"V Sloveniji kot ženska druge ponudbe, vsaj v športu, ne dobiš"

Če so ženske kot športnice dokaj enakovredne moškim, pa se zgodba pri zasedanju vodstvenih položajev v slovenskih športnih organizacijah temeljito spremeni. "V Sloveniji so le štirje odstotki žensk na visokih položajih v športu," v svoji magistrski nalogi ugotavlja nekdanja atletinja Brigita Langerholc Žager. 

Kdo je Brigita Langerholc Žager?

Na olimpijskih igrah v Sydneyu leta 2000 je bila četrta v teku na 800 metrov. Foto: Reuters Na prelomu stoletja je bila ena najboljših slovenskih atletinj. Na olimpijskih igrah v Sydneyju je leta 2000 osvojila četrto mesto. Bila je prva Slovenka, ki je 800 metrov pretekla hitreje kot v dveh minutah (njen osebni rekord iz olimpijskega finala znaša 1:58,41), in državna rekorderka v teku na 400 metrov.

Leta 2007 je bila na svetovnem prvenstvu na Japonskem peta, enaka uvrstitev ji je uspela leto prej na evropskem prvenstvu na Švedskem.

Kot otrok je zaradi astme obiskovala ure prilagojene telesne vzgoje, pozneje je trenirala rokomet (na mestu krilne igralke), odbojko in nato še atletiko. Ko se je pri 15 letih pridružila Atletskemu klubu Triglav Kranj in začela trenirati pod vodstvom zdaj že pokojnega trenerja Dobrivoja Vučkovića, je začela dosegati vidnejše rezultate. Najprej na 100, 200 in 400 metrov, šele čez nekaj let tudi na 800 metrov.

Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, študij je končala v ZDA, septembra lani pa je na Fakulteti za družbene vede s temo Položaj žensk na vodstvenih položajih v športu v Sloveniji končala podiplomski študij.

Danes predava in se ukvarja z vodenjem delavnic na temo zdravega življenja.

Ste se v času tekmovalne kariere kdaj počutili v manjvrednem položaju zaradi spola?

Vedno so bile prisotne seksistične opazke. Še posebej je bilo to občutiti v obdobju prehoda iz socializma v kapitalizem. Novinarji so športnike označevali z drugačnimi pridevniki kot športnice. Bili so močni, najhitrejši, ženske pa zgolj simpatične, postavne in elegantne. Opazke so temeljile predvsem na videzu.

"Novinarji športnike vedno opisujejo kot močne, najhitrejše, ženske pa smo zgolj simpatične, postavne in elegantne."

Zakaj ste se v magistrski nalogi lotili problematike položaja žensk na vodstvenih položajih v športu?

Bolj kot ne po naključju. Lotila sem se že dveh tem, a jih nisem raziskala do konca. Raziskavo o položaju žensk na vodilnem položaju v športu sem dobila na Olimpijskem komiteju Slovenije, financirala pa jo je Fundacija za šport. Ker se je nihče ni želel lotiti, sem se je lotila jaz.

Opravila sem 17 pogovorov z ženskami na vidnejših položajih v športu, akademskih vodah in v gospodarstvu. Ugotovila sem, da veliko stvari ostaja skritih.

Večina sogovornic mi je zatrdila, da ženske nikakor ne morejo do vodilnih položajev v športu. Postavljena so sicer neka merila, a se jih pri izboru ne upošteva. Zanimivo je tudi to, da so ženske še posebej oddaljene od funkcij, kjer se deli denar.

Preberite še:

• Aleksander Zadel: Žena naj bo doma #kolumna
• Saša Einsiedler: Počutim se srečno in uspešno, ne glede na vse
• Top 10 najbolje plačanih žensk v športu

Langerholčeva je mati treh deklic. Foto: Mediaspeed

Kaj so vaše sogovornice navedle kot razlog za takšno stanje?

Eden od razlogov so močno zakoreninjeni stereotipi o vlogi žensk. Te so v gospodarstvu deloma že premaknili, v športu pa ostajajo še kako prisotni.

Veliko žensk je omenilo tudi to, da ko so vendarle dobile ponudbo za pomembnejše mesto, so po posvetu z možem ugotovile, da v določenem trenutku mesta niso sposobne sprejeti, saj partner ni želel prevzeti večje vloge pri vzgoji otrok.

Problem je tudi velika nefleksibilnost delovnega časa. Tudi če bi na primer ženske na porodniškem dopustu želele opraviti kakšen projekt, jim tega dela delodajalci ne bi plačali, ker so pač na porodniškem dopustu in zakonodaja tega ne dovoljuje.

