Zakaj zmagovalci grizejo medalje?

V rubriki Sportalov zakaj se tokrat lotevamo teme, ki je konstantna spremljevalka zmagovalnih odrov in tako zasidrana v športnem vsakdanu, da nanjo morda niti nismo več pozorni, pa vendar, zakaj je poziranje z medaljo v ustih postalo del zmagovalne folklore?

Razlaga, ki je verjetno najbližje resnici, je povezana z običajem iz preteklosti, ko so ljudje z ugrizom testirali, ali so zlatniki resnično iz zlata ali pa gre za nemara za mešanico česa tretjega. Če je na zlatniku ostal odtis zob, je to pomenilo, da gre za pravo zlato. Podobna zgodba testiranja naj bi se nadaljevala tudi pri testiranju zlatih medalj, pri čemer je zanimivo, da se je testiranje preneslo tudi na medalje drugih sijajev, torej srebra in brona.

A tudi ta legenda o ugrizih v zlatu je prej legenda kot pa absolutna resnica, pravi Mojmir Poharc iz Zlatarne Celje, ki je prepričan, da so razlogi bolj simbolične narave kot pa zgodovinske. "V preteklosti, ko so bili v rabi ročno kovani zlatniki iz čistega zlata, ki je mehkejše, bi ugriz vanj verjetno res pustil sledi zob, a zlato vendarle ni tako mehko, kot bi si kdo morda mislil. V kavbojskih filmih revolveraši zlatnike res preverjajo z zobmi, vendar mislim, da v tem ni neke realne podlage," ocenjuje Poharc.

Tradicijo nadaljujejo fotografi

In če je bil namen grizljanja zlatih medalj ali zlatnikov v preteklosti predvsem testne narave, pa so za nadaljevanje tradicije "krivi" predvsem fotografi. Fotografija, na kateri zmagovalci pozirajo z medaljo med zobmi, je namreč bolj posebna, nepozabna in bolj ostra, pravi športni fotograf Vid Ponikvar iz fotografske agencije Sportida, ki se vsakodnevno sooča z vprašanjem, kako kar najbolje ovekovečiti športnika z medaljo.

"Mislim, da se je vse skupaj začelo na olimpijskih igrah, kjer so čustva najbolj prisotna. Verjetno je bilo to leta 2000 ali 2004. Nekdo je to začel, športniki pa so to sprejeli in s tem nadaljevali. Nekaj časa je bilo tako fotografiranje zelo priljubljeno, danes pa moramo fotografi bolj kot ne sami zaprositi za to," priznava Ponikvar.

Razlogov za željo po fotografiranju z medaljo v ustih je namreč več, eden je tudi težava s kompozicijo. Športniki z medaljo okrog vratu so najbolje vidni na pokončni fotografiji, za vodoravno pa je treba nekaj sprememb. "Najbolje je, če ima športnik medaljo tik ob obrazu, zato jih prosimo, naj medaljo dvignejo, a po navadi tudi to ni najboljše, saj se pojavi težava s trakovi in problem z globinsko ostrino fotografije. Želimo si imeti ostrino tako na medalji kot na obrazu, športniki pa medaljo težko držijo v isti ravnini, kot je obraz. No, če pa medaljo postavijo med zobe, potem je oboje ostro, poleg tega je fotografija bolj učinkovita. Obraz lahko bolje izpostaviš in vse skupaj pride bolj do izraza," pravi Ponikvar.

Priznava, da se občasno dogaja, da kdo od športnikov poziranje z medaljo v ustih zavrne, odvisno od uspešnosti (po domače kalibra) športnika, precej pa je odvisno tudi od tega, za kakšen uspeh gre. Bolj je nepričakovan in večje, kot je tekmovanje, bolj samoiniciativno je poziranje z medaljo v ustih.

Seveda vse medalje niso enake in vse niso primerne za enako vrsto fotografiranja. Tako so denimo na olimpijskih igrah v Torinu leta 2006 podeljevali medalje z odprtino na sredini, kar je fotografe spravilo v nov položaj. Namesto grizenja medalj so zato športnikom predlagali, da se zazrejo skozi odprtino v sredini medalje in tudi tak način fotografiranja je danes precej pogost. Se nam lahko obeta še kak nov trend?