Petek, 10. 7. 2015, 15.15
7 let, 1 mesec
Nekoč olimpijka, danes mama treh deklic in motor številnih načrtov
Brigita Langerholc je bila na prelomu stoletja ena najboljših slovenskih atletinj. Na olimpijskih igrah v Sydneyju je leta 2000 osvojila četrto mesto, ki je izjemno, ni pa olimpijska medalja. Ali bi ji ta spremenila življenje ali ne, težko razglablja, zadovoljna je s tem, kar ima. To so tri čudovite deklice, 20-mesečna Nija, skoraj šestletna Taya in petletna Ajda, ter mož Uroš Žager, nekdanji menedžer številnih atletov, tudi Primoža Kozmusa in Martine Ratej. Zakonsko zvezo sta najprej sklenila v Indiji, nato pa kronala še v Sloveniji. Bila je prva Slovenka, ki je 800 metrov pretekla hitreje kot v dveh minutah; njen osebni rekord iz olimpijskega finala znaša 1:58,41, in državna rekorderka v teku na 400 metrov. Leta 2007 je bila na svetovnem prvenstvu na Japonskem peta, enaka uvrstitev ji je uspela leto prej na evropskem prvenstvu na Švedskem. Kot otrok je zaradi astme obiskovala ure prilagojene telesne vzgoje, pozneje je trenirala rokomet (na mestu krilne igralke), odbojko in nato še atletiko. Ko se je pri 15 letih pridružila Atletskemu klubu Triglav Kranj in začela trenirati pod vodstvom zdaj že pokojnega trenerja Dobrivoja Vučkovića, je začela dosegati vidnejše rezultate. Najprej na 100, 200 in 400 metrov, šele čez nekaj let tudi na 800 metrov. Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, študij je končala v ZDA, kmalu pa bo k imenu dodala že pridevek mag., saj na Fakulteti za družbene vede končuje podiplomski študij. Danes teče le še po gozdu, na štadionu pa le zaradi fotografovih želja.
Med fotografiranjem ste na fotografovo željo, da izberite vašo najljubšo stezo, izbrali stezo številko sedem. Zakaj ravno sedem? Ker me sedmice spremljajo že vse življenje. V imenu imam sedem črk, na vsakih sedem let se odločim za obrate v življenju – od selitve do šolanja v drugem kraju – in ker sem pogosto tekmovala prav na stezi številka sedem.
Kariero ste končali pred šestimi leti, od takrat ste, kot ste dejali, pet let preživeli na porodniškem dopustu. Prva nosečnost leta 2009 se je zgodila precej nepričakovano. Takrat ste priznali, da dlje časa za nosečnost sploh niste vedeli, saj ste vmes nastopili na dveh atletskih mitingih. Je bilo potemtakem za vas vse to precejšnje presenečenje? Res je bilo. Nosečnost sva sicer načrtovala, idealno bi bilo, če bi zanosila jeseni 2009 (smeh, op. a.), a nosečnost je nekaj, česar ne moreš načrtovati. Običajno se športnice za tak korak odločijo po olimpijskem ciklusu, kar pomeni, da imaš še vedno tri leta časa za vrnitev.
Vse skupaj me je presenetilo še toliko bolj zato, ker je bila moja ginekologinja prepričana, da bo zanositev pri meni misija nemogoče. No, bilo pa je ravno obratno. Noseča sem bila že na pripravah v Južni Afriki, pa tega nisem vedela. Rezultati, ki sem jih takrat dosegala, so bili porazni, po vsakem treningu sem bila izmučena do skrajnosti, zato sem se zbala, da se me je lotila kaka resnejša bolezen. Razmišljala sem o vsem, o tem, da imam raka ali aids, sicer ne vem, od kod bi ga lahko imela (smeh, op. a.) skratka, domišljija mi je delala s polno paro. Šele ko sem po tekmi v Nemčiji od izčrpanosti pristala pri reševalni ekipi, sem se odločila, da s treningi in tekmovanji prekinem tako dolgo, da stvari pridem do dna.
Samo test nosečnosti je bilo treba opraviti. (smeh, op. a.). Res je, in opravila sem ga na precej neobičajnem kraju: na enem od nemških letališč. Pozitiven rezultat me je res presenetil. Je to sploh mogoče, sem si mislila. No, seveda sva z možem vse to hitro sprejela in se na to privadila.
