, saj so zdravniki našli ustreznega darovalca kostnega mozga. Ko prva presaditev ni uspela, so se odločili za ponovitev, kar sicer ni običaj. Druga presaditev je popolnoma uspela.
Slovensko-italijanski par je solastnik trgovine z gorniško opremo v Trbižu, zadnje čase pa veliko časa namenja tudi predavanjem. Nives Meroi, ki jo je italijanski predsednik Giorgio Napolitano za njene alpinistične dosežke nagradil z redom za zasluge, je o njuni izkušnji napisala knjigo z naslovom Ne pustim te čakati.
Česa vaju je vajino alpinistično popotovanje naučilo? Kakšna preizkušnja je to za vajin odnos, sta odnesla kakšno lekcijo?
Kaj sva odnesla? Najlažje bi to povzel z besedo potovanje. Potovanje po krajih, ki jih prej nisva poznala, in druženje ljudi, ki sva jih srečevala, z njimi živela, se naučila njihovega načina življenja in razmišljanja.
Domov sva se redno vračala bogatejša za nova spoznanja, najino vsakdanje življenje se nama zdaj zdi bistveno lažje, še posebej če ga primerjava z življenjem ljudi pod Himalajo….
Slovenski publiki sta se s predavanjem predstavila pred dnevi, nova priložnost bo na Festivalu gorniškega filma.
Z ženo Nives sta prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na vseh 14 osemtisočakov. Je bilo to načrtno ali se je dogajalo povsem spontano?
Spontano. Rekla sva si, greva pogledat in bova videla, kaj bo. Povsem neobremenjeno.
Glede na to, da take odprave stanejo zelo veliko, midva pa denarja nisva imela, si nisva mogla privoščiti, da bi kaj takega načrtovala, kar razvijalo se je. Osebno nama podatek, da se povzpneva na vse osemtisočake, niti ni zdel tako pomemben, sva pa bila vesela, ko sva krog sklenila.
Stipe Božić: Kot alpinist nisi bog, si pa zelo blizu #intervju
Sta potem imela precej stikov z legendarno Elizabeth Hawley, nekdanjo ameriško dopisnico, ki je več kot pol stoletja vestno zapisovala vse, kar se je dogajalo v Himalaji?
O, seveda. Gospa se je dobesedno zaljubila v Nives. Izredno je cenila lahek način alpinizma, torej manjše odprave, s čim manj pompa in medijske pozornosti. Gospe, ki je spoznala skoraj vse alpiniste na svetu, je bilo uživanje Himalaje, kot sva si ga izbrala midva, zelo všeč.
"Projekt se je zgodil spontano. Rekla sva si, greva pogledat in bova videla, kaj bo. Povsem neobremenjeno."
Je tudi vaju zelo natančno izprašala o vseh detajlih, morda tudi banalnih na prvi pogled?
O, da. Spraševala je na primer: Si videl tisto truplo, ki leži pod vrhom na desni strani in nosi rdeče rokavice? Tega trupla seveda ni bilo, to je bil samo test (smeh, op. p.).
Vama je ona sporočila, da sta prvi zakonski par, ki je zbral vseh 14 osemtisočakov? Tako sta na primer prav iz njenih ust izvedela slovenska zakonca Andrej in Marija Štremfelj, da sta prvi zakonski par, ki se je povzpel na Everest.
Ne, pravzaprav je to niti ni zanimalo. Gospa je bila zelo inteligentna in razna tekmovanja, ki so se razvijala v gorah, je nikoli niso zanimala. Večkrat naju je vprašala: kaj pa delata tam gori? Ko je Nives staknila ozebline, ji je rekla, da je dovolj, naj raje ostane doma, saj da imava dovolj. Rada je spoznavala ljudi, nekateri so ji bili všeč, drugi ne, medtem ko alpinistični dosežki v njenih očeh niso bili toliko v ospredju.
Marija in Andrej Štremfelj: vzpon, ki ju je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov
1998 - Nanga Parbat
1999 Šiša Pangma
1999 Čo Oju
2003 Gašerbrun I, Gešerbrum II in Broad Peak
2004 Lotse
2006 Daulaghiri
2006 K2
2007 Mount Everest
2008 Manslu
2014 Kangčendzenga
2016 Makalu
2017 Anapurna
Predvidevam, da so takšne odprave tudi velik preizkus odnosa med partnerjema. Ne gre namreč za počitnice v hotelu, kjer je za vse poskrbljeno, ampak za precej obratne razmere. Gre za razmere, v katerih se hitro pokaže pravi značaj, in vajina se očitno zelo dobro dopolnjujeta.
Z Nives sva se spoznala pri 19 letih, poročena pa sva skoraj 30 let, tako da: ja, dobro se imava skupaj.
Kdo nosi hlače oziroma kdo je glavni?
Nobeden, delo si deliva. To je tudi razlog, da sva tako dolgo skupaj. Nihče ni vreden več kot drugi, vsak opravlja svoje delo.
Nives je na primer boljša pri organizaciji, ne samo pred odpravo, ampak tudi med njo, na primer, zna oceniti, koliko živil potrebujeva, koliko plina in podobno, zato je to njeno področje, jaz pa sem na gori vedno prvi, ker imam več izkušenj kot ona.
Tudi doma je tako, nihče ne prevladuje nad drugim.
Najboljši slovenski plezalci in alpinisti leta 2017
Januarja ste dobili slovensko državljanstvo. Zakaj je bilo to tako pomembno za vas oziroma kakšne sploh so vaše korenine?