Če ženska želi delati in ima doma podporo, bi po mojem mnenju lahko delala, a bi za to morala biti tudi ustrezno nagrajena.

Video: Ženske kot športnice da, kot športne funkcionarke ne

Naslednja točka je delitev dela. Večina sogovornic iz sveta športa je navajala od tri do štiri zadolžitve, ki jih zaposlujejo čez dan. Poleg redne službe so nekatere od njih na primer predsednikovale športnemu klubu, opravljale delo sodnice na športnih prireditvah, zraven pa so bile doma zadolžene še za vsa gospodinjska opravila. Logično je, da dolgoročno vseh teh vlog ne moreš opravljati.

Večina sogovornic se je zato v obdobju, ko so bili otroci majhni, iz športa začasno poslovila, a potem, ko se je želela vrniti, to ni bilo več mogoče. Druge ponudbe v Sloveniji, vsaj v športu, ne dobiš. V gospodarstvu je drugače. Če si strokovno podkovan dobiš tudi drugo priložnost.

Moški imajo precej več možnosti. Tisti, ki izbirajo, se zavedajo, da bo lahko sodeloval v več komisijah, kot bi lahko ženska.

Ne prezrite:

• Nekoč olimpijka, danes mama treh otrok in motor številnih načrtov #intervju

Kako bi to lahko rešili s kvotami?

Kvote so se v politiki dobro obnesle. Tudi na posvetu na temo enakosti spolov v Strasbourgu so nam predlagali, naj se zadeve lotimo z bolj trdo roko in uvedemo kvote. S tem bi v štirih letih dosegli, da bi na vodilne položaje v športu spravili vsaj 20 odstotkov žensk, kar bo sicer trajalo še najmanj deset let.

Nekdanja rokometna selektorica Marta Bon je že večkrat izpostavila nižjo plačo trenerk v primerjavi z moškimi kolegi. Foto: Vid Ponikvar

Kako je s plačami žensk? So nižje kot pri moških kolegih?

Tako je, tudi plača je odvisna od spola. Rokometna trenerka Marta Bon je že večkrat omenila, da je kot ženska plačana kar nekaj deset odstotkov manj kot njeni moški kolegi, in to ne glede na uspehe. Ne vem, kje je tu logika!

Ženske se sicer trudimo za svoj prav, a ko nas moški kolegi preslišijo, ignorirajo ali se sploh ne oglašajo na telefonske klice, na koncu obupamo in raje popustimo. Vedno želimo delovati povezovalno.

Precej več žensk je na vodilnih položajih v športu v skandinavskih državah. Menda celo 34 odstotkov. Zakaj?

Ker imajo to sistemsko urejeno. Enako velja za gospodarstvo in politiko. Velik delež žensk v gospodarstvu je tudi v Nemčiji, kjer se zavedajo, da ženska deluje bolj povezovalno, širše gleda na stvari in neguje medsebojne odnose.

Slovenija je s štirimi odstotki na vodstvenih položajih v športu povsem na repu lestvice, a kot smo dobili signal iz Strasbourga, se stanje spreminja na bolje. Tudi v Sloveniji so opazne spremembe.

Langerholčeva v družbi atletov na poslovilnem dogodku enega najboljših slovenskih atletov vseh časov Primoža Kozmusa. Foto: Vid Ponikvar

Na Košarkarski zvezi Slovenije že zaposlujejo nekdanje košarkarje, no, žensk še vedno ne, podoben premik se dogaja tudi na Teniški zvezi Slovenije in Smučarski zvezi Slovenije. V atletiki za kaj takega ni možnosti.

To je tudi razlog za moje slovo od atletike. V radovljiškem atletskem klubu sem trenirala atletinjo, ki je bila članica mladinske reprezentance. Na mednarodno tekmo je AZS vsakokrat poslala nekoga drugega, moškega, nikoli mene. Hecno.

Pa se vam zdi, da si ženske sploh želijo zasedati vodilne vodstvene položaje v športu ali je to želja zgolj peščice?

Mislim, da je to zelo odvisno od življenjskega obdobja. Ženska, ki je hkrati tudi mama, bo takrat, ko so otroci majhni, takšne ambicije postavlja na stranski tir.

Žal pa se moraš, potem ko se želiš vrniti, za dosego enakega položaja dokazovati precej bolj kot moški. Veliko jih pri tem obupa in raje odpre svoje podjetje, saj se zaveda, da jim bo na trgu uspelo precej hitreje kot pa bi jim v športni organizaciji.