Ste takrat verjeli, da se po nosečnosti lahko vrnete na vrhunsko raven? Na vrhunsko ne, v reprezentanco, kjer jim je manjkalo tekačev na 400 in 800, pa da. Jolande Čeplak takrat ni bilo, drugih pa tudi ne.
Je bilo dejstvo, da sta bili z Jolando Čeplak istočasno na "sceni", za vas dobro ali slabo? Z vidika sponzorskega zanimanja najbrž prej slabo kot obratno. V bistvu na to gledam drugače, kot sem gledala nekoč. Pred leti sem se spraševala, zakaj sta se ravno v mojem času morali roditi dve tako vrhunski osemstometrašici. V Sloveniji je bila to Jolanda Čeplak, v svetu pa Maria Mutola.
Danes na to gledam povsem drugače. Če ne bi imela konkurence v lastni državi, gotovo ne bi napredovala tako, kot sem, predvsem na račun rivalstva z Jolando.
Kar pa zadeva sponzorje, na začetku to niti ni bila težava, saj sem bila v Sloveniji prva, ki je dosegala vrhunske rezultate na 800 metrih, prva sem tekla pod dvema minutama in podobno, Jolanda je temu sledila šele leto ali dve pozneje.
Se je pa stvar spremenila takrat, ko je Jolanda odtekla svetovni rekord (leta 2002, op. a.). Takrat so se vsi sponzorji začeli zanimati zanjo, kar je seveda povsem logično. Je pa tudi res, da so sponzorji, ki so me podprli na začetku kariere, z mano vztrajali do konca.
Po razkritju dopinških kršitev so se ji vsi odpovedali. Ja, vse skupaj se je končalo s precej negativnim prizvokom in verjetno je med sponzorji zavladalo mnenje, da se z dopingom ukvarjamo vsi. Tega seveda nikakor ne gre posploševati.
O dopingu številni samo beremo in poslušamo, ne vemo pa, kako ga je mogoče prepoznati v praksi. Se opazi? Ste vi vedeli, čutili, kdo uporablja prepovedana poživila in kdo tekmuje čist? Če se je za ta korak odločil nekdo, s katerim si treniral od mladih nog, potem seveda tega ni bilo mogoče spregledati.
Kaj vse se spremeni? Ne spremenijo se samo rezultati, spremeni se fiziologija, glas … Če bi se nekdo dopinga posluževal v manjših količinah, potem pa tega verjetno res ne bi opazili.
Če nekdo v eni sezoni rezultat izboljša za pet sekund, potem je seveda kristalno jasno, kje smo. Če kdo verjame, da je to mogoče doseči po zakoniti poti, potem preveč verjame v pravljice.
Vem, da se je v mojih časih v povezavi z zlorabo dopinga omenjalo kar nekaj imen, a tudi za nekaj takih bi dala roko v ogenj, da so rezultate dosegali brez poživil.
Na primer? Vzemiva primer Marie Mutola, o kateri se je govorilo vse mogoče. Po mojem mnenju je tekmovala brez pomoči dopinga.
Po čem to sklepate? Ni pogosto tekmovala, ker bi se sicer iztrošila, in tudi rezultatsko ni imela takih preskokov kot nekateri. Zadevo sem dokaj podrobno preučila, saj sem o tem pisala seminarsko nalogo, imela pa sem tudi istega menedžerja kot Jolanda, kar pomeni, da sem slišala marsikaj.
Sta s Čeplakovo ostali v stikih? Niti ne. Ko se srečava, se pozdraviva, sicer pa ne. Očitno nimava skupnih točk, sicer pa med nama ni nobenih zamer.
So tudi vam ponujali prepovedana poživila? Stalno. Ko si v vrhu, se to dogaja kar naprej.
Moram povedati, da se povsem strinjam s tem, kar je povedal Sebastian Coe (nekdanji vrhunski atlet in olimpijski prvak v teku na 1500 metrov, op. a.). Dejal je, da sta pri dovzetnosti ali nedovzetnosti za doping najbolj pomembna vzgoja in prvi trener. Če je on naklonjen uživanju prepovedanih substanc, potem hitro vemo, kje smo. Uživanje prepovedanih substanc je najlažje zamaskirati s poškodbami ali boleznijo in posledično zdravili, ki ti pomagajo do boljšega rezultata.