Moji starši so bili Slovenci, rojeni v Sloveniji. Naša hiša v Beli peči je spadala pod okrilje župnije Rateče, po drugi svetovni vojni pa je s spremembo meje pristala na italijanski strani. Ko sva se s sestro rodila, so se starši morali odločiti za državljanstvo, odločili so se za italijansko. Takrat dvojno državljanstvo še ni bilo mogoče in imel sem samo italijanskega.
Sicer pa smo se doma od nekdaj pogovarjali slovensko, kot otrok pa sem se igral s slovenskimi vrstniki iz Rateč, ne z Italijani iz Trbiža.
Med sestopom z Makaluja leta 2016.
Nikoli pa nisem razmišljal o tem, da bi poskušal pridobiti še slovensko državljanstvo. Nisem sploh vedel, da je to mogoče, nato me je prijatelj iz Slovenije spodbudil, da sem se odločil še za ta korak. Skupaj s Planinsko zvezo Slovenije sem uresničil še to željo in bil sem zelo vesel. Bilo je skoraj tako, kot da bi se povzpel na vrh še enega osemtisočaka.
Če ste odraščali tako blizu Slovenije, ste verjetno zelo podrobno spremljali tudi dosežke slovenskih alpinistov?
Seveda. Kraj, kjer živim, je precej odmaknjen od preostalega dela Italije, precej bližje je Sloveniji in zato me je vse, kar je povezano s Slovenijo, od nekdaj še posebej zanimalo.
Zanimivo je, da so alpinistične odprave, ki jih je v obdobju Jugoslavije organiziral Tone Škarja, večino plezalnega materiala kupovale v Italiji in ga potem pretihotapile čez mejo. Že kot otrok sem si ogledoval in občudoval vso to opremo, gojzarje, cepine …
Moram priznati, da se je moj alpinizem rodil zaradi slovenskega. Tudi pozneje, ko sem začel plezati, sva z Nives pogosto plezala tudi s slovenskimi alpinisti. Pogosteje kot z italijanskimi.
Njun zadnji osemtisočak je bila Anapurna. Na njen vrh sta se povzpela lani.
Vajino alpinistično pot je za nekaj let prekinila vaša bolezen, redka oblika levkemije, ki ste jo ozdravili s kar dvakratno presaditvijo kostnega mozga. Pravimo, da je vsaka stvar za nekaj dobra … Vi sicer pravite, da v tej bolezni ni bilo ničesar dobrega, pa vendar … Ste si lahko vsaj takrat odpočili …
Res je, bolezen ni prinesla prav ničesar dobrega. Sam vedno pravim, da sem zaradi nje izgubil tri leta življenja. Za prazen nič.
Morda je edino, kar sem iz tega časa potegnil dobrega, to, da sem se naučil, da se nikoli ne smeš predati in da moraš svoje sanje uresničevati danes, ne jutri. Kdo ve, jutri bo morda že prepozno.
Povzpela sta se na vseh 14 osemtisočakov Himalaje, na nekatere zaradi takih in drugačnih okoliščin, ki so vama preprečile vzpon na vrh, tudi večkrat. Kateri vzpon vam je ostal v najlepšem spominu, kje je šlo vse kot po maslu?
Morda vzpon na K2. Štartala sva istočasno kot več drugih odprav, a so se zaradi različnih vzrokov vse ustavile in se odločile za vrnitev v bazni tabor, samo midva sva vztrajala proti vrhu. Bila sva sama na gori in na vrh sva se povzpela v res najlepšem vremenu. K2 in mi2 (midva) (smeh, op. p.).
Kaj pa najbolj temačen spomin? Morda vzpon, kjer si je Nives hudo poškodovala nogo in ste jo morali nesti čez ledenik, ali vzpon na Kangčendzengo, kjer ste zgrešili vrh in se namesto na glavnega povzpeli na srednjega?
(smeh, op. p.) Ja, tisto je res zanimiv spomin. Na noben vzpon nimam slabih spominov, ker se je na koncu vse dobro izteklo.
Sam sem narejen tako, da vse, kar je slabo, hitro pozabim in slabe spomine zradiram, spomnim se samo dobrih.
Leta 2008 si je Nives na Makaluju, na višini 5.400 metrov, poškodovala nogo. Roman in soplezalec Luca Vuerich (dve leti pozneje je umrl zaradi posledic poškodb v plazu) sta jo morala v dolino odnesti na ramenih:
Koliko je na odpravah v Himalajo prostora za strah?
Strah je zaželen, zato da ti postavi omejitve, do katerih lahko tvegaš. Postavi ti meje, ki si jih sposoben obvladovati. So pa seveda tudi razmere, ko je strah prisoten in nanj nimaš vpliva. Nikoli pa nisva iskala kritičnih položajev.
Kako gledate na prihodnost alpinizma? Že na predavanju ste omenili, da smo priča razmahu komercialnega alpinizma, da se vse odvija zelo hitro, s stalnimi objavami na družbenih omrežjih …
Res je, danes je tako, da te bo, če medijsko nisi dobro vključen, težko kdo opazil. To je skoraj predpogoj za pridobivanje sponzorjev, ki pa so, kot vemo, bistveni za financiranje takšnih odprav.
Če bi sama privolila v to igro, bi to verjetno pomenilo, da se morava odpovedati užitkom, ki jih prinaša alpinizem, vsaj sama tako gledava nanj, in se bolj izpostavljati, na primer kot da sva heroja ali kaj podobnega. To ni za naju.
Razumem, da se nekateri odločijo tudi za takšno pot, zagotovo pa to ni najina pot.