Kakšne so vaše izkušnje z iskanjem zaposlitve v športnih organizacijah?

Zelo slabe in pri tem nisem edina. Tako na primer nisem imela nobene možnosti za zaposlitev na Atletski zvezi Slovenije. Vedno raje zaposlijo nekoga, ki športno in medijsko ni uveljavljen.

"Vrhunski športniki lahko veliko doprinesemo športni zvezi, a nas ne spustijo zraven. Razlog? Ogroženost in klientelizem." Foto: Matej Leskovšek
Kje vidite razlog?

V ogroženosti in klientelizmu. V neprepoznavanju priložnosti, kaj bi lahko vrhunski športnik doprinesel športni zvezi. Velikokrat se namreč dogaja, da nas pošiljajo od enega do drugega, vsak pa nam proda drugačno zgodbo.

Kje vidite rešitev?

Na posvetu v Strasbourgu so nam predlagali, naj za svoj projekt navdušimo moškega podpornika, ta pa nam bo pomagal v nadaljevanju. Diplomatsko, ni kaj (smeh, op. a.). Na OKS imamo močno podporo podpredsednika OKS Janeza Sodržnika in vodje projektov Luke Steinerja.

V magistrski nalogi z naslovom Položaj žensk na vodstvenih položajih v športu v Sloveniji ste zapisali, da so ženske na čelu zgolj štirih od 98 športnih zvez v Sloveniji. Ali ta podatek še vedno drži?

Mislim, da drži. Ženske so na vodilnem položaju samo na drsalni, kotalkarski, curling in floorball zvezi Slovenije.

Hrvati so to uredili tako, da ima zdaj že 58 športnih zvez koordinatorja za ženski šport. Urejajo vse od diskriminacije, poskrbijo, da so na volitvah prisotne tudi ženske …

V magistrski nalogi ste zapisali tudi, da ženske, kar zadeva trenerstvo, trenirajo mlajše selekcije, moški pa člane in profesionalne športnike. Tudi to je očitna razlika, ženske pa so v podrejenem položaju.

To je spet eden od stereotipov v našem športu. Zakaj naj bi bile ženske dobre le za treniranje otrok ali mladincev? Jaz sem si želela delati z nadarjenimi mlajšimi člani, ampak ko se ti večkrat ponovi prej omenjena zgodba, da te ne pošljejo na velika tekmovanja skupaj s tvojim varovancem, se vprašaš, zakaj bi se sploh trudil.

Drugi razlog pa je odločitev ženske za družino. Takrat na neki način izgubi nekaj let, v tem obdobju pa njeni varovanci odidejo k drugemu trenerju. Slovenija žal ni tako velika, da bi vsak trener v svojem življenju imel možnost trenirati nekaj prejemnikov olimpijskih medalj.

Med 314 prejemniki Bloudkovih nagrad je bilo v obdobju od leta 1995 do 2014 le 27 žensk, športnih delavk ali vrhunskih športnic. Bolj opažene so bile letos. Med dobitnicami Bloudkovih nagrad za leto 2016 so bile tudi mlada športna plezalka Janja Garnbret (na fotografiji), paraolimpijska strelska prvakinja Veselka Pevec in judoistka Ana Velenšek, dobitnica bronaste olimpijske medalje v Riu de Janeiru. Foto: Martin Metelko/Sportida

Porazna je tudi številka pri Bloudkovih nagrajencih in to ne glede na to, da športnice dosegajo vidne rezultate.

Res je. Rajko Šugman mi je postregel z rezultati Bloudkovih nagrajenk od leta 1995 do 2014. Nagrado je v tistem obdobju prejelo le 27 športnih delavk ali vrhunskih športnic, medtem ko je bilo v istem obdobju med moškimi kar 194 prejemnikov Bloudkovih nagrad.

Statistika je neverjetna, še posebej glede na to, da je udeleženk v nekaterih športnih panogah več kot 50 odstotkov.

Zapisali ste tudi, da ženske v športu po koncu kariere lahko delajo le prostovoljno.

Prostovoljnega in s tem neplačanega dela v športu je med ženskami ogromno. Mislim, da celo 67 odstotkov.

Kaj po vašem mnenju ženske lahko doprinesejo športu?

Bolj smo povezovalne, situacije pogledamo iz različnih zornih kotov. Ne iščemo konfliktov, ampak načine, kako jih zaobiti.