Glede na to, da sem v otroštvu bolehala za astmo, so me zdravniki še posebej radi obletavali, češ da bi mi lahko predpisali nekaj, kar bi mi hitro pomagalo.
In kaj ste jim odvrnili? Če so nori! Po drugi strani pa mislim, da sem se ravno zaradi bolezni izogibala tem stvarem, saj se zavedam, da je zdravje preveč dragoceno, da bi se z njim igral. Lahko, da ti doping kratkoročno res pomaga, a na dolgi rok prav gotovo prinaša posledice. Jaz pa sem že v otroštvu zaradi zdravja imela preveč težav. Od astme do VPV sindroma oziroma srčne aritmije v najstniških letih.
Kaj pa vem, lahko bi vzela kaj prepovedanega in si zagotovila izjemno kariero – marsikdo mi je rekel, da sem izreden talent v teku na 800 metrov –, vendar nisem in nikoli ne bi.
Tek je bil nekaj, kar sem počela iz čistega veselja, energije pa sem od nekdaj imela več kot dovolj.
Na kakšni ravni padajo nespodobna dopinška povabila? Običajno se to začne z menedžerjem, čeprav moram povedati, da meni moj menedžer dopinga nikoli ni predlagal, čeprav sem vedno imela občutek, da je bil njegov obisk v ZDA, na začetku mojega šolanja, opravljen prav s tem namenom.
Kakšnim? Da preuči, v katero smer se nagibam, za doping ali proti njemu. Mi je pa uporabo dopinga predlagalo kar nekaj drugih ljudi, tudi v Sloveniji, vendar o imenih ne bi rada govorila. Z dopingom se ni vredno pečati. Sicer pa se vse skupaj začne odvijati v trenutku, ko vstopiš v vrhunsko atletiko, ko začneš nastopati v diamantni ligi.
Imate vsaj čisto vest. Res je. Takrat sem si rekla, ni vredno! K sreči sem v času študija v Los Angelesu delno okusila blišč in bedo tega sveta in ugotovila, da imajo tudi bogati in uspešni ljudje v življenju velike težave.
In dejstvo je, da te doping spremlja do groba. Sicer ne pomeni, da zato ne bi mogel opravljati trenerskega dela, vendar pa madež ostane za vedno.
Kako čista je atletika po vašem mnenju danes? Mislim, da so z uvedbo biometričnih potnih listov doping dokaj dobro zajezili, niso pa ga izkoreninili.
Kako gledate na fenomen Jolande Čeplak? Vse odkar je padla na dopinškem testu, je uporabo dopinga zanikala. Glede na znake, ki jih ni bilo mogoče spregledati, sem prepričana, da so v njenem telesu prepovedane substance bile. Je pa seveda logično, da zanika, vsak to zanika. Ampak če vsi testi pokažejo, da si pozitiven, potem ne vem, kako to lahko še zanikaš.
S športno kariero si verjetno niste zagotovili eksistence, ali pač? Približno tri leta sem lahko živela od tega, kar sem zaslužila s športom, potem pa seveda ne več. Kaj sem si privoščila? Stanovanje, precej denarja sem investirala v potovanja, nikoli pa nisem "hrčkala" oziroma pretirano varčevala.
Vaš najbolj odmeven rezultat je brez dvoma 4. mesto na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000. Ste se velikokrat grizli zaradi trenutka, ki vas je ločil od bronaste medalje? Olimpijska medalja je nekaj, kar ostane v spominu ljudi. Bi ta medalja kaj spremenila v vašem življenju? Glede popularnosti ne vem, glede medijev sem vedno imela srečo.
Ja, ker ste zelo zgovorni. Pa nisem bila vedno. Razživela sem se šele v ZDA, prej sem bila precej introvertirana.
Kar zadeva finančno, bi se mi to gotovo obrestovalo, a drugo vprašanje je, če bi mi zaradi tega uspelo končati šolanje, kar mi je bilo vedno prioriteta. Medijske in sponzorske pokritosti pa sem imela dovolj.
Redkokdo ve, da ste kot otrok zaradi astme obiskovali ure prilagojene telovadbe. Zanimivo, glede na to, da ste bili pozneje v športu nadpovprečni. Ja, verjetno od tod izvirajo vse moje travme (smeh, op. a.). Telovadbo sem obiskovala skupaj z otroki z Dawnowim sindrom, invalidi in podobno. Moj takratni cilj je bil, da napredujem do te mere, da bom lahko obiskovala enako telovadbo kot moji sošolci. V enem letu mi je to tudi uspelo.
Kako težko je bilo končati kariero? Če ne bi bili v veselem pričakovanju, bi takrat verjetno še vztrajali. Zelo težko. Slovenski sistem te hitro izvrže in ne veš, kako naprej.
V tujini je precej drugače. Za vrhunske športnike se tam dobesedno pulijo. Vsi, od sponzorjev do televizijskih hiš. Zavedajo se, da jim kot prepoznavna osebnost lahko koristiš.
Upam, da se tudi v Sloveniji na tem področju obetajo boljši časi, saj se januarja 2016 obeta projekt Dual Career (dvojne kariere), kjer naj bi bilo bolje poskrbljeno za prihodnost športnikov.
Pri tem projektu – postavili sva ga skupaj s Petro Robnik - bo pomembno, da bo športnik končal izobraževanje, potem pa bi jih prek prakse pripeljali do prve zaposlitve.
Vsi vemo, da je obstoječi sistem neustrezen. Da morajo smučarke prekiniti kariero, da sploh lahko dokončajo študij! Kje ste to še videli? Pa da morajo športniki sredi sezone opravljati obvezne vaje. Tako vendar ne gre.
V Sloveniji ste opravili športno gimnazijo, potem ste se na študij odpravili v ZDA, ki so vam dale precej več kot samo akademsko izobrazbo. Imate še kakšne neuresničene študijske želje? Da, čaka me še zaključek podiplomskega študija na Fakulteti za družbene vede. Tema? Ženske na položajih v športu. Zanimivo je, da jih ni veliko. Anketa, ki sem jo opravila med športnicami, novinarkami in podobno, je pokazala, da so ženske na odločujočih funkcijah zelo zapostavljene.
Mimogrede, koliko delovne dobe imate? Športniki je običajno nimajo prav veliko, pa čeprav bi se jim, tako kot je predlagal župnik s Črne na Koroškem, ko smo se z njim pogovarjali o Tini Maze, v delovno dobo morala šteti tudi leta, ki ste jih vložili v šport. Približno 11 let. Nekaj let sem delala v Slovenski vojski, potem pa sem delo opravljala prek SP-ja.
Kaj boste počeli v bližnji prihodnosti? Mislim, da bo en del mojega posla tek, organizacija raznih tekaških taborov in izobraževanja. Se pa zavedam, da moram začeti od začetka, saj so me ljudje v tem času že pozabili.
Želim si pisati blog o pripravah na tek, motivaciji in podobno. V preteklosti sem že delala na tak način in vedno mi je bilo v veselje. Prenašat znanje na druge. Pri nas v tekmovalnem športu tega manjka.
Delam tudi v Atletskem klubu Radovljica, kjer učim mlade.
Organizirali boste delavnice pametnega teka. Kakšen je pameten tek? Ljudje sicer lahko tečejo sami, samo opremiti jih je treba z znanji, kako se zaščititi pred poškodbami pri teku, kako se sprostiti, si pomagati z vizualizacijo in jogo, predstaviti načine pravilnega prehranjevanja in podobno.
Šola pametnega teka bo trajala tri dni – prva bo od 21. do 23. 8. v Gozdu - Martuljku – in bo primerna za vso družino.
Imate tri hčerke, sicer so še zelo mlade, pa vendar: ali vedo, da je bila njihova mama vrhunska tekačica? Ne vem, me pa v vrtcu kar pogosto porabijo za razne predstavitve. Še posebej zato, ker sem nekdanja udeleženka olimpijskih iger. Trudim se, da bi se vključevala v lokalno okolje, verjetno mi je to ostalo še iz ameriških dni.